Afera ukradeni otroci: neizbrisljiv pečat, ki pušča pravo katastrofo na račun nekoga, ki se je okoristil za mastne denarce

V državnem zboru so se v minulih dneh v okviru parlamentarne preiskovalne komisije zaključila zaslišanja prič v povezavi z afero ukradeni otroci. V tem tednu so bili zaslišani svojci domnevno nezakonito odtujenih otrok, v prihodnjem letu pa komisija po besedah predsednice Alenke Jeraj (SDS) načrtuje še zaslišanje zdravnikov, babic, administratorjev, socialnih delavcev in izvedencev medicinske stroke.

Kot je znano, je bila omenjena parlamentarna preiskovalna komisija na predlog SDS in NSi ter s podporo SD ustanovljena maja letos. Njen namen je preiskava t. i. trgovine z dojenčki, ki naj bi se na območju tedanje Jugoslavije dogajala predvsem v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja. V okviru tega naj bi bilo v tem času prodanih več kot 20 tisoč dojenčkov. Vse zgodbe imajo podobno rdečo nit: svojcem so povedali, da je njihov otrok kmalu po rojstvu umrl, zatem pa se je za njim izgubila vsakršna sled, tako da ga niso več mogli videti ali pokopati.

V 70. in 80. letih prejšnjega stoletja naj bi bilo na območju tedanje Jugoslavije prodanih več kot 20 tisoč dojenčkov.

Mama otroka ni nikoli objela

Pred komisijo je v sredo pričala Natalija Franko, sestra Andreja Franka, rojenega leta 1995, ki naj bi glede na uradne razlage kmalu po rojstvu umrl. Takoj po porodu, ki je potekal v Novem mestu, je v sobo prišla oseba, ki je bila vidno pripravljena, da bo otroka odnesla, kar je nato brez pojasnila tudi storila. »Moja mama tega otroka ni nikoli objela,« je s solzami v očeh sprva povedala Frankova. Zdravniki so ji kasneje povedali, da otrok težko diha, saj se je napil plodovne vode, zato ga bodo premestili v Ljubljano. Ko je v porodnišnico klical oče, so mu povedali, da je njegova žena rodila dečka, ki se je napil plodovne vode in umrl. Medtem pa je tudi mama poizvedovala, kako je v Ljubljani z otrokom. Povedali so ji, da je otrok težko dihal, da so ga priklopili na aparat za predihavanje, da so mu počila pljuča in da umira.

Ko je oče prišel v bolnišnico, da bi odpeljal mamo domov, jima niso dali nobene dokumentacije, češ da bodo počakali, da dobijo vse potrebno tudi iz Ljubljane ter da jima bodo vse skupaj poslali kasneje. Po približno dveh mesecih sta bila vabljena na pokopališče Žale na raztros pepela svojega otroka. »Tega dogodka se nista mogla udeležiti, čustveno ni šlo.«

Pomanjkljiva dokumentacija

Starša sta kasneje skušala pridobiti rojstni list otroka. Obljubljeno jima je bilo, da ga bosta prejela po pošti, a se to nikoli ni zgodilo. Kasneje so s pomočjo društva Izgubljeni otroci Slovenije vendarle dobili dokumentacijo. »Prijava rojstva ni sporna, prijava smrti pa je izpolnjena zelo pomanjkljivo,« je dejala. S strani novomeške porodnišnice še danes niso dobili niti enega dokumenta. So pa dobili debelo ovojnico dokumentov iz ljubljanskega kliničnega centra, v katerih je našla »veliko stvari, ki se ne ujemajo«. Tako sta v dokumentih različno zapisani že teža otroka in ura smrti, je naštevala.

Na prvi pogled bi nekdo, ki ni iz stroke, rekel, da je otrok umrl, saj tako pač piše, je poudarila Natalija Franko, po poklicu medicinska sestra. »Potem pa vidiš, da je enkrat umrl zaradi srca, drugič se je zadušil … Ne umreš od desetih razlogov, umreš zaradi ene stvari in vzrok smrti je en,« je bila jasna. »Situacija je v naši družini povzročila velik zlom, kljub temu da sta se po tem rodila še dva otroka. Od tistega trenutka naprej naša družina ne funkcionira kot celota. To so neizbrisljivi pečati, ki puščajo prave katastrofe v življenju ljudi na račun nekoga, ki se je verjetno okoristil za mastne denarce in je namesto kilograma kruha kupil otroka,« je povedala s solzami v očeh.

Želijo si priti do resnice

V četrtek je nato pričala Zikreta Remar, ki je svojega otroka leta 1980 rodila v sedmem mesecu nosečnosti. Tudi njej so dejali, da bo hči prestavljena v Ljubljano, saj da v Trbovljah, kjer se je rodila, nimajo inkubatorja. Takoj ko je bila odpuščena iz bolnišnice, je dobila telegram, da je otrok umrl in da bodo pokop že uredili sami. »Bila sem stara 19 let, mislila sem, da to pač tako poteka.« Dokumentacije ni prejela, dokler je ni zahtevala sama. Kasneje je na ljubljanskih Žalah poizvedovala, kje je deklica pokopana, a je dobila odgovor, da hči sploh ni vpisana v evidenco. Povedala je, da čuti, da je še živa, sploh zato, ker v dokumentih ni zapisano, da bi otrok bil v ljubljanski bolnišnici. »Tega ne razumem. Na poti iz Trbovelj do Ljubljane se je nekje izgubila,« je dejala in dodala: »Edino, kar si želim, je, da se pride do resnice.«

»Tega ne razumem. Na poti iz Trbovelj do Ljubljane se je nekje izgubila.«

Zatem je pred poslance stopila Monika Naglič, ki išče svojo sestro dvojčico, rojeno leta 1973 v Kranju. Mama se je s smrtjo sprijaznila in ni pomislila, da bi lahko šlo kaj narobe. Kasneje je priznala, da hčere ni videla mrtve, pač pa so ji to povedali zdravniki in pojasnili, da bodo že oni poskrbeli za pokop. Nagličeva je pridobila obdukcijski zapisnik. Ko je gospa, ki je bila pri obdukciji takrat prisotna, prebrala ime, je dejala, da se primera spomni in da je njena sestra dvojčica umrla takoj po porodu, saj naj bi imela možgansko krvavitev in srčni zastoj. Na dokumentih, ki jih je Nagličeva pridobila iz bolnišnice, pa je zapisano, da je umrla dva dneva po rojstvu, zaradi česar so se pojavili dvomi. Izpostavila je željo, da bi kriminalisti delali dalje, »ker se očitno to ne odvija«, dokler so priče žive. »Želim si le resnico. Rada bi objela sestro, ker čutim, da del mene manjka,« je povedala. Preiskovalna komisija je do sedaj zaslišala 16 prič in bi lahko do poletja pripravila vmesno poročilo.

»Želim si le resnico. Rada bi objela sestro, ker čutim, da del mene manjka.«