100 dni Marjana Šarca in njegovega koalicijskega (ne)sporazuma

Rok Čakš
20

Embed from Getty Images
V zavetrju lova na čarovnice, jezdeče na metli (domnevnega) sovražnega govora, je bolj ali manj opazno minilo 100 dni vlade komika izpod kamniških planin, Marjana Šarca. Pospremljeno z, kot nam sporočajo bolj ali manj kredibilni merilci javnega mnenja, »najvišjo oceno delovanja vlade doslej«.

Po svoje presenetljivo, saj je ravno Šarec v ponedeljkovem pogovoru s Slavkom Bobovnikom zatrdil, da se v tako kratkem času ne da storiti ničesar. Oziroma, da je mogoče zgolj »oblikovati smer«, v katero bo vlada delovala v prihodnje. »Po novem letu začnemo delati!« je še pribil predsednik vlade.

In kakšno smer je Šarec pravzaprav oblikoval, da je njegova vlada deležna takšnega, za minula leta nenavadnega, porasta podpore in zaupanja?

Mojster svoje profesije

Najprej mu je potrebno priznati spretnost v javnih nastopih. Najbrž so ga zverzirali na akademiji, a človek je mojster nastopanja brez da pove karkoli vsebinsko otipljivega. Drugače povedano, o njegovih konkretnih stališčih do pomembnih družbenih vprašanj vemo ravno toliko kot teden dni pred napovedjo kandidature za predsednika države: praktično nič, če izvzamemo nekaj Serpentinškovih floskul o babah, ki kakšni Darji Zaviršek, če bi se hotela vanje vpikniti, verjetno ne bi bile ravno povšeči.

Bloger Sašo Ornik povzema takole: »Končno imamo človeka, ki razume, da vsega pa vendarle ni treba izreči in da je delo bolj pomembno kot poplava besed, človeka, ki razume, da glasno medsebojno obračunavanje v javnosti ne prinaša nobenih koristi.« 

Sliši se smiselno, a zanimivo je, da prav tovrstno besedno zadržanost komentatorji z leve vseskozi očitajo predsedniku države, Borutu Pahorju. Šarec ne samo, da se oglaša redko, včasih, ko bi ga novinarji radi povprašali o kakšni neprijetni stvari, preprosto izgine neznano kam. Obenem takrat v ogenj pošlje svoje ministre ali celo državne sekretarje (denimo ob potrditvi Marakeškega dogovora). Naj oni pred javnostjo branijo neubranljivo. Sam bo pred kamero raje povedal, kaj od kakšnega ministra »pričakuje« in »zahteva«.

In na takšen način, tudi s pomembno asistenco osrednjih medijev, Šarec uspeva ustvarjati vtis odločnega voditelja, ki se ne ukloni kar tako in sam sprejema odločitve. Če so ga zaradi vztrajanja pri posvojitvi Damirja Črnčeca še grdo gledali, pa so ob zamenjavi ministra Bandellija in kasnejšem navideznem discipliniranju Alenke Bratušek na njegov račun začele deževati pohvale.

Alenka ni dobila ničesar od tistega, s čimer je opravičevala vstop v Šarčevo koalicijo. Je pa večino tistega , kar je zahtevala, dobila (baje) opozicijska stranka Levica.

Zanimivo, da so mu umik neugodnega Bandellija, ki je s svojimi eskapadami ugledu vlade tako ali tako povzročal samo škodo, in bi se ga po hitrem postopku rešil vsak odgovoren šef, (pri)šteli tako močno v dobro. Navsezadnje so bili predsedniki vlade pred njim soočeni z mnogo težjimi odločitvami, pa zanje niso poželi aplavza. Pregovorni mečkač Cerar je denimo v prvem letu svojega premierskega mandata iz vlade izgnal podpredsednika Socialnih demokratov Janka Vebra, ki je bil mnogo večji kaliber od nebogljenega Bandellija. Pa si ni prislužil posebnih pohval o odločnem ukrepanju.

