Ana Soklič: Živimo v družbi, ki ni kaj dosti naklonjena kreativnosti (2. del)

Vir: osebni arhiv Ane Soklič
POSLUŠAJ ČLANEK
Z Ano Soklič smo v prvem delu intervjuja govorili o vlogi glasbe in kulture, posebej v času epidemije, kritično je ovrednostila svoj nastop in predvsem njegovo predstavitev na Evroviziji. Dotaknila pa se je tudi vere in svojega glasbenega ustvarjanja.

V bolj osebnem drugem delu intervjuja pa smo jo med drugim povprašali, česa jo je naučilo delo v tujini ter kaj želi svoji domovini.

Tujina je »pasja«, ste nekoč dejali. Težko je uspeti, ponudbe so tudi nespodobne, veliko je »metanja polen pod noge«. Kako se lahko na to pripravi nekdo, ki bi rad uspel v glasbeni industriji, katere lekcije bi iz številnih izkušenj iz tujine lahko podelili mladim, ki so na tej poti za vami?

Ne more se. Če ti je v prvi vrsti do tega, da uživaš pri tem, kar delaš, si potem tudi edino zmožen premagovati ovire in gristi dalje. Imam občutek, da je mnogo lažje tistim, ki so tako "narejeni", da drugače kot tako, da kalkulirajo, kaj bo potegnilo, ne znajo. Drži pa tudi, da ne živim zgolj od glasbe, ker si sicer potovanj v svetove, ki so meni osebno najlepši, verjetno ne bi mogla privoščiti.

Dostikrat sem že omenila v marsikaterem intervjuju, da so "hvala, prosim, oprosti" še vedno neka osnovna manira, ki jo lahko pokažeš.

Kakšni so vaši cilji, kaj bi radi v življenju dosegli poklicno in zasebno?

Želim si predvsem delati in ustvarjati dalje in samo naprej. Se izobraževati, to se mi zdi izrednega, ključnega pomena. To življenje posvečam glasbi in odkrivanju lepega, tistega na koncu, preden bomo odpotovali drugam. Delalo se bo v obeh jezikih, saj mi oba, tako materni jezik, kot globalno gledano, angleški, pomenita veliko. Povsem gre za to, da nekateri jeziki omogočajo interpretu več izraza, mislim tukaj na fonetiko. Želim pa si obenem vzdrževati dobro vokalno higieno in tudi tukaj še nadaljevati svoje zgodbe in pripovedi. Skladbe bi rada tudi naprej obogatila z dobrimi spremljevalnimi vokali, pa da morda tokom let pripeljemo v Slovenijo tudi gospel zbor, afroameriške vokaliste, ki so, meni osebno, najbližje zvoku, ki ga želim ustvarjati.

Zasebno? Zgolj, da moji ljubljeni in tudi sama, ostanemo zdravi in skupaj, ter v lepih, mirnih odnosih.

Vajeni ste trdega dela, vztrajanja … Kako in kje vi polnite svoje fizične in duhovne »baterije«, kje se resnično sprostite?
To življenje posvečam glasbi in odkrivanju lepega, tistega na koncu, preden bomo odpotovali drugam.

Najraje se sprehajam po našem Šobcu in njegovi okolici, v Lescah, še sedaj, kljub temu, da sem ga že prečesala po dolgem in počez, še vedno lahko najdem neraziskane kotičke in lepoto, ki me vedno znova osreči. V vseh letnih časih grem do konjev na hipodromu in jih opazujem. Pa v Piran grem rada, tam sem s starši preživljala poletne, brezskrbne dni. Na obmorsko pot med Piranom in Fieso zelo rada stopi moja noga, poleti me znate tam najti J

Oh, pa po muzejih bi se ves čas sprehajala in pozabila na čas in realni svet. Človek bi kar v sliko skočil, Rubensovo, Delacroixovo, se prelival v odtenkih svetlega in temnega v Caravaggiovih delih. V Paris bi se še rada vrnila, tam sem se počutila res dobro.

Vir: osebni arhiv Ane Soklič


Kdo je Ana Soklič v prostem času?

Ana. Oseba, ki gre zelo rada nabrat lep šopek v bližnjo okolico, na travnik, polje, in ureja v družini glavne cvetlične aranžmaje. Rada pogleda dober film, prebere knjigo, ki odpira marsikatero zanimivo vprašanje. Ženska, ki rada objema drevesa, se z njimi pogovarja in posluša, kaj imajo povedati.

Prihajate z Bohinja, iz družine z nežno mamo in strogim očetom, ki sta imela oba težko otroštvo. Kakšna je bila vaša vzgoja?

Nikdar mi materialno ni ničesar manjkalo, tukaj sem bila zelo preskrbljena. Nismo pa se veliko pogovarjali med sabo. Delo je bilo ves čas prisotno, gradnja apartmajev, pa veterinarska ambulanta za mojega očeta, kateri je bil največkrat odsoten, precej nezadovoljen znotraj sebe po mojem mnenju, mama v službi gozdnega gospodarstva Bled, ekonomski tehnik, tudi ves čas v delu in skrbeh.
V družini imamo mnogo samoukov, slikarjev, igralcev, telovadcev.

Okolje precej lokalno in posledično zame skoraj preveč preprosto z izjemo nekaterih bohinjskih trm :) Naravnost čudovite pa so naravne lepote Bohinja, teh se ne da prekašati, ljudje prihajajo in odhajajo, a vendar so vsi skupnega mnenja, da "takšnih lepot niso nikdar pričakovali".

Odraščala sem na vasi, najmlajša med vrstniki, bilo nas je za celo vojsko otrok, tukaj imam marsikateri lep, pa tudi zelo boleč, grenak spomin. Ko si v družbi, s katero se družiš najmlajši, se dogajajo zanimive stvari, usidrajo se ti na nek način v podkožje. Želiš biti sprejet, vsi si želimo biti, človek je tako narejen, da teži k ljubezni, človek je rad ljubljen.

Je pa tudi to res, da prihajam iz družine srednjega delavskega razreda, obema, tako kot ste dejali, nikomur od mojih staršev ni bilo z rožicami postlano, nihče se ni rodil s srebrno žlico v ustih in umetnost, no, naj rečem, da za kaj takega, v tistem času in prostoru, ni bilo veliko mesta, posluha. Je kar razumljivo, verjetno! Pomagala sta mi verjetno nekako toliko kot sta tudi oba ob tolikšnem delu in obveznostih, zmogla, za kar sem in ostajam, hvaležna! Po stari mami po očetovi strani so bili nekateri tudi nagnjeni k umetniškemu ustvarjanju, čeprav seveda še vedno lokalnega značaja. V družini imamo tako mnogo samoukov, slikarjev, igralcev, telovadcev. Z mamo Anico sva peli dvoglasno, ko sem bila majhna.

O svoji stari mami pogosto govorite v presežnikih, razumeti je, da vam je blizu, da vas je podpira na vaši življenjski poti. Katere njene nasvete, spodbude, lekcije, bi radi predali prihodnjim rodovom?

Verjetno govorite o moji drugi stari mami, po mamini strani, Mariji Rozman iz Bohinjske Bistrice, ki je bila celo življenje zgolj za druge in nič zase. Najbolj skromna oseba, ki sem jo poznala, nikdar slabe volje, nikdar nobenega pritoževanja. Doživela je res lepo starost, 94 let, relativno zdrava do odhoda. Pa koliko srčnih bolečin je dala skozi, smrti nekaterih bratov, takrat so bile družine v povprečju še večje kot so danes, pa smrt svojega otroka ... Vedno se je nekako kar znala potolažiti in je šla čez vse to! Nobene depresije, nobenega jamranja, v tem oziru je bila res neverjetna!
Moja družina se mi je vedno zdela bolj kot ne nenavadna in nekako nepovezana. Četudi smo se na ven trudili ohraniti zelo lepo podobo.

Danes vsi po malem jamramo, otrok je center vsega, medtem ko so moja mami, ter oba njena brat in sestra, praktično odrasli sami od sebe in si pomagali v vsaj približno človeku dostojen vsakdan. Ko sem jo vprašala, ali je na tem svetu več dobrega ali slabega, mi je hitro odgovorila, da je slabega žal več. Ko sem jo spraševala, ali je ata kdaj katerega od otrok previl, se je le rezko zasmejala v smislu, iz katere hruške sem pa jaz padla. Gre za popolnoma drugo generacijo, in s plusi in nekaterimi minusi, glede na to, kako danes gledamo na čas, je pa dejstvo, da takšne generacije verjetno ne bo več.

Kaj vam pomeni družina?

Moja družina se mi je vedno zdela bolj kot ne nenavadna in nekako nepovezana. Četudi smo se na ven trudili ohraniti zelo lepo podobo. Zdaj so moja družina ljudje, s katerimi delam stvari, ki nam vsem nekaj pomenijo in seveda moj partner.

Po izobrazbi ste pravzaprav medicinska sestra. Delali ste v bolnišnici, z invalidnimi otroki, s starostniki - kako gledate na položaj svojih (nekdanjih) kolegov v tem poklicu?

Gre za enega najtežjih poklicev po mojem mnenju. Primerno temu, bi morali biti ljudje v njem tudi mnogo bolj korektno plačani in nagrajeni. Pokasirajo praktično vse, kar je treba in kar ne, pa še vso sivino vmes. V ta poklic sem šla po malem, da bi ustregla očetu, nisem se našla na prehodu iz osnovne šole v srednjo, razmere doma pa mi tudi niso dajale upanja.

Ta poklic je vreden vsega spoštovanja in v družbi predstavlja nekaj, kar tudi izginja, empatijo. Delo z ljudmi je težko, a hkrati nekaj najlepšega. Ko se človek, ki mu pomagaš, počuti bolje in ti da to vedeti s pogledom v očeh, nasmehom, toplo besedo. Mislim, da ljudje predvsem zaradi tega ostajajo v tem poklicu.

Imate veliko svojih avtorskih skladb, želite si izdati svoj album, ki bo primeren tudi za tujino. Kaj bo na njem in kdaj ga načrtujete?

Album je danes že skoraj pase, edino morda digitalni, izdajajo se singli, sama založba pomeni bore malo v tem času, vse se je preselilo na spletne platforme, kjer je potrebno, ponovno, vedeti in osvojiti, za kaj se točno gre in kako s tem operirati ... Mislim, da bom izdajala in nizala skladbo za skladbo, singel za singlom, sčasoma pa lahko pričakujem, da se bo teh skladb nabralo tudi za plošček.

Kot sem dejala, v obeh jezikih, produkcijsko bi si želela dodelanih stvari, modernega zvoka, ki gre skupaj z mojim videnjem tako vsebine, kot vokala, skladb, ki bodo prav tako radijsko prijaznega značaja. Le teh imam že iz preteklih obdobij kar lep nabor.

Seveda bi si rada našla zveste fante, ki bi mi kot band stali ob strani, vendar je to zelo težko. Vsak igra pri mnogih, da iz meseca v mesec preživi, živimo v družbi, ki niti ni pretirano naklonjena kreativnosti, vsaj v smislu samega mainstreama ne, ko je človek na trgu, ne v službi države. Veliko je vprašajev, ki si jih prisiljen dan na dan reševati, vmes pa še preživeti.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30