Zvone Štrubelj, izseljenski duhovnik: "V Evropi je zelo čutiti, da kristjani postajamo manjšina"

Dr. Zvone Štrubelj že dolga leta deluje med slovenskimi izseljenci, od leta 2012 v deželah Beneluksa. Je tudi velik poznavalec Primoža Trubarja, katerega dan smo obeležili včeraj, 8. junija. Šturbelj je avtor knjige o Trubarjevem življenju in delu z naslovom Pogum besede, ki je izšla ob 500. obletnici njegovega rojstva.

Naš sogovornik je eden prvih, ki je dolgo zanemarjenega velikana slovenskega naroda končno predstavil celostno – kot literata, teologa, humanista in Slovenca. Z nami je delil tudi nekaj svojih misli o domačem družbeno-političnem dogajanju kot nekdo, ki Slovenijo desetletja opazuje iz tujine, pa tudi o tem, da kristjani v sodobnem svetu spet postajamo manjšina. 

Kako ste prišli do tega, da ste začeli raziskovati Primoža Trubarja?

Rojen sem sedem kilometrov od Rašice, Trubarjevega rojstnega kraja. Življenjska pot je nanesla, da sem od leta 2000 do leta 2011 živel v Stuttgartu, v neposredni bližini Tübingena, kjer je Trubar deloval v zadnjem obdobju svojega življenja. Ugotovil sem, da je tam njegov spomin bolj prisoten in obeležen s spomeniki in drugimi poimenovanji kot pa pri nas doma. Takrat me je prešinila ideja, da bi se malo bolj poglobil v življenje tega velikega rojaka, začetnika slovenskega jezika, slovenske pisave, prvih slovenskih knjig … To mi je bilo dano in tako sem začel preučevati njegovo življenje, delo, poslanstvo in pomen.

Vaše delo o tem je za Slovence prelomno. Če pogledamo po zgodovini, smo ga zanemarjali iz najrazličnejših razlogov. Zakaj smo nanj šele po osamosvojitvi začeli gledati kot na vrhunskega literata, ne samo kot napol heretika?

Mene je najbolj motilo, da smo Trubarja praktično, če uporabim ta izraz, razkosali, da smo nanj gledali iz različnih zornih kotov. Literati, zgodovinarji so ga videli predvsem kot očeta slovenskega jezika in slovenske književnosti, katoliška Cerkev ga je videla kot heretika, tistega, ki je skrenil s poti. Znano je, da na Rašici do leta 1995 niso smeli dati nobenemu fantku imena Primož. To je bila velika stigma s strani Cerkve. Protestantska, evangeličanska manjšina ga je pa poveličevala, nosila na zastavi, imela za junaka kot upornika.

Nikjer pa ni bilo celovite predstavitve njegove osebnosti in predvsem motivacije, tistih globljih razlogov, ki so ga gnali k ustvarjanju, k premagovanju težav, kajti njegovo življenje ni bilo lahko. Tako sem se dela lotil predvsem s tega vidika, da bi prikazal najprej njegovo celovito osebnost in pa iz te osebnosti potem tudi njegova ustvarjalna dela.

Smo slovenski katoličani že vzeli Trubarja za svojega ali še vedno vlada neka protireformacijska zamera?

Mislim, da se je pristop k Trubarju v veliki meri spremenil. Zlasti ob 500-letnici njegovega rojstva, leta 2008, je katoliška Cerkev pokazala veliko odprtost do tega. Celovška, Goriška in Celjska Mohorjeva založba so izdale mojo knjigo o Trubarju. Teološka fakulteta v Ljubljani je organizirala simpozij o Trubarju v Rimu v Sloveniku, kar je bil velik dogodek. Lahko rečem, da je bil ta simpozij velik korak naprej k odprtosti, širini, ekumenskemu dialogu.

Kako je pa v zavesti nas, katoličanov, vernikov, je pa vprašanje. Predvsem v izobraževalnem, šolskem sistemu manjka temeljit poudarek na tem, na njegovi osebnosti, na spoznanju časa, humanizma, renesanse, protestantizma. V tem smislu bi bilo še veliko za narediti.