Ko si dobro situirani beli moški podredi emancipirano žensko

In spor z Alenko Bratušek, ki se je kot kot političarka in ženska znašla v šibkejši poziciji nasproti dobro situiranemu belemu moškemu, delujočim s pozicije moči. Namesto medijskih simpatij, ki so jih emancipirane levoliberalke v takšnih situacijah praviloma deležne, je bila pri branjenju svojih stališč javno disciplinirana. In to kljub legitimnim zahtevam, utemeljenim na zapisanem v koalicijski pogodbi.

Pogovor med Bratuškovo in Šarcem je moral zgledati nekako takole:

A to ni zanimalo prav nikogar. Alenka ni dobila ničesar od tistega, s čimer je opravičevala vstop v Šarčevo koalicijo. Je pa, zanimivo, večino tistega, kar je zahtevala, dobila (baje) opozicijska stranka Levica. (Le) pri teh zapisanih datumih je bil Šarec dosleden: pri občutnem dvigu minimalne plače, ohranitvi povišanih socialnih transferjev in še v kakšni podrobnosti, v koalicijsko pogodbo prispevani s strani “opozicijske” radikalno leve stranke.

V zameno seveda Levica pridno zagotavlja glasove takrat, kjer jih Šarčeva vlada tudi potrebuje. Kadar jih ne, pa se igra opozicijo.

Pogajanja in podpis koalicijskega sporazuma sta bila tako le farsična megla za javnost, s katero so stranke pred svojimi volivci utemeljile sodelovanje v majavi, a ideološko zacementirani vladi.

Koalicijski sporazum za nekaj obrisat …

Takšen odnos do zapisanega v koalicijski pogodbi potrjujte takratne ocene, da bi Marjan Šarec podpisal karkoli, samo da mimo zmagovalke volitev sestavi vlado.

Pravzaprav slednje velja za celoten blok strank levo od sredine. Pogajanja in podpis koalicijskega sporazuma sta bila tako le farsična megla za javnost, s katero so stranke pred svojimi volivci utemeljile sodelovanje v majavi, a ideološko zacementirani koaliciji.

Neuresničevanje zapisanega potrjuje, da je po izvolitvi oblasti koalicijski (ne)sporazum svoje odslužil in koalicijski šesterček lahko brez pretiranih pretresov pluje naprej. Pri tem pa popolno ignoriranje podpisanega ne zmoti praktično nobenega žurnalističnega peresa osrednjih medijev.

Show me the money!

In nazadnje, a najpomembneje; Marjan Šarec je ljudi na svojo stran dobil s preverjenim trikom: mednje je raztrosil kupe svežega (davkoplačevalskega) denarja; par sto milijončkov šolnikom in drugim javnim uslužbencem, nekaj manj delavcem na minimalcu ter tistim na socialni podpori.

S tem je sicer naredil približno milijardo dodatnih proračunskih stroškov in v hude skrbi spravil Fiskalni svet, ki bedi nad proračunsko porabo. A Šarca očitno to ne skrbi preveč, ljudje pa so tudi zadovoljni, saj se (še) ne zavedajo, da bo, ob sklenitvi kroga, ta denar v proračunu nadomeščen iz njihovih žepov. Preko višjih zdravstvenih prispevkov, oskrbnin v domovih upokojencev, davka na nepremičnine in podobno.

Pod črto je Marjanu Šarcu potrebno priznati, da je prvih nekaj vratc tega zahtevnega političnega slaloma odvozil spretno, brez da bi pojahal kakšen količek. Saj ne, da bi v dolgoročno dobrobit ljudi naredil kaj posebnega, kar navsezadnje med vrsticami priznava tudi sam. A uspelo mu je ustvariti občutek, da stvari počne odločno, po zdravi pameti in v ljudsko dobro – in to v politiki resnično šteje, bolj kot učinki, ki se poznajo na dolgi rok, ko je na oblasti najbrž že kakšna druga vlada.

Prav zato je Marjan Šarec tiste, ki so ga podcenjevali, nedvomno presenetil. Morda ga bo z oblasti otresti mnogo težje, kot so še pred nekaj meseci pričakovali.

€€€ Marjan, show me the money!!! €€€

“congratulations, you’re still my prime minister” 

20 KOMENTARJI

  1. Značilnosti Šarčevega vladanja:
    – najprej deliti. potem pa bomo videli, če bomo kaj ustvarili
    – pred javnostjo skrivati, kaj bomo naredili in kdaj bomo, če bomo
    – z očitkom sovražnega govora, ustaviti kritike
    – imeti levo naravnanost, vendar pa napraviti korak v desno, če bi sicer škodilo vladi….

