Ženski liberalni katoliški tabor v boj za več vpliva in moči v nemški Katoliški cerkvi

Uredništvo
7

Medtem ko v Sloveniji že zbiramo podpise za podporo papežu, ki ga znotraj Cerkve napadata tako liberalni kot konservativni tabor, ima papež v Nemčiji povsem svojevrstne izzive. Tam si namreč ženske želijo več pravic, odločanja in oblasti znotraj Cerkve.

Medtem ko so nemški škofje zasedali v Fuldi, so pred vrati s protesti nanje pritiskajle ženske, ki si želijo sprememb v Cerkvi. Z bobnanjem, transparenti, plakati in velikimi rožnatimi križi so ob sprehodu skozi mesto zahtevale, da bi imele ženske dostop do vseh cerkvenih služb – tudi do duhovništva.

“Želimo biti vidne in slišane. In verjamem, da to dolgujemo ženskam in moškim katoliške cerkve,” je dejala Mechthild Heil, zvezna poslanka in vodja nemške katoliške ženske skupnosti (KFD), ki ima okrog 450.000 članic. Ženske so se pogovarjale tudi z vodjo nemške škofovske konference, kardinalom Reinhardom Marxom.

To ni prvi poziv k vidnejši vlogi žensk v (nemški) Cerkvi. Po državi je že bilo več gibanj, shodov in protestov, ki so zahtevali podobno. Gibanje Marija 2.0 je na primer maja sprožilo tedensko prekinitev prostovoljnega ženskega dela v Cerkvi, ženske pa so poleg duhovništva tedaj zahtevale tudi odpravo celibata.

Dolga pot do protesta

Material za ta protest se je nabiral že dolgo. Pred skoraj 10 leti je Nemčijo pretresel škandal spolnih zlorab v nemški katoliški cerkvi, ko so se v berlinski jezuitski šoli pojavili številni primeri zlorab. Od tedaj na dan prihajajo vedno novi primeri in vse večje število žrtev. V preteklih desetletjih je več kot tisoč duhovnikov v Nemčiji storilo več deset tisoč kaznivih dejanj zoper tisoč žrtev.

Zlorabe so pometali pod preprogo, dokler študija jeseni 2018 ni razkrila razsežnosti škandala. To je spodbudilo čedalje večjo razpravo o patriarhalnem razmišljanju v Cerkvi, kjer prevladujejo moški, in razmerju med zlorabo moči in spolno zlorabo.

“Ne moremo se izogniti vprašanju žensk,” je za Deutsche Welle dejal škof Franz-Josef Bode, podpredsednik nemške škofovske konference. Bode in drugi škofje so pozvali k razpravi o dovoljenju ženskih diakonov v Cerkvi. Mnoge ugledne redovnice so svoje zahteve zastavile še višje. Ženske bi morale “zastavljati vprašanje moči”, je dejala sestra Katharina Ganz, predstojnica frančiškanskega samostana Oberzell. Ob tem je poudarila, da noben papež ni dejal, da je izključitev žensk iz diakonske, duhovniške ali škofovske službe – del cerkvene dogme.

“Sinodalna pot” ključ do rešitve

Z namenom, da bi stvari prišli do dna, so se nemški škofje in laiki odločili za »sinodalno pot« in se lotili temeljnih vprašanj. Posebna delovna skupina je že ugotovila, da so ženske in moški v večini držav enakopravni pred zakonom, položaj žensk v katoliški cerkvi pa “ne odraža družbenih pričakovanj o pravični udeležbi v vodstvenih službah.”

A v Cerkvi je (tudi) glede tega vprašanja globok prepad, škofje so glede »ženskega vprašanja« močno razdeljeni. Ženske so za enkrat dosegle, da so nemški škofje določili 30-odstotno vodstveno kvoto za ženske v Cerkvi. Kaj bo še prinesla »sinodalna pot«, pa za enkrat še ni jasno.

7 KOMENTARJI

  1. Nič novega, nemška Cerkev gre po znani liberalni poti v smer vedno bolj očitnega odpada od katoliške vere, žal.

    Še bolj žalostno pa je, da nam tudi v drugih državah, kjer je stanje vere v primerjavi z Nemčijo sorazmerno mnogo boljše, to prodajajo kot normalnega. Če je o tem že treba poročati, kar se mi zdi vsaj sporno, ker je, kot rečeno, nemška Cerkev na poti v čedalje večjo nerelevantnost (število članov naglo pada, duhovnih poklicev skoraj ni več itd.), bi pričakoval vsaj uredniški komentar, ki bi opozoril na širši kontekst krize nemške Cerkve, ki gotovo ni posledica konservatizma, ravno nasprotno.

  2. Vprašanje sodelovanja žensk v okviru Cerkve je pomembno in bo postajalo vedno bolj pereče v bližnji prihodnosti. Sam rešitev tega vprašanja vidim v ponovni uvedbi stalnih diakonis (žensk z diakonskim posvečenjem). Glede na to, da so diakonise že obstajale v zgodnjekrščanskih skupnostih in da imamo tudi pri nas v Sloveniji že ženske delilke obhajila, bi bil to lahko korak, ki bi ga brez pretiranega nasprotovanja sprejele konzervativnejše struje znotraj Cerkve. Obenem pa bi ponovna uvedba diakonis predstavljala pomemben korak pri sodelovanju žensk v RKC.

    • Imam veliko težavo z vsemi tistimi katoličani, ki pravijo, da je potrebno najti nove načine za sodelovanje žensk, nove načine za prilagajanje željam ljudem ipd. Namreč, vse tiste Cerkve, ki so na tem področju najbolj napredovale, ki to vedno poudarjajo, so v največji krizi. Jaz sem dejansko živel v Nemčiji in si drznem trditi, da stanje tam kar dobro poznam. Take in podobne progresivne zahteve je tam slišati že desetletja. Še več, v praksi se mimo uradnega nauka že dolgo tudi izvajajo. Protestanti so vse te moderne muhe že zdavnaj tudi sprejeli (imajo tudi t. i. “škofinje”).

      Ampak, glej ga zlomka, bolj kot v Nemčiji (in še marsikje drugje) to poudarjajo, večji je osip od verske prakse. Ne samo med katoličani, med protestanti je še mnogo hujši. Mogoče bi mi vi znali razložiti, zakaj se to dogaja? Zakaj protestantom npr. ne gre bolje, če so sprejeli že vse to, kar hočejo izsiliti tudi katoliški progresisti?

      Pa še nekaj: t. i. “diakonis” v Cerkvi nikoli ni bilo. Izraz namreč pomena popolno moško ustreznico diakona, torej obliko posvetitve v svete redove. Cerkev tega nikoli ni počela ali priznavala. Ko antični avtorji pišejo o “diakonisah” imajo pri tem v mislih ženske, ki so pomagale klerikom pri dobrodelnosti in nekaterih specifičnih načinih podeljevanja zakramentov. Npr., pri slačenju žensk pred krstom, tedaj so namreč krščevali v odrasli dobi. In podobno. Nikoli pa niso bile posvečene kot drugi kleriki.

      • hvala Matija za razlago. v teh zmedenih časih je razumna razlaga nekoga, ki je o stvareh dovolj poučen, še kako dobrodošla. sicer se pa strinjam z mnenjem.

  3. Meni so te ženske zahteve totalno v nasprotju z vero. Bog je tisti, ki te pokliče v svojo Cerkev, on ti da nalogo ki jo imaš v Njegovi cerkvi on te vodi pri opravljanju teh nalog, veren človek želi izpolniti Njegovo voljo, ki jo ima zate, bolj kot kar koli drugega na tem svetu on te bo tudi proslavil, ne pa da si sama jemlješ v imenu pravičnosti neke pravice, ki ti po tvojem mnenju pripadajo. Nič ti ne pripada, vse ti je dano od Boga. Ne moreš se sama postaviti za duhovnico, nikoli. V to te pokliče Jezus, ne moreš prisiliti. Jezus te pokliče na pot, ki jo je pokazal on sam, in to je darovanje. Nikoli ženske ne pokliče biti duhovnik, ker je to očetovska vloga. Me zanima, če je katero od teh 450000 žensk poklical Jezus v duhovništvo. Poklical jih je kvečjemu na svojo pot, to pa je pot darovanja samega sebe, za kar ne rabiš bit duhovnik. To je en larifari. Tudi če jim človek dovoli biti duhovnice, jih mora Bog sam v to poklicat, ne pa da se grejo ženske kvote. To kričanje pravica pravica ni Jezusova pot, zagotovo jih ne kliče v tako razdiranje svoje Cerkve. Ker Jezus pride nevidno, tako da spremeni srce.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime