Alex Schadenberg: Ne počutim se varno v kulturi, ki dovoljuje, da me zdravniki in medicinske sestre lahko ubijejo

Predlog zakona, ki bi v Sloveniji omogočil medicinsko usmrtitev, v Državnem zboru še vedno ni bil zavržen, čeprav je po vsebini primerljiv s kanadsko zakonodajo, kjer celo liberalnejši mediji že ugotavljajo, da so stvari ušle izpod nadzora. Evtanaziranih je že preko 5 % vseh umrlih, medicinske usmrtitve pa se dogajajo tudi zaradi brezdomstva in revščine, če je le prisotna še kakšna druga zdravstvena okvara.

Prav v tem času je na obisku v Sloveniji Alex Schadenberg, izvršni direktor Koalicije za preprečevanje evtanazije, ki pozna razmere v Kanadi, pa tudi pri nas. O evtanaziji oz. medicinski usmrtitvi, ki pri nas še ni uzakonjena, te rdeče črte še nismo prestopili, smo se pogovarjali z enim največjih svetovnih borcev proti uzakonitvi ubijanja ljudi.

V Kanadi je evtanazija uzakonjena že skoraj 8 let. Kakšne spremembe je prinesla v družbi?

Evtanazijo smo v Kanadi legalizirali leta 2016 tako, da smo dodali izjemo v kazenski zakonik na področju umora. Tako je bilo to izpeljano v zakonodajnem smislu. In na začetku je bil pri evtanaziji pogoj, da gre za na smrt bolnega človeka.

V začetku se je govorilo, da je namenjena samo za izjemne primere ljudi, ki neznosno trpijo in so tik pred smrtjo. Teh primerov je zelo malo. Kot taka je bila tudi prodana Kanadčanom. Zgodilo pa se je prav nasprotno, kot so obljubljali. Imamo ogromno primerov takšnih smrti in hitro razširitev zakonodaje. 

Evtanazija je bila uzakonjena leta 2016, leta 2021 je že bila razširjena tako, da ni več zahtevala, da je bolnik v terminalni fazi bolezni, odpravili smo obdobje za razmislek in omogočili evtanazijo tudi za duševne bolnike. Zdaj pa se že pogovarjamo, da bi uvedli tudi evtanazijo za otroke, dojenčke in z naročnino v prihodnosti. Tudi številke evtanaziranih so poletele v nebo do točke, ko imamo najvišjo stopnjo evtanazije na svetu.

Za vas je bil problematičen že prvi zakon?

Tako je. Čeprav so napovedovali, da bo le za izjemne primere, tega niso definirali. Tako zagovorniki kot nasprotniki evtanazije smo opozarjali, da v zakonu manjkajo definicije. In ko ni definicij, se začnejo interpretacije, in to predvsem s strani tistih, ki evtanazijo izvajajo.

Naj ponazorim s primerom: Prvotni zakon je zahteval, da mora biti prisotna terminalna bolezen in da je smrt predvidena v kratkem. Ampak kaj pomeni, da je smrt predvidena v kratkem? Ne vemo. In tako so bile interpretacije zelo široke, ker zakon ni postavil definicije.

Bi bil za vas kakršen koli zakon, ki bi dovoljeval evtanazijo, četudi pod zelo strogo določenimi pogoji, sprejemljiv, ali smo šli v vsakem primeru, ko evtanazija postane dovoljena, predaleč?

Naj začnem s konkretno izkušnjo. V Kanadi se je evtanazija razširila v dve smeri. Prva je že omenjena nedorečenost in posledično se je dogajal pritisk in ker zakon določenih primerov ni izrecno prepovedoval, so se začeli izvajati.

Hkrati pa imamo v Kanadi razmere, v katerih je enakopravnost ljudi zelo pomembna. Zagovorniki medicinskih usmrtitev so zato omejitve označili za diskriminatorne. Če lahko človeka na smrtni postelji ubijemo s smrtonosno injekcijo strupa, zakaj ne bi tudi nekoga, za katerega ne moremo ravno določiti, da je na smrt bolan. To ni pošteno, ni enakopravno, so razpravljali nekateri.

Kmalu se je pojavil primer človeka, ki ni bil na smrt bolan, je pa imel degenerativno bolezen in sodišče je odločilo, da čeprav tehnično gledano ta človek ne umira, je njegovo stanje dovolj izrazito, zato bodo privzeli, da tak pacient umira. To se ni zgodilo takoj, ampak sčasoma. V Kanadi zelo hitro, v petih letih.

Ko so odstranili zahtevo, da mora biti pacient v terminalnem stanju bolezni, je bilo dovoljeno evtanazirati kogarkoli z nepopravljivim zdravstvenim stanjem. To pomeni praktično kdorkoli z določenim kroničnim stanjem, ki se mu ne bo izboljšalo, je polnoleten in trpi.