  2. Ljudje so naivni. Ljudje postajajo brezciljni, zato so tudi bolj vodljivi. Šarca so pa naučili govorit, zato je zadnje čase s svojimi izjavami kar prepričljiv. Da pa je kakšne koristi od njihovega dela ne bo, so pa ljudje že prej sprejeli. To so se navadili, ker so politiko spravili na tak nivo, da nihče več ne pričakuje kakšne koristi. Samo da se lahko kofetka, norčuje, spremlja estrado, da se zapravlja življenje. V bistvu gre za narod, ki gre proti usodi Rimljanov, ko so bili materialno na višku in so na koncu propadli.
    Ampak za nas je še upanje, če bomo živeli kot pravi Kristjani. Ne ozirajmo se na druge ampak sami živimo tisto , v kar trdno verjamemo.

  3. Pohvale vredno je razmišljanje Roka Čakša. Pokaže nam pravo sliko sedanje vlade.

    Poslušala sem pogovor med Bobovnikom in Šarcem. Igralec je imel odlično MIMIKO, nasmejan obraz, toda prazne besede. Kot največje delo vlade je predstavil, da delajo študije in proučujejo kaj bi bilo dobro spremeniti.

    Toda, DOBRI MANDATARJI to delajo še preden vlada ZAPRISEŽE. Če pa je mandatar dejansko brez programa, pa delajo tako, kot današnja vlada.

    Kot največji dosežek te vlade, se lahko TRKAJO po prsih le s tem, da so onemogočili JJ – in preprečili RAZVOJNO DESNO vlado. S tem dejanjem bo Slovenija, namesto napredka dosegla NAZADOVANJE. In to v MEDNARODNI politiki, kot v GOSPODARSTVU. To pa ne obeta nič dobrega.

    • Kraševka,ali so domneve,žalitve,podtikanja,laganje,sprenevedanje v nedogled,tvojega tovariša Janeza Janše,program???
      Pošteni ljudje v Sloveniji moramo nenehno delati na tem,da tovariš Janez Janša,nikoli več ne bo imel možnosti priseči,kot predsednik vlade.

  4. Na presenečenje večine skeptičnih opazovalcev se je prvak LMŠ Marjan Šarec v prvih sto dneh premierskega mandata izkazal mnogo bolje od svojega cagavega in skrajno opreznega ter politikantsko prilagodljivega predhodnika dr. Mira Cerarja.
    Pokazal je, da zna odločno ukrepati (proti Bandelliju in Bratuškovi), da zna biti javno kritično zajedljiv do diletantskega soliranja na področju zunanje politike (Pahorja in Židana v primeru neusklajenega nasedanja Vajglovi populistični spletki z neuradnim obiskom katalonskega predsednika), (Cerarja v primeru “črednega” soglasja k spornemu marakeškemu sporazumu) ter da se zna odločno in jasno upreti celo skrajno destruktivni in populistični demagogiji ekstremne Levice pri njenem nenehnem spopadanju z obrambnimi in varnostnimi interesi, pristojnostmi, nalogami ter obveznostmi RS kot samostojne in neodvisne ter nenehno varnostno ogrožene srednjeevropske države ter kot prostovoljno pridružene enakopravne članice obrambnega zavezništva Nato ter skupnosti EU.
    Ne kaže spregledati, da je v času Šarčeve vlade končno uspelo uresničiti v EU večkrat obljubljeno prodajo oz. privatizacijo ustreznega deleža državnega lastništva NLB, česar Cerarjevi vladi v celotnem mandatu ni uspelo, ter da je uspelo Šarčevi ministrski zasedbi pripeljati do znosnega zaključka celo pogajanja z med sabo popadljivimi in konkurenčnimi sindikati javnega sektorja ter vsaj začasno ohraniti socialni mir.
    Za sto dni vladanja ob skrajni notranji neenotnosti in medsebojnem nezaupanju med strankami “manjšinskega” peterčka s konstitutivno podporo koalicijsko-opozicijske skrajne Levice to niti ni slab izplen.
    A ključne strateške naloge in njim prilagojeni ukrepi ostajajo premierova “nočna mora” še naprej: reorganizacija ter bistveno višja učinkovitost ter gospodarnost celotnega in smotrno integriranega zdravstvenega sistema (javnega, koncesijskega in zasebnega), sproščanje in dejavno spodbujanje pogojev za višjo konkurenčnost slovenskega gospodarstva ter privlačnejše pogoje za naložbe tujega kapitala v RS ter s tem zboljšanje pogojev za povečevanje zaposlenosti in socialne blaginje v RS, višanje kakovosti in učinkovitosti na vseh odprtih frontah javne in državne varnosti, ozemeljske celovitosti in nedotakljivosti (od Sove in Policije z NPU do SV kot članice obrambnega zavezništva Nato).
    Že najnovejša afera z razveljavljenim razpisom za izvajalca del v drugi cevi Karavanškega predora (ter samopašnim “izgonom” najcenejšega in najbolj kvalificiranega tujega izvajalca) pa bo kmalu pokazala, ali se je Šarčeva vlada zares pripravljena in sposobna upreti zloglasnemu zajedalskemu politično-kriminalnemu podzemlju “globoke države”, ki skuša nadaljevati s prakso roparskega prečrpavanja javnega denarja na mafijske zasebne račune v davčnih oazah, kakršnega dobro poznamo iz prenapihnjenih koruptivnih projektov Teš 6, “avtocestni križ”, ter kakršno lahko slutimo tudi iz podobno zasnovanega projekta 2TDK.

