Življenje brez očeta? Ne, hvala.

Norma Korosec
7

Ljudje smo nepopolni. In nepopolnost je sestavni del vsega, s čimer imamo opravka, tudi naših odnosov. Zgled, ki smo ga dobili v naših primarnih družinah, je prav tako nepopoln. In dokler se s temi stvarmi ne soočimo, si priznamo, da tudi naša družina ni popolna in da so starši delali napake, dokler ne poskusimo razumeti in verjeti, da se to da spremeniti, te napake ponavljamo tudi sami.

Ob napakah v rodovitnem odnosu pa ne trpita le partnerja. Trpimo tudi otroci. Če je v družini alkohol, varanje, obsedenost z delom ali kakršnakoli odvisnost, se družina iz ljubečega okolja spremeni v prostor tesnobe, zagrenjenosti in drugih neprijetnih občutkov. Podobno se zgodi, če se družina sreča z ločitvijo.

Pri meni je bilo tako, da oče in mama pravzaprav nikoli nista živela skupaj. Sicer nas je oče nekajkrat prišel obiskat, pa vendar to niti približno ni bilo dovolj, da bi izpolnil svoje očetovsko poslanstvo. Ob tem sem se počutila precej nemočno in nevredno. Prepričana sem bila, da če bi bila jaz lepša in bolj uspešna hčerka, bi ostala skupaj. Prepričana sem bila, da sem bila za njegov odhod kriva sama. Ti občutki so me spremljali celo otroštvo in mladost.

Upala sem, da če bom nekoč dovolj dobra, boljša od vseh ostalih, bo moj oče prišel nazaj in me priznal pred svetom ter bo name neizmerno ponosen.

Morda sem prav zaradi tega postala tako zelo tekmovalna. Upala sem, da če bom nekoč dovolj dobra, boljša od vseh ostalih – od tod tekmovalnost – bo moj oče prišel nazaj in me priznal pred svetom ter bo name neizmerno ponosen. Po tem priznanju sem res dolgo in globoko hrepenela. Vendar so se ti upi razblinili, ko sem izvedela, da je našel drugo žensko.

V obdobju najstništva sem se soočala s samopoškodovanjem  in prenizko telesno težo, to sta bili edini področji, kjer sem imela popoln nadzor nad seboj in svojim telesom. Velikokrat sem se spraševala, zakaj mu mi nismo bili dovolj in nas je kar zapustil, večkrat sem zaradi tega v solzah zaspala.

Stvar, ki sem jo tudi redno počela, je bila, da ko sem prišla do nekega izziva, sem vso svojo »življenjsko uspešnost« stavila na ta izziv in ko mi ni uspelo, se je tisto malo samozavesti, ki sem jo imela, podrlo kot hišica iz kart. Zopet sem bila prepričana v svojo nevrednost in nesposobnost.

Očetova odsotnost me je zaznamovala tudi v mojih odnosih z moškimi. Vedno sem se zatreskala v starejše moške, ki so bili po starosti bližje očetu kot meni. Bili so visoki, čedni, postavni in povečini so imeli temnejše lase. Prav takšni kot moj oče, ki sem ga v vseh teh odnosih neuspešno iskala.

Iz pričevanj deklet, ki so odraščala v homoseksualnih skupnostih, sem jasno razbrala, da stiskam niso ušle niti one, čeprav so imele »zadostno število staršev«.

Izkušnje, ki sem jih dobila v mnogih pogovorih z dekleti s podobno življenjsko zgodbo, kažejo, da se vsako dekle z omenjenimi stiskami v različnih merah tudi sama kdaj sreča. Mnoge tudi zapadejo v slabo družbo, začnejo kaditi in redno popivati, nekatere celo posežejo po nedovoljenih substancah in se podajajo v manipulativne odnose in tvegano spolnost. To je bilo meni v veliki meri na srečo prihranjeno.

Iz pričevanj deklet, ki so odraščala v homoseksualnih skupnostih, sem jasno razbrala, da temu niso ušle niti one, čeprav so imele »zadostno število staršev«. Moje prijateljice in jaz smo namreč iz enostarševskih družin in to nam daje nekakšno dovoljenje, da žalujemo in izrazimo svojo bolečino zaradi očetove odsotnosti, one pa še te pravice nimajo, zato so v svojih stiskah prepuščene same sebi, ko pa želijo poiskati pomoč, jih označijo za homofobne in nehvaležne.

Še na nekaj bi opozorila. Mnogi, ki ste naklonjeni noveli zakona, nimate pozitivne izkušnje s svojo primarno družino. Prepričani ste, da bi bilo za vas gotovo mnogo bolje, če bi lahko odraščali v ljubeči homoseksualni skupnosti.

Naj vas vaša osebna stiska, ki ste jo doživeli, ne prepriča v podporo, da se drugim otrokom odvzame očeta ali mamo, ki sta potrebna za razvoj v osebo s celovito osebnostjo. In, roko na srce, neprijetne stvari se dogajajo tudi v istospolnih skupnostih – tudi oni se ločujejo, prisotna sta alkoholizem in obsedenost z delom, imajo spolne bolezni, raznorazne odvisnosti …

Ne govorite, »Že tako ali tako je veliko otrok v enostarševskih družinah,« ali »Saj tovrstnih posvojitev ne bo veliko,« tudi eden je preveč, če lahko to preprečimo. In to lahko storimo!

Kot da to ni dovolj, pa so otroci v takih skupnostih še obsojeni na življenje brez očeta ali mame. Ne govorite, »Že tako ali tako je veliko otrok v enostarševskih družinah,« ali »Saj tovrstnih posvojitev ne bo veliko,« tudi eden je preveč, če lahko to preprečimo. In to lahko storimo!

Da bi bilo takšnih zgodb, kot je moja, v prihodnosti čim manj in da bi pokazali, da smo se iz napak naših staršev kaj naučili, apeliram na vse očete in fante, ki boste očetje še postali, stare očete in strice ter vse ostale državljanke in državljane z volilno pravico, da zaščitite nedolžne otroke, ki nimajo moči in glasu.

Tako družba ne bo sistematično jemala očetov bodočim generacijam. Če pa novela ZZZDR pride v veljavo, bojo vsi otroci, ki bojo posvojeni v istospolne skupnosti, utrpeli strašne posledice, ki jih prinaša življenje brez očeta ali mame.

Zato vas vabim, da se v nedeljo, 20. decembra udeležite referenduma in z obkroženim glasom PROTI podprete pravico otrok, da živijo z mamo in očetom.

7 KOMENTARJI

  1. Norma je zelo iskreno opisala svojo življenjsko zgodbo, svoje hrepenenje po očetu, po ljubezni, po varnosti. To bi morali prebrati vsi tisti očetje, ki so zapustili svoje otroke in ki se zanje ne zanimajo, niti ne plačujejo preživnine.
    V moji bližini živi kar nekaj “Norm”, ki so živele brez očeta. Mislim, da to pušča v otrocih globoke rane.
    Za vse poklice obstaja izobraževanje, treba si je pridobiti strokovno znanje, le za starše, ki opravljajo tako pomembno funkcijo, ni izobraževanja.
    Normi želim vso srečo. Je lepa, pametna, razgledana. Upam, da jo bo našla.

  2. Nisem strokovnjak za te zadeve, vendar pa se mi zdi, da je v tem primeru zadeva vseeno malo drugačna, kot je naprimer pri posvojenih otrocih ali otrocih, ki odrašajo pri lezbičnih mamah.
    Norma ima očeta in ga pozna. Prizadel jo je njegov odhod in njegov odnos do nje. Pri njej torej ne moremo govoriti o pogrešanju “neobstoječega” očeta, temveč prav o dejansko konkretnem očetu. Z imenom in priimkom. Ki ni opravil svojega “dela”. Tako kot ga ogromno očetov ne.
    Tako kot mnogi je odraščala brez enega starša (no, ne čisto brez) še preden je bil popravljen zakon sprejet! In ima “posledice”, torej moramo sprejeti zakon, ki bo zagotavljal vsakemu otroku oba starša! In tistemu, ki ga ne bo imel, ga bo morala priskrbeti država. …se sliši malo čudno, kajne?

  3. Norma iskrene čestitke za tvoje pričevanje in javno izpostavitev, kljub kamenjanju in vsem kar te je s tem doletelo te cenim in spoštujem. Ob enem sem kot moški in oče ponosen nate, da si zmogla javno spregovoriti in ostati trdna v svojem prepričanju. Hvala.

    Vsi LGBT aktivisti in ostali nestrpneži bi se morali najprej zagledati vase, zakaj ste polni frustracija, stiske in nasilje. Ste ga morda doživeli iz strani svojih mam in očetov, ko ste bili otroci? Ali so vas posvojili homoseksualni lobiji in v vas tli želja po večjem premoženju in boljšem načinu življenja, ko bo v vaše denarnice steklo tisoče in tisoče evrov?

    Ob enem pa se tukaj lepo odraža slovenska fovšija na prefinjeni ravni. Nisem srečen in nimam vsega urejenega zakaj pa ne bi nagajal srečnim družinam, zakaj jim ne bi vzel to srečo veselje in zadovoljstvo otrok, ki imajo mamo in očeta, pa dajmo njim to uničit na račun nekaj tisoč posameznikov, ki bodo od tega imeli korist. Zakon o sklenitvi partnerske zveze istospolnih oseb sedaj že rešuje zahteve istospolno usmerjenih oseb in družinam nič ne krade, vendar nekaterim to ni dovolj.

    Otroci gledajo in opazujejo in ti kot današnji vodja na višku svojih moči, boš jutri star in brez moči tvoj ali sosedov otrok pa bo na višku svoje moči in se bo obnašal do tebe tako kot si se ti danes obnašaš do ljudi, prijateljev, staršev in svojih otrok, a takrat bo že prepozno, da boš popravil napako, ki je bila storjena.

  4. Spoštovana gospodična Norma!

    Zelo lepo od vas, da ste se oglasili. S pronicljivo razunostjo in čustveno toplino ste opisali svojo življenjsko zgodbo hčerke ločenih staršev. Vaše pisanje me je ganilo. Zahvaljujem se vam, da ste s svojo zgodbo ne le podprli nasprotnike novele ZZZDR, ampak tudi občečloveške vrednote dobrega med ljudmi. Želim vam, da še nadalje uspešno presegate svoje travme in osebnega miru, zlasti v adventnem času in ob božičnih praznikih. Da bi kleni dosegali uspehe na zasebnem, kakor tudi študijskem in kaseneje poslovnem področju .

  5. Norma je razumna predstavnica mladine, ki misli s svojo glavo, ima hrbtenico in se bori za svoja načela, upa si povedati lastno življensko zgodbo in to zato, da je lahko argumentirala svoja stališča. Mnogi jo podpirajo a so popolnoma tiho, predvsem zaradi lastnih koristi, da se ne bi slučajno zamerili kakšnim vplivnim. Pri vsem pa se je čuditi predvsem ženskim zagovornicam zakonskih sprememb, ker se očitno ne zavedajo, da bodo še bolj zapostavljene in bodo nazadnje imele za potrditev zakonskih sprememb najbolj trapast argument, da je to bolj moderno ( kot je na soočenju izjavila istospolna ženska zagovornica sprememb zakona).

  6. Vidiš Norma tudi ti imaš zasluge, da je v Sloveniji zmagala PAMET !!! Naj ti bo to v tolažbo, da boš laže prebolela vse tiste žaljivke , ki so jih zmetali nate ta “strpni” !!!

  7. Norma, hvala za tvoj pogum.
    Tudi Gandhi se je boril na enak način: z resnico, pogumom in nenasilnostjo.
    Proti kapitalu, popolni vojaški nadvladi, zasmehovanju, diskreditaciji, nasilnosti.
    In zmagal je.
    Resnica vedno zmaga. 🙂
    Zame si heroj.
    lp,
    Domen

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime