Ali varnost zaposlitve in več dopusta v javnem sektorju odtehtata nekoliko nižjo plačo?

Uredništvo

16. 10. 2018 ob 19:53
1 komentar

Slovenija

Vlada je tu in sindikati javnega sektorja ne mislijo čakati 100 dni. Razočarani nad tem, da vlada do sedaj ni sprejela še niti izhodišč za pogajanja, so začeli s pripravami na stavko, ki naj bi bila 4. decembra, če prej ne bo podpisan sporazum o reševanju stavkovnih zahtev.

Zahteve sindikatov so, skupaj s sproščenimi varčevalnimi ukrepi, težke približno pol milijarde davkoplačevalskih evrov v naslednjih treh letih.

Urad RS za makroekonomske analize in razvoj (UMAR) pa je medtem izdelal študijo, ki kaže, da so razlike v plačilu za primerljive poklice v zasebnem in javnem sektorju v korist slednjega pri poklicih za preprostejša dela, pri strokovnih in tehničnih poklicih pa so prejemki višji pri zasebnih delodajalcih.

Ta razlika naj bi bila tudi posledica okoliščin, ki v javnem sektorju zagotavljajo varnejšo zaposlitev, več dopusta in manjšo fluktacijo zaposlenih.

Na podlagi opravljene analize Umarja, izdane v publikaciji Ekonomski izzivi 2018, so o plačni politiki v javnem in zasebnem sektorju danes na okrogli mizi razpravljali: profesor s FDV dr. Anže Burger, generalna direktorica na Gospodarski zbornici Slovenije Sonja Šmuc, direktor podjetja Danfoss Trata in predsednik Združenja manager Aleksander Zaleznik ter predsednik računskega sodišča Tomaž Vesel.

Poudarki iz razprave:
»V javnem sektorju je rigiden sistem nagrajevanja ... ne moreš ločevati dobrih in slabih delavcev«

»Tesno priprta izhodna vrata iz javnega sektorja, medtem ko jih v zasebnem sektorju lahko odpreš za vse tiste, ki ne delajo dobro«

»V javnem sektorju bi lahko bili vsi bolje plačani, če bi bil javni sektor manjši, masa plač pa bi ostala na isti ravni. Vendar pa se mora za to dvigniti produktivnost javnega sektorja.«

»Če je nekdo bolj izobražen, se mora to pokazati v delu. Ne pa, da imaš dodatek samo zaradi višje izobrazbe,«

»Imeti dve tajnici z magisterijem ni cilj te izobrazbe.« (o preizobraženosti javnega sektorja)

»Plače funkcionarjev so nizke v primerjavi z odgovornostjo, ki jo imajo nekateri.«

»Vodoinštaleter v Avstriji ali tudi pri nas ima enako ali višjo plačo kot naš predsednik vlade. To je nesprejemljivo in nespoštljivo«

Na splošno sicer velja, da je povprečna plača v javnem sektorju višja od povprečne plače v zasebnem sektorju, a to je predvsem posledica višje izobrazbene strukture v prvem (60 % zaposlenih v javnem sektorju ima visoko izobrazbo).

Zanimivo je, da so v času krize povprečne bruto plače v javnem sektorju stagnirale, v zasebnem pa naraščale, a to je bila predvsem posledica odpuščanja manj kvalificiranih delavcev z nižjimi plačami, medtem ko plač zaposlenim niso nižali - zato se je plačno povprečje povišalo. V javnem sektorju odpuščanj zaradi krize ni bilo.

UMAR: "V javnem sektorju se je v preteklih treh letih sicer sprostila večina varčevalnih ukrepov iz obdobja javnofinančne konsolidacije (2012 in 2013), vendar je večletno zadrževanje rasti plač in nato s selektivno poviševanje plač le nekaterim skupinam okrepilo zahteve po povišanju, kar opozarja tudi na nedorečenost plačne politike in odsotnost sistematičnega pristopa k njenemu (pre)oblikovanju,"

A pri primerljivih poklicih v zasebnem in javnem sektorju je plačna slika nekoliko drugačna. Razliko v povprečni plači med javnim in zasebnim sektorjem, ki ostane tudi po izločitvi demografske in zaposlitvene strukture, lahko interpretiramo kot t. i. plačno premijo.

