Zlorabe evtanazije v državah, kjer tako življenje končajo 18 ljudem na dan, kažejo na neodgovoren in nevaren družbeni eksperiment

Foto: depositphotos.com

 

Ob močnih medijskih kampanjah za evtanazijo je težko zaslediti strokovno, poglobljeno in vsestransko razpravo o evtanaziji. A nedavni simpozij o evtanaziji v organizaciji Slovenskega medicinskega društva in Slovenske medicinske akademije jo je prinesel. Enajst strokovnjakov iz različnih področij je spregovorilo in nato sodelovalo v razpravi z obiskovalci.

Opozorili so na potrebo po nujni zagotovitvi celostne oskrbe starejših in razvitemu svetu primerne paliativne oskrbe, predvsem pa na številna tveganja, zlorabe in širjenje opravljanja evtanazije v državah, ki so jo že uzakonile.

»Želja po evtanaziji je klic na pomoč, ker bolnik trpi,«je dejal predsednik Slovenske medicinske akademije dr. Pavel Poredoš, ki je poudaril, da bi z evtanazijo zdravnik postal prinašalec življenja in smrti, kar pa je v nasprotju z njegovim poslanstvom, ki je lajšanje težav in preprečevanje razlogov za evtanazijo.

Opozoril je na pasti evtanazije iz držav, ki so jo že uzakonile, kot so številne usmrtitve brez soglasja bolnikov, evtanaziranje neproduktivnega prebivalstva in nezakonito pridobivanje organov za transplantacije. »Na Nizozemskem so leta 2017 evtanazirali okrog 6.500 oseb, 18 na dan. V zadnjih petih letih beležijo 300-odstotni porast evtanaziranja. Na začetku so evtanazirali tiste, ki so bili terminalno bolni zaradi telesne bolezni. Sedaj so te indikacije razširili na duševna bolnike, na otroke … Najbolj etično sporno je pa gotovo, da se lahko evtanazira starejše od 70 let, ki so utrujeni od življenja,« je dejal Poredoš in postregel s podatki: »Od 2015 – 2017 je bilo evtanaziranih 244 oseb zgolj zaradi visoke starosti in ne zaradi terminalne bolezni

Kot je poudaril nekdanji ustavni sodnik in strokovnjak za kazensko pravo dr. Mitja Deisinger, v Sloveniji ne moremo kar tako sprejeti zakona o evtanaziji. Pred tem bi moral parlament z dvotretjinsko večino najprej spremeniti ustavo, ki sedaj zagotavlja nedotaklivost človekovega življenja.

Dr. Manca Košir, ki je kot prostovoljka v hospicu spremljala že preko 300 umirajočih, je navedla podatek, da je leta 2010 45% Američanov umrlo v sklopu hospica. »Več kot polovica je prejemala paliativno in hospic oskrbo doma, preostali pa v ustanovah, največkrat v hišah hospica in negovalnih oddelkih, ki jih na Slovenskem praktično nimamo. Tako da se ne bi slepili, da imamo to, kar je temelj dostojanstvenega umiranja v razvitem svetu. Nimamo,« je dejala in opozorila, da je prav zato strah ljudi pred umiranjem upravičen.

»V Sloveniji imamo letno več kot 20.000 smrti. Večina teh smrti bi v zadnjem obdobju potrebovala nek paliativne pristop. Tega Slovenija žal ne more zagotavljati,« je povedala vodja paliativnega tima na Onkološkem inštitutu dr. Maja Ebert Moltara, ki je opozorila na nepoznavanje paliativne oskrbe in dejstvo, da o trpljenju navadno mnogo bolj kot bolnik govorijo svojci, medtem ko bolniki skoraj ne izazijo želje po smrti.

Predsednik Slovenskega zdravniškega društva Radko Komadina je dejal, da v sodobni družbi trpimo zaradi diktata javnega mnenja. Kot je izpostavil se 80 % bolnikov na paliativni oskrbi po oceni svetovnega zdravniškega združenja zdravi nepopolno, hkrati pa ima le 20 % svetovnega prebivalstva dobro dostopnost do paliativne oskrbe. “Evtanazija in pomoč pri samomoru ne pomenita sistemske rešitve,” je poudaril, da zdravniki ne bodo evtanazirali ali nudili zdravniške pomoči pri samomoru, »saj sta obe dejanji v nasprotju s kodeksom zdravniške etike in z ženevsko deklaracijo in drugimi akti«.

Neodgovoren in nevaren družbeni eksperiment

“Pobudo ocenjujem za neodgovoren in nevaren družbeni eksperiment,” je dejal dr. Borut Ošlaj iz ljubljanske Filozofske fakultete. »Edini pozitiven učinek bi bil skrajšanje trpljenja za na začetku zelo majhno število državljanov. In pa seveda enormni finančni prihranek

Hkrati je opozoril na primere zlorab v Kanadi, ki je evtanazijo in zdravnikovo asistenco pri samomoru uzakonila l. 2016, kjer se dogajajo evtanazije, ki niso v skadu s pravili, pozivi k razširitvi pogojev za evtanazijo na otroke in psihično bolne, pobude izražanja volje v naprej, ki pomeni evtanaziranje brez aktualne privolitve, hkrati pa so se pojavile tudi študije, ki kažejo, kako velike prihranke za socialno blagajno pomeni evtanazija.

Komentiral je tudi pozive k uzakonitvi zdravniške asistence pri samomoru. »Znani so podatki, da približno 90 % klasičnih samomorov spodleti. Po izkušnjah zdravnikov, psihologov, socialnih delavcev večina teh ponovno najde pot v normalno življenje, pri čemer svojih lastnih samomorilskih nagnjen iz preteklosti pogosto ne morejo razumeti in so veseli, da jim je poskus samomora spodletel,« je dejal in opozoril, da gre pri uzakonitvi zdravniške asistence pri samomoru za past, saj v tem primeru samomor ne more spodleteti in ni mogoče vedeti, ali je šlo za posledico psihične motnje, zmanjšanje razsodnosti in zgolj časovno omejeno pomanjkanje volje do življenja.

Opozoril je, da je tveganje za zlorabe evtanazije v Sloveniji še večje, saj je naše zdravstvo na sistemski in finančni plati v mnogo slabšem stanju kot v državah, ki so evtanazijo in pomoč pri samomoru uzakonile, te pa so za razliko od Slovenije tudi ideološko brez izjeme homogene – prevladujoče liberalno usmerjene.

»Tudi če bi bila možnost zagotoviti, da bi bile kršitve pri nas primerljive s kršitvami v omenjenih državah, bi bil že to dovolj močan argument proti legalizaciji. Toda verjetnost, da bi bilo pri nas še bistveno slabše, je spričo očitnih gospodarskih, zdravstvenih in kulturnih razlik gotovo precej večja,« je dejal in poudaril, da bi bila uzakonitev evtanazije pri nas možna samo na plečih ponovno razplamtelih ideoloških bojev in končnega preglasovanja.

Hkrati pa bi tak zakon posredno pomenil tudi močan posredni pritisk na vse trpeče, umirajoče, invalidne in z življenjem nezadovoljne osebe ter še bolj razvrednotil življenje, ki je danes čedalje manj vrednota na sebi in čedalje pogosteje zgolj skupek subjektivnih in arbitrarno izbranih določil, ki delajo življenje prijetno, zadovoljno in s strani širše družbe in njenih modnih tendenc spoštovano, je opozoril in dejal, da bi mnogo višjo stopnjo družbene odgovornosti pokazali, če bi se namesto s tem, kako dobro umreti, ukvajali s tem, kako dobro živeti, saj bi bilo tako tudi trpljenja in bolečine bistveno manj.

29 komentarjev

  1. Levičar Šoltes se je pridružil UPOKOJENCEM in bo verjetno v bodoče prevzel STRANKO.
    Pokojninski sklad se prazni (tudi na račun vedno večjemu številu “borcev”in drugih izrednih pokojnin).

    Upokojencev bo preveč, denarja pa premalo. Zato “napredni” ljudje razmišljajo o evtanaziji.

  2. Seveda bo uzakonjena. Svet in mentaliteta gresta naprej. Povejte mi vi, vrli Domovinarji, a vam je fino skrbeti za mamo ali očeta rastlino, če jih morda imate? Vam bo fino, ko boste imeli hud karambol in boste lahko le ležali, se vsega zavedali, ne pa mogli komunicirati in se pogovarjati z drugimi, niti prsta premakniti?

    • “skrbeti za mamo ali očeta rastlino”?
      Iz rastline se more ‘roditi’ zgolj rastlina. So vaši starši res rastlina? Precej nenavadno, da bi rastline komentirale. Ali pač?

      Moja mama je bila do zadnjega trenutka – moja mama. Oseba. Spoštovana in cenjena. Dostojno oskrbovana. Nobena rastlina, čeprav so ji telesne funkcije odpovedovale druga za drugo. In spokojno mirna, ker je vedela, da bomo ob njej ter zanjo poskrbeli po svojih najboljših močeh – pa čeprav ni ničesar od nikogar zahtevala in nikdar hotela biti nikomur v breme. Ker smo ji bili hvaležni za vse, kar smo od nje prejeli: le malenkost smo ji lahko na ta način ‘vrnili’. Da, izrazila je željo, naj ne bi po nepotrebnem podaljševali njene agonije s priklapljanjem na aparate – to pa je tudi vse. “Bog dal – Bog vzel,” so rekli včasih, “kakor je Božja volja”. Za nekoga pravljice, a za mnoge vir upanja in moči.

      “Ti očeta do praga – sin tebe čez prag,” je stara modrost trajne veljave.

    • No Berta, pa ti povej, če boš uživala, ko boš “s poti spravila” svoje nebogljene starše, mogoče partnerja, ali – Bog ne daj – otroka, ki se je hudo poškodoval? Boš uživala, ko se boš nepokretna “rastlinica” vsega zavedala, pa boš slišala svoje bližnje govoriti “ne moremo skrbeti zanjo, pa saj nima nič od življenja, kar ubijmo jo!” Pa ti bi vseeno še ostala z njimi …

      Ne filozofirajte, ljudje, dokler ste zdravi in pri močeh, kako bo nekoč… Borili se boste za življenje, večkrat videno!
      In ja, poznam nekaj ljudi, ki skrbijo za nepokretne svoje drage. Ne razmišljajo, ali jim je “fino” ali ne. Preprosto ljubijo! In si najdejo pomoč, ko jo potrebujejo. Sem tudi sama skrbela za hudo bolno osebo. In poznam gospoda, ki je že kar nekaj let “rastlinica”, pa domači s pomočjo patronažne sestre vzorno skrbijo zanj. In poznala sem gospo, ki je 12 let skrbela za nepokretnega moža. In družino, ki se je pred kratkim poslovila od 14-letnika, ki je bil “rastlinica” od rojstva. Ni govoril, ni sam jedel, ni bil pokreten. Vseeno jim je bilo hudo, ko je odšel. Imeli so ga radi, tudi on njih, kar je znal pokazati na svoj način.

      Toliko o tem, ko bi že rada vedela. debela berta. In vtakni si svojo mentaliteto nekam!

      • Preležanine in rak so huda stvar. Take so celo ustaši sami evtanazirali. In imeli so prav. Splav je nekaj čisto drugega, ker v tem primeru ima oseba pred sabo še celo življenje, toda skrajšanje trpljenja…

      • Ko bom s tega sveta spravil nebogljeno bližnjo osebo seveda ne bom užival, toda bil bom pomirjen in z zavedanjem, da sem naredil dobro in plemenito delo. Enako si bom želel, če bom sam tak. Bo zapisano in pri advokatih. Sicer pa imam zase že pripravljeno pištolo, za vsak primer.

      • Nimaš prav. Mi imamo težko bolezen v familiji že skoraj dve desetletji. In verjemi, da ni prijetno, ko zaradi tega trpi celotna družina in ne more živeti normalnega privatnega življenja, hobijev in tako dalje…

  3. V normalnih družbah se človek kdajpakdaj ozre nazaj in ovrednoti pretekle odločitve.
    In če je potrebno, korigira.
    To je bil namen vseh Cerkvenih koncilov. Korekcija stranpoti.
    Bo sodobna družba zmožna tega?
    Največ evtanazij je pred počitnicami. Pomislite zakaj???
    E G O I Z E M

  4. MartaK ob 10.34
    Pod vsakim vašim stavkom, bi se lahko podpisala.

    Tudi jaz sem staršem v starosti veliko pomagala. Pa mi ni žal.
    Za me, tudi po desetletjih odhoda s tega sveta, so še vedno “živi”. Kajti z meno živijo v spoštljivem spominu.

    Prepričana sem, da mi tudi oni še vedno pomagajo, kakor tudi družinam mojih otrok. Enostavno jih čutim, kot naše ANGELE VARUHE.

    Debela berta, pa ima le rastlino, namesto Angela varuha. Naj se jo Bog usmili !

      • Kaj imajo tlačanstvo, nešolstvo, garanje, umazanija, hladne bajte in koče veze z legalnim ubijanjem ljudi, kakor je evtanazijo dejanju primerno imenoval Hribarjev Rafko? Se mi zdi, da je ravno v tistih časih bilo življenje cenjeno ravno toliko, kolikor je zdaj s strani zagovornikov umorov.

  5. Pri takšnih odločitvah vedno sledi denarju! Evtanazija je za marsikoga bližnjica do premoženja tistega, ki se ga hoče na taki način znebiti. Mogoče celo z roko v roki s tistimi, ki to priporočajo, pripravijo in podpišejo. V našem zdravstvu pa ne rabimo dolgo iskati takih, ki bi za procente od dediščine naredili PRAV VSE!

  6. Mislim,da se zdravniška stroka ne bo kar tako klonila nekim ideologom,levim aktivistom…čeprav je res,da je med stroko tudi nekaj podpornikov..
    Je pa res tudi to,da ima sedaj medicina kar nekaj sredstev ,s katerimi (včasih skoraj nesmiselno)le podaljšuje hude muke težkih bolnikov(za katere se ve,da bo samo huje iz ure v uro)
    …morfij na morfij,tako,da navadno ti umirajoči reveži ,vsi zadeti ne zmorejo niti zmoliti več…
    Govorim SAMO! o zelo starih in zelo bolnih ,umirajočih….
    Veliko umirajočih ,trpečih starčkov sem imela priliko spremljati…zato moje mnenje ,da je treba za vsako ceno z vsemi možnimi sredstvi boriti se za podaljšnje te agonije,nesmisel.

    Skoraj vsi,kar se spomnim, so želeli ob sebi samo kakega svojca,pa da bi V MIRU BOŽJEM ,kjub bolečinam zaspali.

    Paliativna oskrba je to kar rabi umirajoči bolnik in naš zdr. sistem to že ima–in konec koncev ko se tem ljudem iz dneva v dan(ure v uro) zvišuje morfij (in druge opiate),zdravniki točno vedo,ali so že presegli tisto mejo med paliativno oskrbo in evtanazijo.
    Vsak nadaljni odmerek(po katerem trpeči bolnik hlepi) je samo korak bližje tistemu,kar bi rekli evtanazija,vendar kje je meja?
    Trpeči pred vami joka in stoka in prosi za “nekaj za bolečine”,vendar “ve se”,kdaj je odmerek zadnji…evtanazija?usmiljenje? hududelstvo ali sočuje?
    Tako tu po forumih modrovat je eno…ko pa ste poleg revežev,ki komaj še vlečejo svojo dušo nazaj h telesu..(ki je samo še skupek trepetajoče bolečine),ti da mislit…”kaj bi sam v takem dejstvu želel?”
    Ponavljam(da ne bo pomote) :govorila sem samo o umirajočih starčkih,polnih bolečin ..

Komentiraj