Pri trpljenju pa imamo tudi problem, saj je to nekaj povsem subjektivnega. Če mi rečete, da trpite, vam ne morem reči, da ne. Kako naj jaz vem, če vi trpite? Če nekdo reče, da trpi, mu gre verjeti, ker se ne da dokazati nasprotnega. To je torej povsem subjektivno.

Razširitev definicije se je zgodila hitreje, kot so ljudje pričakovali. Vsebuje pa praktično vsakogar, ki ima kakršnokoli invalidnost, saj je to zdravstveno stanje, ki se ne bo izboljšalo.

Vodite Koalicijo za preprečevanje evtanazije (Euthanasia Prevention Coalition). Kaj vas motivira, da se borite proti evtanaziji?

Zelo enostavno: Ker nasprotujem ubijanju ljudi.

Mislim, da se oblast ne bi smela ukvarjati z ubijanjem ljudi. Iz istega razloga nasprotujem tudi smrtni kazni. Vlada nima kaj ubijati ljudi. Ne počutim se varno v kulturi, ki dovoljuje, da me zdravniki in medicinske sestre lahko ubijejo.

Marsikdo bo rekel: Ampak lahko pa zaprosiš za to. Ali ne gre za vprašanje izbire? Glede tega je pa tako: Ljudje gremo tudi skozi težavna obdobja, ki nas čustveno lahko močno zaznamujejo. Včasih zato prosimo za stvari, za katere v normalnih razmerah ne bi. Mislim, da samo zato, ker gre nekdo skozi zahtevno obdobje življenja, ga zdravnik še nima pravice ubiti.

Dejansko ne gre za svobodo, izbiro ali avtonomijo, kot večkrat slišimo. Gre za zapuščanje ljudi. Šel bom še korak naprej. Sam sem že od začetka predvideval, da bo prišlo do razširitve zakona. Zaradi več razlogov: Že zaradi tega, kako je bil zakon napisan, pa tudi zaradi kulture. Ta kultura je že prisotna tudi v Sloveniji.

Ustvarja se občutek, da je sprejemljivo, da nekoga ubijemo z injekcijo strupa, zaradi določenega zdravstvenega stanja. Morda je nekdo zaprosil za to, morda ne, ampak ustvarja se miselnost, da je ubijanje pod določenimi pogoji sprejemljivo. To se normalizira.

Ko to poveste na tak način, me spomni na razmere v Nemčiji konec tridesetih let prejšnjega stoletja, ko so nekateri hoteli ustvariti t. i. čisto raso, vse, ki so jih označili za nevredne življenja, pa so odstranili iz družbe.

Koncept dogajanja med drugo svetovno vojno in tega, kar se zdaj dogaja v Kanadi, je različen, na žalost sicer z jasnimi podtoni, ko govorimo o ljudmi z invalidnostmi. Še posebej, odkar je bil zakon razširjen. Pravijo, da ni pošteno, da ljudje z degenerativnimi stanji nimajo dostopa do evtanazije, ker ne umirajo.

Ljudje z omejitvami imajo zdaj več problemov. Dogajajo se nam že evtanazije zaradi revščine, brezdomstva, težav z dostopom do zdravljenja. Dejansko se evtanazirajo ljudje, ki imajo neko medicinsko stanje in težave z dostopom do zdravljenja, morda zgolj zato, ker so dolge čakalne vrste. V Kanadi imamo kar precej čakalnih vrst, v Sloveniji jih imate prav tako. Nekateri, ki predolgo čakajo v vrsti, se raje evtanazirajo.

Ko smo se podali na pot evtanazije, nismo pričakovali, da se bo to dogajalo. In kdo bo tudi rekel, da revščina ni razlog za evtanazijo. Drži. Ubijemo jih z utemeljitvijo, da imajo invalidnost, za evtanazijo pa dejansko zaprosijo zaradi revščine.

Ko pogledamo, kdo umira za evtanazijo, ugotovimo, da so to ljudje, ki se počutijo pod pritiskom, ker jim družba ne pomaga in zato nimajo upanja. Ko pravimo, da ljudem dajemo svobodo, v resnici ustvarjamo obratno diskriminacijo. Dali bi ti toliko svobode, da te kar ubijemo. Kanada je ponorela, to, kar se dogaja, ni več razumno.

Vse skupaj pa se je začelo na točki, ko smo kot družba rekli: Ubijati je sprejemljivo. Žal smo šli po tej poti zelo hitro že tako daleč, da je danes mogoče človeka ubiti skoraj iz poljubnega razloga. To je zaskrbljujoče.

Kakšna je motivacija ljudi na drugi strani, ki se zavzemajo za razširitev evtanazije? Nacisti so želeli ustvariti čisto raso, kaj pa motivira sodobne zagovornike evtanazije?

Razlika je med povprečnim zagovornikom evtanazije in vodilnimi. Povprečen posameznik je sprejel logiko, ki mu je bila prodana. Evtanazijo podpira iz strahu pred trpljenjem in bolečino. To je povsem človeško. Vsi se tega bojimo in nihče ne želi trpeti in drugim ne privošči trpljenja.