  5. Po sto dneh je že kristalno jasnoi, da Šarec je in bo ostal le 12,6 procentni premier.

    Ostale procente so si zadržali tisti, ki so mu omogočili, da se je zavihtel na funkcijo, za katero nima nikakršnih referenc in sposobnosti.

    Naučeno nastopaštvo kmalu ne bo dovolj.

  6. 1:0
    Res težko zapišemo, da je bil Cerar boljši od Šarca.

    Res je pa tudi, da Šarec ni hotel sprejeti v vlado ljudi, ki so boljši od njega. Že začetek formiranja koalicije je bil IZKLJUČEVALEN po receptu NEGATIVNE SELEKCIJE.

  7. Dzi….
    Pišeš. kaj morajo delati pošrteni ljudje. Potem pa delaj pošteno in ne UKAZUVALNO.
    Jamlješ si pravico, da si nad ZAKONI. Pred zakonom smo vsi enaki. vsak lahko kandidira in vsak je lahko izvoljen. In če ljudstvo IZVOLI J:Janšo imaš tudi ti za upoštevati REZULTAT in zakone.

    Pošteni ljudje niso in nikoli ne bodo diktatorji. Pošteni ljudje spoštujejo USTAVO in DEMOKRACIJO !

    • Igor, se se! Pogledati moraš malo v preteklost in videl boš,da je Venezuela cvetela tisti čas prvih dveh let Chaveza,potem pa je začela venet in danes je …Bog jim pomagaj!
      Slovenija ima še nekaj “vitalne” energije,zaradi izvoznega gospodarstva,ko to malo omaga in se razpase trošenje,poveča domača emigracija( je že danes prekomerna-znak!),problemi v kmetijstvu so tu,zmanjša potrošnja,povečajo apetiti ožje državne uprave….Upam,da ne bo tako hudo kot v Venezueli,bo pa !
      Reši nas lahko samo desna vlada in če se Evropa izogne gospodarski krizi!

  8. Nadvse zanimiva situacija.

    Vsi režimski mediji se trudijo prikazati 12,6 procentnega Šarca kot vsevednega in uspešnega premierja, ta pa vse pokvari, čim ga spustijo k mikrofonu.

  9. Zanimivo, povezali so se tisti, ki so volitve izgubili. 12,6 procentni Šarec, kot ga kremeniti izvrsto predstavlja, je neumorno naskočil povezovanje in tudi nemogoče povezal v to, kar sedaj imamo. Najlažje je denar deliti, samo kako dolgo bo to vzdržno? Si pa, roko na srce, s takimi ukrepi – dopadljiv.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime