Ana Soklič: S svojim delom in vložkom sem zadovoljna, a to so stvari, ki so me v zvezi z Evrovizijo zelo zmotile (1. del)

Ano Soklič Slovenci dobro poznamo, saj je državo zastopala na Evroviziji. Ta čas, ko ni dnevno pod sojem žarometov, je za Domovino delila svoj pogled na vlogo glasbe in kulture na sploh ter kritično pogledala na svoj nastop in predvsem njegovo predstavitev na Evroviziji. Dotaknila pa se je tudi vere in svojega glasbenega ustvarjanja.

V drugem delu intervjuja, ki bo na Domovini objavlen jutri, pa smo jo med drugim povprašali, česa jo je naučilo delo v tujini ter kaj želi svoji domovini.

Letošnje poletje je čas, ko mnogi glasbeniki poskušajo nadoknaditi čas, ko niso mogli nastopati. Kakšno je vaše poletje?

Za letošnje poletje sem se že lansko leto odločila, da bo predvsem kar se da mirno, ne glede na razplet v povezavi z Evrovizijo. Za menoj je precej stresno obdobje, lansko leto je bilo, navkljub situaciji s covidom, zame izjemno delovno. Ne vem, kdaj sem imela zapovrstjo toliko nastopov kot lani. Povrhu vsega sem bila skozi celo leto obremenjena s tem, s kakšno skladbo se predstaviti na Evroviziji 2021. Vse skupaj je trajalo kar leto in pol, tako, da se mi zdi edino pravilno, da si zdaj telo, um in notranji ustroj odpočijejo, ter da si naberem novih moči za naprej.

Svoj evrovizijski nastop sem si upala pogledati šele dva tedna po prireditvi, ko so se moja čustva že malce umirila in sem lahko sploh zadihala. Še pred kratkim sem se soočala z nekaterimi stvarmi, ki niso bile v moji domeni in s katerimi ob gledanju svojega posnetka nisem bila zadovoljna.

Resnično se mi zdi velika škoda, da je prišlo do tako površne montaže nastopa. Letošnji posnetek na Emi je bil po mojem mnenju celo boljše skadriran, režiran od končnega Evrovizijskega. Ne vem, kje se je zataknilo … Ljudje morajo imeti doma občutek, da jim zreš v oči in kar nekaj izvajalcev je imelo poskrbljeno, da so jih tako skadrirali! Sama tega nisem dočakala. Nekje je prišlo do napak. Organizator, nizozemska RTV ekipa, ni dovolila predogledov vaj nastopajočim. Tudi kar se tiče samih vizualij, so bile nekatere res "zanimive".

Ostaja mi vprašanje, koliko so nas Nizozemci kot ekipo Slovenije jemali resno

Svojega nastopa nisem smela videti do samega konca. Ostaja mi tudi vprašanje, koliko so nas Nizozemci kot ekipo Slovenije jemali resno. Moja velika želja je bila, da bi me ob skladbi pospremilo tudi nekaj back vokalov, vendar sem bila tudi tukaj takoj zaustavljena, da ne bi po nepotrebnem morali v karanteno ali še slabše, domov, v kolikor bi kdo od ekipe v Rotterdamu zbolel. A mnoge ekipe so bile na odru v polni, šestčlanski ekipi, kolikor dovoljujejo pravila.

Vse te stvari so me zelo zmotile. Ampak pustimo to, sedaj je, kar je, predvsem pa drži, da sem izjemno zadovoljna s svojim delom in vložkom, v samem avtorskem smislu kot tudi na evrovizijskem odru, nobene skladbe ne bi zamenjala s svojo, na katero sem čakala leta.

Tudi vi ste se v preteklih letih soočali z zdravstvenimi težavami. Kako ste doživljali epidemijo novega koronavirusa, ki je še ni konec, ter vse z njo povezane ukrepe?