Vodilni zagovorniki so bistveno radikalnejši. Sekularni humanisti dejansko verjamejo, da koristijo družbi z ubijanjem določenih ljudi. Žalostna realnost je tudi, da je filozof Peter Singer postal postal zelo popularen v Zahodni kulturi. Po njegovi filozofiji bi morali imeto zmožnost ubiti določene ljudi, kot so starci, novorojenci in drugi, ker naj bi na neki točki izgubili zmožnost biti ljudje.

V tem primeru je zanje sprejemljivo odvzeti življenje. Mnogi so temu nasedli. Če je nekdo na primer doživel infarkt in izgubil spomin ali zmožnost učinkovitega komuniciranja, je po Petru Singerju s tem izgubil tudi človečnost.

Ne vem, koliko Slovenci preučujejo Singerjevo filozofijo – v Kanadi in velikem delu Evrope je zelo popularen. Podobno tudi njegova utilitaristična etika, ki pravi, da če si uporaben, imaš vrednost, sicer pa je morda bolje, da umreš.

Kdo določi, kdo je še uporaben in posledično vreden življenja?

To etiko prodajajo kot svobodo. Kot pravico, da lahko izstopiš iz slabe situacije na svojo željo. Ampak zakaj potem govorijo o mladih, celo o novorojenčkih? O legalizaciji evtanazije za otroke se trenutno pogovarjamo v  Kanadi, na Nizozemskem je že uzakonjena. Novorojenec se ne more strinjati, ne more zahtevati evtanazije.

Gre zgolj za to, da je rojen z kakšnimi omejitvami. To pa že spominja na to, kar je Hitler počel med drugo svetovno vojno. S tem mislim predvsem na filozofijo v ozadju, evgeniko. Evgenika se je pojavila v 80-tih letih 18. stoletja. Po njenem konceptu so določeni ljudje vredni življenja, drugi pa ne. Niso si nacisti izmislili evgenike, jim je bila pa zelo všeč.

Če bi res šlo za vprašanje izbire in avtonomije, se ne bi pogovarjali o evtanaziji ljudi, ki so nezmožni pristati na to.

Gre poleg filozofskih razlogov tudi za finančno motivacijo? Zahodne vlade se soočajo z velikim pritiskom na pokojninski in zdravstveni sistem zaradi starajoče se družbe. Gre pri evtanaziji tudi za prikrito vladno rešitev pokojninskega sistema?

Zdravstveni sistem ima veliko povpraševanja in tako tukaj kot v Kanadi so čakalne vrste dolge. Očitno dejstvo je, da mrlič ne potrebuje zdravstvenih storitev. Če del ljudi zastrupimo s smrtonosno injekcijo, to nekoliko razbremeni zdravstveni sistem.

V Kanadi se ob uzakonitvi evtanazije ni govorilo o financah, ker so se zavedali, da bi to izpadlo neokusno in arogantno. Sem pa opazil v zakonu, ki je bil poleti vložen v slovenski parlament, da je v gradivu dejansko navedena stroškovna primerjava cene evtanazije in stroška oskrbe. Zdi se mi zanimivo, da so bili predlagatelji pripravljeni načeti to temo. Očitno je, da mrlič države nič ne stane, medtem ko živ bolnik potrebuje zdravstveno oskrbo in vse ostalo.

Sam ne maram govoriti o denarju. Mislim, da je nemogoče postaviti ceno človeškemu življenju v denarju.

Ampak mislim, da večina, ki podpira medicinsko usmrtitev, dejansko to počne iz strahu pred trpljenjem. Strinjajo se, da nastajajo problemi, ampak želijo imeti odprto opcijo iz strahu pred trpljenjem. Ampak ko enkrat omogočiš to opcijo, izgubiš nadzor nad njo. Kako boš nadzoroval situacijo, v kateri zdravnike prosiš, naj ubijajo ljudi? V duhu enakosti pa je to možnost treba razširiti na vedno več ljudi.

Ljudi so dejansko kupili na tej možnosti izstopa iz trpljenja. Realnost pa v Kanadi govori drugačno zgodbo od tega, »kar se prodaja«. O tem govorijo kot o nečem hitrem, o čemer ni treba skrbeti. Pa ni niti hitro, nit preprosto. Večina ljudi za evtanazijo niti ne zaprosi zaradi bolečine, ampak zaradi osamljenosti in občutka obupa, nesmisla in nevrednosti življenja. Evtanazirajo se, ker ne želijo biti breme družbi, sorodnikom ali kaj podobnega.

Večina ljudi, ki so bili evtanazirani ali pa je bila evtanazija zanje odobrena in smo se z njimi pogovarjali, pravi eno in isto: Nikogar v mojem življenju ni, ki bi skrbel zame. Jih je treba zato kar ubiti?

Smisel življenja je običajno povezan z odnosi z drugimi ljudmi. Z malo skrbi in pozornosti bi lahko naredili zelo veliko.