In ta kaže, da so zaposleni s primerljivimi značilnostmi v javnem sektorju plačani relativno manj kot v zasebnem sektorju v poklicih, kot so strokovnjaki za različne vede, tehniki in

pisarniški uradniki, medtem ko so poklici za preprostejša dela plačani relativno več. Višina negativne premije za visoko in srednje zahtevne poklice je po ocenah Umarja v povprečju med 5 % in 15 %. Medtem je plačna premija za manj zahtevne poklice pozitivna v višini 20 %.

Konkretneje. Iz desnega grafa je razvidno, da so zaposleni z nižjo izobrazbo v primerljivih poklicih javnega sektorja plačani približno 5 odstotkov bolje kot v zasebnem sektorju, tisti s srednjo izobrazbo 4 odstotke bolje, tisti z visoko izobrazbo pa okrog 9 odstotkov slabše kot v zasebnem sektorju.

UMAR: "Obstoj negativne plačne premije v javnem sektorju je lahko posledica nedenarnih koristi javnega sektorja, kot sta večja varnost zaposlitve, saj je za javni sektor značilna manjša fluktuacija zaposlenih zaradi odpuščanj kot v zasebnem sektorju in večje število prostih dni."

KOMENTAR: Uredništvo

Danfoss Trata

V tednih, ko sindikalni predstavniki v imenu šolnikov, uradnikov in drugih zaposlenih v javnem sektorju ponovno rožljajo z napovedjo protestnih shodov in stavk, se je vredno vprašati, kakšne so njihove dejanske plače v primerjavi z gospodarstvom in katere so druge prednosti, ki jim pritečejo. V tem smislu je Umarjeva raziskava dober vpogled v realno stanje. Ta odpira sicer mnoge vidike, v katere se na tem mestu ni smiselno spuščati, ampak generalno gledano potrjuje tisto, kar že ve ljudska modrost; javni sektor je varen pristan za vse tam zaposlene, kar načeloma odtehta tudi nekoliko nižje plače visoko izobraženih glede na primerljivo delo v zasebnem sektorju. Seveda pa znotraj javnega sektorja obstajajo velike razlike. Šolnikov in administrativnih delavcev je denimo na trgu preveč, medtem ko zdravstvenega osebja močno primanjkuje, plače pa so ujetnice uravnilovke med primerljivo izobrazbo (poklici), kot to določa sistem plač v javnem sektorju. Posledica je, da zdravstveni delavci garajo za nič bolj stimulativne prihodke od tistih, katerih delovno mesto je sanjska služba za vrsto čakajočih na zavodu za zaposlovanje. To sproža spiralo, v kateri zdravniki in medicinske sestre za boljšimi zaslužki in delovnimi pogoji iz zavoženega javnega zdravstva odhajajo v tujino, kar še povečuje primankljaj na tem področju. In prav na nestimulativno plačno politiko v javnem sektorju opozarja tako UMAR kot strokovnjaki na okrogli mizi. Dobrim delavcem in tistim, ki s svojo strokovnostjo in znanjem dajejo večjo dodano vrednost in so glede na razmere na trgu dela nepogrešljivi, je potrebno omogočiti, da znotraj sistema zaslužijo več. Ne pa jih omejevati ter tiščati v uravnilovko z bolj pogrešljivimi ali manj produktivnimi delavci. Zanimivo pa je, da v sindikalnih prizadevanjih kakih teženj po uvedbi tovrstnega sortiranja, oziroma fleksibilnejšega nagrajevanja bolj ali manj prizadevnih, bolj ali manj učinkovitih, oziroma bolj ali manj pogrešljivih delavcev ni zaznati, da možnosti odpuščanja slabih med njimi sploh ne omenjamo.