Epidemija novega koronavirusa je prinesla marsikatero spremembo za prav vsakogar izmed nas. Sama ostajam mnenja, da se takšne stvari ne zgodijo zgolj po naključju. Čas, v katerem živimo, je daleč od odprtega, zelo veliko nas je na tem svetu, mnogo lažje je tako ostajati jezen na svet, kot pa ohranjati upanje do sočloveka! Še posebej takrat, ko je človek utrujen in ranjen, kar pa smo danes mnogo prevečkrat, po sili razmer in pogojev, v kakršnih smo se vsi znašli in v kakršnih se nahajamo v tem norem vsakdanu. Pot upanja je mnogo težja in zahteva odrekanje, večjo mero skromnosti, kar pa danes, sploh glede na prekomerno potrošništvo, kakršnemu smo priča v zadnjem času, redkokdo mara sploh poslušati, kaj šele slišati!.

Neki ukrepi so se posledično morali zgoditi, da se ohranja določen red v družbi in da ne zboli še več ljudi, med katerimi so tudi naši prijatelji, družina, ljudje, ki so nam blizu, starostniki ...

Seveda je človek vsake toliko posledično že vsega sit. Bilo bi smešno, da bi trdila drugače, a kaj naj drugega, kot pa da skušam še vedno nekako ohranjati dokaj mirno kri, si nadenem masko, razkužujem roke, skratka, kot smo dogovorjeni. Za skupno dobro! Mnogo posla nam propada, prav na vseh področjih. Tudi v kulturi je težko, ker se največkrat smatra, da sta kultura in umetnost nekaj "za zraven", nekaj, kar ni nujno potrebno za preživetje. Nam je duhovna hrana, brez katere ne moremo, saj nas notranje izpopolnjuje in nam vrača tisto nekaj, kar se z golo besedo ne da opisati! Da bi le čas zacelil svet, pravi neka pesem …

Glasba je ljudi reševala v času epidemije – ljudje so v najtežjem času peli z balkonov, organizirali so se koncerti s kavčev, različne zasedbe so na daljavo ustvarjale glasbo. Kako ste, tako kot ustvarjalka, kot tudi kot oseba, ki uteho najde v glasbi, videli in doživljali vpliv glasbe na moralo in duševno zdravje ljudi v času epidemije?

V tem obdobju se je kar lepo pokazalo, da smo ljudje predvsem čustvena bitja. Da ne živimo v tišini in da nam življenja zapolnjujejo tudi glasba, igra, filmi, umetniško ustvarjanje. Vse omenjeno je, četudi preko socialnih omrežij, tudi domačih balkonov, do neke mere mirilo ljudi in jim dajalo novo upanje. Kajti upanje vedno preživi, ostaja! Škoda je edino ta, da se premalo ljudi v družbi zaveda, koliko dejansko štejejo ti poklici, kaj vse se skriva v ozadju tovrstnih vsebin, na neki nebesedni, nerazložljivi ravni.

Bodri nas, da na življenje gledamo iz lepše plati in si mislimo, vse bo še dobro! Temu primerno bi morali biti umetniki tudi nagrajeni. Tako pa se mnogo prevečkrat zgodi, da je ob neki prireditvi tisti, ki poskrbi za hrano in pijačo za to primerno plačan, medtem, ko se za nekega interpreta, bodisi igralca, pisatelja, pesnika pomisli, da je bil ta že rojen z vsem tem in naj bo vesel, da bo pokazal svoje talente in ljudi zabaval. Kakšne so zgodbe v ozadju, kakšne so prehojene poti, da človek pride do tega, to pa je mnogo manj zabavno poslušati, kaj šele razumeti.

Pesmi letošnje Evrovizije so na nek način odražale čas epidemije. Več izvajalcev je pelo o hudiču, vi ste bili z Amen obrnjeni Bogu – kako ste doživljali ta nekakšen boj med dobrim in zlim na evrovizijskem odru?

Izjemno zanimivo mi je bilo spremljati to ozadje, moram reči! Mislim, da sem na to vprašanje odgovorila že prej. Vsak človek sam pri sebi ve, kaj je in kaj ni, kaj mu ustreza in kaj ne. Moraliziranje ni zame.

Pri nas mnoge še vedno motijo vaše omembe vere, Jezusa Kristusa, medtem ko v tujini vera ni tabu, pa naj gre za slavne pevce, športnike, igralce, politike … Zakaj menite, da je tako in kako bi v Sloveniji po vašem mnenju to lahko presegli?

Resnično ne vem, kaj tukaj odgovoriti. Nikdar nisem nikomur vsiljevala ničesar v povezavi z vero. Osebno menim, da ne gre za nikakršno religijo, institucijo v nobenem smislu, temveč za odnos. Ta je na koncu najpomembnejši in edini šteje. To dvoje radi mešamo, odvisno kako kdo rad določene stvari sliši, žal!

Zunaj je ljudi, znotraj športa, glasbe, kaj še, igralcev, politike, kot ste sami dejali, resnično veliko. Ko se prekrižajo, preden krenejo na težko pot, ki jih čaka ali samo kot zahvala. Menim, da je to stvar posameznika, v kolikor te bodri in ohranja pri življenju, njegovi sili, moči, zakaj ne? Kaj boš naredil s svojih dragocenim življenjem, to je vprašanje. Samo enega imamo in vsak nov dan v prepričanju slabega, odklonilnega, nastrojenega, obremenjujočega z gledanjem v preteklost, je zgolj izgubljen.

Tudi sama se dostikrat znajdem na mnogih razpotjih in nisem noben angelček, niti devica Marija v nikakršnem smislu. V cerkev grem še najraje takrat, ko ni nikogar notri in sem sama z mojim Bogom, ena na ena, in se vse pomeniva. Če hočeš slišati, potem ne more biti drugače, kot da se bo odprlo in zasijalo in te potegnilo ven iz živega peska, ki te vleče navznoter. To narediti ... pa je tako neznansko težko.

V cerkev grem še najraje takrat, ko ni nikogar notri in sem sama z mojim Bogom, ena na ena, in se vse pomeniva.

Tako Voda kot Amen imata tudi globlja družbena in verska sporočila. Pri pesmi Voda ste sami dejali, da je voda tudi simbol za vse anomalije, ki jih spremljamo po svetu in o katerih veliko govorimo, naredimo pa bolj malo. Dodali ste, da »voda« ne more prodreti v odnos z nekom, če je ta dovolj močan. Katere so anomalije, proti katerim bi morali odločneje ukrepati in kaj je ta voda, ki ne sme vdreti v odnos(e)?

Nekega direktno verskega sporočila skladba Amen niti nima, bi rekla, da ima bolj univerzalno sporočilo. Kvečjemu moj vokalni pristop je znal "zmotiti" predvsem evropsko publiko, ki ni vajena ameriškega pristopa, malo bolj "črnega", tukaj so moje korenine, moj dom.

Besedilo si deliva s Charliem Masonom, ki je tudi sam želel predvsem to, da bo imela skladba univerzalno sporočilno vrednost. Navsezadnje obe besedi, tako Amen, kot Alelujo pozna cel svet in sta tudi dostikrat v uporabi. Ni skrivnost, da smo za evrovizijski oder iskali in gledali tudi v te smeri, še zdaleč pa si nisem mislila, da bi se lahko slednje zarotilo proti nam, glede na naravo prireditve in predvsem zvesto specifično publiko v ozadju. Škoda, sama se na prvem mestu skozi svojo glasbo zavzemam predvsem za srčnost, odprtost, čustvovanje vsakega posameznika, ki mora biti tisto pravo, ne glede na to, kaj družba misli in označuje, bodisi kot dobro ali slabo. Le človek sam znotraj sebe dobro ve, kaj ga notranje izpopolnjuje, poteši in komu se v celoti predaja. Sem mislila, da je to do sedaj že jasno kot beli dan, a zgleda, da še nismo tam.

Voda? V mojem primeru nikdar mišljena kot nekaj dobrega, čeprav so jo, začuda, ljudje tako na koncu vzeli. Se mi je zdelo resnično lepo! Ko nas doleti povodenj, poplava, se s skupnimi močmi borimo, da na koncu vodo pospremimo nazaj, osušimo prostore, popravimo tisto, kar je potrebno popraviti in krenemo naprej. Z vodo se ni za igrati, ima svoj spomin, svojo obliko, teksturo in je mnogo pametnejša od nas. Tako kot sama narava, ki je še vedno ne spoštujemo dovolj. Preveč je anomalij v družbi, ki vdirajo tako kot reka, pa ne tista lepa, kristalna, z mehkimi valovi, temveč rjava, temna, prenasičena z umazanijo in smetmi, ki jih vsakodnevno pridelamo.

Vaš partner ni veren. Kako usklajujeta razliko na tem področju?

Po pravici povedano je ne usklajujeva oz. nama to ne predstavlja nobenih težav. Sama imam sicer vse zakramente. A krst se ne bi zgodil, v kolikor ne bi mati vztrajali. Oče je imel rdečo knjižico in me ni pustil nikamor, tudi stara mama po očetovi strani ne. Tako sva z materjo šele v mojem prvem razredu osnovne šole šli v najhujšem nalivu na Bistrico, peljal pa naju je sosedov Tone, moj oče naju je medtem gledal izza domače mize, skozi okno ...

Peter je po naravi izjemno miren človek, gasi kopico ognja, ki ga sama vsakodnevno rada pridelam in se mi zdi, da, ne glede na to, da naj po vašem ne bi bil nek veren človek, mnogo bolj upošteva božja navodila kot jih sama, ki imam dostikrat lahko tudi težave in me misli tako odnesejo tudi stran od Boga, stran od svetlobe, v večjo temo. Drugače ne bi odpela Temnega sveta na Popevki. Pa sem ga. In to z veseljem.

Oče mi je že v petem razredu dejal, da iz moje glasbe ne bo nikdar nič in vse skupaj ovekovečil na listu papirja s podpisom, tako ranjen je bil.

Oče mi je že v petem razredu dejal, da iz moje glasbe ne bo nikdar nič in vse skupaj ovekovečil na listu papirja s podpisom, tako ranjen je bil. Nikdar ni bilo nič dovolj dobro kar sem naredila zanj. Od kje neki sem potegnila Boga potem takem in to katerega? Iz teme, mrzlih noči, ko ni bilo nikjer nikogar, zgolj neko razbrazdano upanje, ki bo lahko prišlo ali pa tudi ne. Oprijela sem se ga kot pijanec plota in si rekla; grozno je, če človek zavrže lepo misel. Je pa res; starši se trudijo na svoj najboljši način, tako da jih ne smemo kriviti za svoje tegobe in nerazumevanje, želijo nam vendarle najboljše za nas in naše življenje.

Živimo v času, ko se deklarativno spodbuja, da bi bili to, kar smo, da bi bili unikatni, a so močni pritiski, da bi bili, kar drugi želijo, da smo in bi bili čim manj različni. Kako vi, tudi kot ženska, doživljate te pritiske, glede na to, da delate na kvaliteti, glasbi, ki ni »rumena«, ne komercialna?

O tem se predvsem zgolj rado govori, tudi odlično se prodaja. Zelo lepo se sliši in ljudje radi slišimo lepe stvari, male laži, zavite v celofan. Samoprevar se človek v kali rad poslužuje, da si olepša življenje, ki vendarle ni tako lahko. Vsi to radi poslušamo, drugače ne bi obstajalo toliko srečnih filmskih koncev, ko moški, tik pred zdajci teče na letališče, da zaustavi ljubezen svojega življenja, naj vendarle ne odhaja, saj jo ljubi in bosta srečna dokler ju smrt ne loči! :) In res jo uspe zaustaviti in ko jo poljubi, takrat smo pečeni! :)

Sama imam v predalu, pozabila sem šteti, toliko glasbe, da se več ne spomnim, kdaj, kje kako smo to delali. Poiskati prave sodelavce, v želji, da boš naredil presežek, dovršeno dokončal stvari, ne nekaj na hitro, s pravo energijo, na splošno v klimi brez klime, kjer je glasbenik skoraj manj kot človek? Ostajam vedno v iskanju globalnih poti, pa naj bo to doma, ko bo tako naneslo, kot v tujini.