30 let kasneje: Krekova banka je bila zgodba o uspehu

Se spominjate filma Prebujenje iz leta 1990, ki ga je režirala Penny Marshal, z Robinom Williamsom in Robertom De Nirom v glavnih vlogah?

Film pripoveduje o zdravniku, ki z novo metodo uspe v normalno življenje obuditi skupino mentalno povsem odsotnih pacientov, da polno zaživijo z drugimi v skupini in s samimi seboj. Ustanova postane prijeten kraj druženja. A žal le za kratek čas. Potem se vrnejo v predhodno bolezensko stanje in se ponovno izgubijo vsak v svojem svetu. Film je bil nominiran za tri oskarje.

Nekaj takega sem sama doživela pred dobrimi tridesetimi leti, ko so me povabili, da sodelujem pri ustanovitvi banke, ki bo delovala na podlagi vzajemnosti in bo denar v službi človeka (in ne obratno).

Bila sem polna navdušenja. V mladi samostojni Sloveniji smo naenkrat tudi verni imeli možnost in predvsem priložnost narediti nekaj velikega v javnem življenju.

Ne bom naštevala mnogih prostovoljnih ur dneva in noči, ki smo jih v skromni ekipi, niti deset nas ni bilo, žrtvovali za to, da smo zadostili vsem zahtevam za ustanovitev banke, katere poglavitna vodila pri poslovanju naj bodo strokovnost, odgovornost, vzajemnost in solidarnost. Začelo se je s soglasjem škofovske konference in imenovanjem odbora za ustanovitev, med katerimi so bile cerkvenopravne osebe in med njimi tri takratne slovenske škofije. Nadaljevali smo z iskanjem sorodnih vzorcev v tujini, s pripravo dokumentov in soglasjem Banke Slovenije. Slednjemu so sledile tudi licence vodstvu. Potem smo pričeli s prodajo delnic, kar je bila nova izkušnja za nas in za tiste, ki so delnice banke kupovali. Bili so od povsod. Posamezniki in podjetja, pravne in cerkvenopravne osebe in tri slovenske škofije.

V okolju se je o nas slišalo marsikaj neresničnega. Najprej, da smo banka v celoti v lastništvu slovenske Cerkve, da moramo vsi, ki tam delamo, biti krščeni in birmani in da vsak dan molimo, da banko vodi v bistvu en človek, ekonom mariborske škofije in da ima le on ključ od bančnega trezorja.

V resnici je Krekova banka imela izjemno razpršeno lastništvo. Cerkveno pravne osebe niso skupaj, ne takrat ne pozneje, dosegle 20 % lastništva. Posamezniki, fizične osebe, kot jih pravno imenujemo, so s svojim skupnim deležem presegali polovico.

V resnici je banka imela izjemno razpršeno lastništvo. Cerkveno pravne osebe niso skupaj, ne takrat ne pozneje, dosegle 20 % lastništva. Posamezniki, fizične osebe, kot jih pravno imenujemo, so s svojim skupnim deležem presegali polovico. Banka, ki zaradi veljavne zakonodaje ni mogla biti ustanovljena kot vzajemna, je poslovala z licenco in pod budnim nadzorom Banke Slovenije in v skladu s skrbno opredeljenim etičnim kodeksom.

In da, res – v poslovnih prostorih nas je k takemu obnašanju zavezoval tudi križ in portret našega vzornika, krščanskega socialista, Janeza Evangelista Kreka.

Poenostavljene oznake o banki niso bile ovira, da ne bi ugled banke v okolju iz dneva v dan rasel. Vplivali smo celo na nekaj pozitivnih in trajnih sprememb v celotnem bančnem sistemu. Od zaposlenih smo pričakovali spoštovanje vrednot, ki jih navaja etični kodeks že v svojem uvodu z besedami Immanuela Kanta: "Moralni ukazi niso pravila spretnosti ali nasveti modrosti, temveč so zapovedi in zakoni." Kodeks, ki je vseboval tudi pravico zaposlenega do ugovora vesti. Kot morebiten korektiv, če bi v svojih vrednotah zašli.

Do svojih strank smo se obnašali strokovno, odgovorno in z osebno zavzetostjo. Predvsem pa smo bili med seboj solidarni. Znali smo se skupaj lotiti rešitev za izzive, ki so nastajali. In tudi skupaj praznovati uspehe.

Profitabilna prodaja banke

Vendar je banka zaradi širitve svoje dejavnosti potrebovala dodatni kapital. V vodstvu smo pričeli z iskanjem strateškega partnerja, ki bi pristopil z lastniškim deležem do največ 20 %. Tako bi banka ostala v domači večinski lasti, vendar za slednje ni bilo posluha, predvsem pa ni bilo politične volje med ustanovitelji. Ne morem si kaj, da ne bi še vedno verjela, da je šlo za rivalstvo prav tam, kjer ga ne bi smelo biti – pri tistih, ki so idejo o ustanovitvi blagoslovili.

Tekmovalno zanimanje dveh tujih bank se je končalo s prodajo eni od njih. V celoti. Za šestkratnik knjigovodske vrednosti. Je bila v Sloveniji še kakšna tako spektakularna prodaja premoženja? Po mojem vedenju ne.

Kljub temu, da si v vodstvu banke nismo želeli večinske prodaje in smo poskusili lastnike prepričati, da je banko vredno obdržati v domačem lastništvu, smo nalogo, ki nam jo je naložil Nadzorni svet banke, opravili z odliko. Ob iskanju strateškega partnerja smo se zavezali, da bomo zagotovili troje:

prvič: vsem strankam zanesljivo nadaljevanje poslovanja,

drugič: vsem zaposlenim nadaljevanje njihove poklicne poti,

tretjič: vsem delničarjem fantastično oplemenitenje premoženja.

To, tretje, se je za enega od njih izkazalo kot pogubno. Če banka namreč ne bi bila prodana tako ugodno, bi tudi kasnejše naložbe mariborske nadškofije v finančne sklade bile manj drzne, predvsem pa bi manj vznemirjale.

Če banka ne bi bila prodana tako ugodno, bi tudi kasnejše naložbe mariborske nadškofije v finančne sklade bile manj drzne, predvsem pa bi manj vznemirjale.

Ko danes kdo reče, da je Krekova banka propadla, nisem več samo žalostna, sem zares jezna. Čakam, da se bo oglasil kdo od skoraj 5.000 delničarjev in povedal, da je, nasprotno, z naložbo v banko zaslužil več, kot je kdaj pričakoval. Najprej z dividendami in nazadnje s prodajo.

Pa ga ni junaka, ki bi to priznal, niti nikogar iz ljubljanske nadškofije in koprske škofije, ki sta bili med ustanoviteljicami ne. Še posebej boleče je, da danes tretja med njimi, mariborska, ki je bila celo pobudnica ustanovitve banke (in uspešne naložbe), potrebuje pomoč za preživetje in je besedo solidarnost zamenjala beseda miloščina.

Zlorabljeno ime

V času delovanja banke smo v vodstvu močno nasprotovali, da bi se Krekovo ime uporabilo tudi za druge finančne organizacije, ki z banko niso imele nobene kapitalske povezave. Bali smo se, da bi morebitne napačne odločitve le teh zaradi imena vplivale tudi na ugled banke.

Žal v teh svojih prizadevanjih nismo uspeli in se je zgodilo prav to, česar smo se bali. Zato se velikokrat ime banke enači z imenom Krekove finančne družbe, v katero smo mnogi Slovenci vlagali certifikate. Res je, da je banka zbirala certifikate za več družb, tudi za Krekovo družbo, ki pa je imela drugo, od banke povsem drugačno poslanstvo in poslovno strategijo. Predvsem pa med njima ni bilo nobene kapitalske povezanosti. Zaradi imena še danes mnogi, nehote ali pa žal tudi hote, oba poslovna subjekta enačijo. Ampak od mnogih lastnikov banke, spomnimo, da jih je bilo blizu 5.000, se nihče ne bi smel skrivati za to poenostavitvijo.

Skratka. Svoje zaveze smo v vodstvu izpolnili in Krekova banka je bila zgodba o uspehu. Vse, kar se je dogajalo kasneje v povezavi s Cerkvenimi financami, nima s to ustanovo nobene neposredne zveze.

In kaj ima opraviti film Prebujenje z napisanim?

Tisti, ki smo v banki delali, smo imeli deset let prebujenja, deset let, ko smo ponosno delovali kot sodelavci, kot prijatelji. Saj ne, da ni bilo nesporazumov, ki so nas opozorili, da moramo biti drugačni, a čas, ko smo bili cenjeni v okolju tako pri vernih kot nevernih sodržavljanih, drug drugemu pa opora in pomoč, je v nas pustil pozitiven pečat. S prodajo banke avstrijski mednarodno aktivni banki smo povezanost ohranili, vendar se je z rastjo in novo strategijo banke marsikaj spremenilo in nazadnje ugasnilo. Ampak imeli smo tistih deset let.

Naj si dovolim ob tem potegniti še vzporednico z mlado slovensko državo. Tu je prebujenje trajalo trideset let. In – je ugasnilo? Upam, da ne.