Vsako leto se vrti film o Trubarju, kjer je vse skupaj bolj mračnjaško predstavljeno. Spomnimo se slik iz učbenikov, Abecednika in Katekizma ... Če ni samoiniciativnega raziskovanja, je to pravzaprav vse, kar slovenski izobraževalni in medijski svet ponudi o Trubarju.

Kar se tiče filma, imam isti občutek, da se ponavlja kot lajna. Film ima svoje kvalitete, a je zelo ideološki. Ko smo pripravljali 500. obletnico Trubarjevega rojstva, sem imel v načrtu tudi pripravo scenarija za nov celovečerni film, ki bi bil malo širši, malo sodobnejši in ki bi bil dostopen tudi po naših šolah, ne samo v kinodvoranah. Z režiserjem Zupaničem sva pripravila vse potrebno, da bi leta 2008 ustvarili nov film. Filmski sklad je to zablokiral, na strani takratnega Ministrstva za kulturo ni bilo neke posebne vneme in je projekt enostavno izpadel z argumentom, da to ni v nacionalnem interesu. Moj Bog, povejte, kaj je v nacionalnem interesu!

Tukaj nam Slovencem manjka nek skupni zagon oziroma skupna vizija tega, kar slovenski človek in slovenski narod potrebujeta.

Z režiserjem Zupaničem sva pripravila vse potrebno, da bi leta 2008 ustvarili nov film o Trubarju. Projekt je izpadel iz filmskega sklada z argumentom, da to ni v nacionalnem interesu.

Trubarja poznamo predvsem kot prevajalca in avtorja Abecednika in Katekizma. Napisal pa je mnogo več. Je imel neko svojo teologijo, je zastopal neke poglede ali so bila to bolj dela v pastoralnem smislu?

Rekel bi, da je bil vsekakor teološko izobražen, zelo širok in zelo razgledan. Imel je veliko sposobnost, da je znal različne teološke tokove, kot je bil tok švicarske reformacije in nemške Lutrove reformacije, spraviti v neko uporabno sintezo. V njegovih katekizmih, zlasti v uvodih v svetopisemske knjige, tudi v izdaje v glagolici in cirilici, ki so nekaj posebnega, se je izkazal kot praktični teolog, ki zna iz vsebine izluščiti tisto, kar je uporabnega in koristnega. V tem smislu mu priznavam veljavo kot originalnemu teologu.

Zanimiv je podatek, da ni bil samo obsojen s strani katoliške Cerkve oziroma dunajskega dvora preko katoliške Cerkve, ampak je bil na sum vzet tudi med luterani, evangeličani. Tako je moral enkrat narediti popis svoji del in obrazložitev ter jih poslati na Dunaj cesarju kot dokaz, da je pravoveren. Ko je pisal Katekizem, je prišlo do zapleta in so ga obtožili, da se bolj nagiba k švicarski varianti protestantizma kot luteranski. Zanimivo pa, da je v tem tudi njegova originalnost. Martin Luter je dosledno in precej grobo, celo nesramno obračunal s kmečkimi upori. Kaj takega pri Trubarju ne vidimo, ker je izšel iz tega sloja in se povzdignil preko svoje izobrazbe, inteligence v višje sloje, ampak vedno je zagovarjal malega človeka, tistega, ki mora garati in delati, kakršen je takrat Slovenec v večini bil.

To še bolj dokazuje njegovo veličino. Kaj pa literarno, ga v slovenskem prostoru znamo ceniti kot literata? Iz vseh možnih dialektov tistega časa je ustvaril enotni jezik, ki so ga vsi razumeli.

Tu je tudi njegova spretnost. Prepotoval je celo Slovenijo. Rodil se je na Rašici, šolal na Reki, v Salzburgu, na Dunaju. Kot duhovnik je bil nastavljen na Štajersko v Laško in v Loko pri Zidanem Mostu, spoznaval je vse slovenske dialekte. Kot je tudi sam zapisal, je zapisal prve slovenske besede, prve zapise, ki so bili tiskani, v jeziku, ki naj bi bil dostopen vsem Slovencem.

Tukaj spet pride do izraza njegova praktična narava in iznajdljivost pri iskanju rešitev. Če pomislimo, da je Abecednik in Katekizem izdal leta 1550 prvič v gotici, leta 1555 ponovno v latinici. In leta 1555 je že začel prevajati Matejev evangelij. Od leta 1550 do 1584, ko je izšla Dalmatinova Biblija, ki je krona Trubarjevih dosežkov, saj je Dalmatina sam izšolal, podprl, zahteval od njega, da se uči hebrejsko, grško, latinsko, da bo čim bližje izvirom Svetega pisma. Da je torej v petintridesetih letih bil možen tak epohalni dosežek, da je iz slovenščine, ki je bila samo govorjena ali slučajno kje kaj napisana, nastal knjižni jezik, jezik knjige, tega se pravzaprav ne zavedamo. To je ogromen dosežek in zlata priložnost za nas, Slovence, da smo se razvili tudi kot priznani narod v evropski zvezi.

V zvezi s tem je skoraj neverjetno, da Ministrstvo za kulturo izjavi, da to ni v nacionalnem interesu.

Ja, lepo prosim.

Če ostaneva pri reformaciji. Kakšna bi bila danes katoliška Cerkev, če ne bi prišlo do razkola, ampak bi prišlo do reformacije znotraj Cerkve?

Mislim, da je imela reformacija svoj zgodovinski pomen. Če ne drugega, je izzvala in spodbudila katoliško prenovo, ki se je začela prav na podlagi konflikta med evangeličani in katoličani. Tridentinski koncil je opravil veliko reformo v katoliški Cerkvi, vnesel red, kajti nered v takratni katoliški Cerkvi je motil tudi Trubarja, tudi Lutra. Bilo je večplastno. Potem je bilo večje zanimanje za Sveto pismo. Evangeličani se držijo načela „sola scriptura“, samo Božja beseda je merilo za vernost in je navdih v verskem življenju. Spodbujeno je bilo izobraževanje, šolstvo. Če se malo pohecam, katoliška Cerkev verjetno ne bi bila nič drugačna, če ne bi bilo protestantizma. Ker je pa protestantizem bil, so se odkrila neka nova področja, po katerih je segla tudi katoliška Cerkev po svoji prenovi. Danes je to sobivanje med katoličani in evangeličani zelo urejeno, zgledno, to sem doživljal v Nemčiji in tudi v Sloveniji.

Kristjani postajamo manjšina. V Evropi se to zelo čuti. In če v manjšini ne bomo znali stopiti skupaj, nas bo še manj in bomo še manj trdni in prepričani.

Ni več napetosti?

Ne. Pravna vprašanja so rešena, kar se tiče recimo mešanih porok ali prejemanja zakramentov.

Tudi slovenski duhovniki, ki v Prekmurju delujejo v župnijah z veliko evangeličani, poročajo enako – zelo složno sodelovanje in spoštovanje z obeh strani.

Kristjani postajamo manjšina. V Evropi je to zelo čutiti. In če v manjšini ne bomo znali stopiti skupaj, nas bo še manj in bomo še manj trdni in prepričani.

Če še ostaneva pri Cerkvi v zgodovini. Nekatere stvari smo branili z mečem, pa te stvari sploh niso bile bistvo vere, so bile samo stvar različne interpretacije oziroma smo skozi stoletja tako katoličani kot protestanti pri nekaterih stvareh pristali na istih točkah. Obstajajo kakšne stvari, ki se jih oklepamo kot svetih, nedotakljivih, pa mogoče to niti niso ali pa čez nekaj desetletij, stoletij ne bodo več?

Pogled s strani vernika ali strani cerkvenega občestva, Cerkve na družbo, ki je danes sekularizirana, ima več tako imenovanih krščanskih vrednot. To je preizkusni kamen, koliko smo zares tolerantni, koliko smo zares odprti. V Belgiji nekateri škofje dobrohotno zagovarjajo tudi blagoslov homoseksualnih parov, tako daleč v Sloveniji še nismo. Na to različnost gledati pozitivno, biti blizu s človeško toplino, razumevanjem. Mislim, da je to preizkusni kamen za Cerkev v tem trenutku, kako se bo odzvala na te izzive.