Ženska – nevidni temelj muslimanskega sveta

Ženska v islamskem svetu je drugorazredna, kar je posledica tradicionalnih navad, lahko rečemo tudi tradicionalne mizoginije in seveda religije, kjer Koran določi ženski vlogo razplojevalke naslednikov in domače gospodinje, ki mora poskrbeti, da se moški počuti nadvse udobno. Kako v posameznih družinah vidijo vlogo ženske, je odvisno bolj od tradicionalnosti znotraj družine ali klana ter aplikacije verskih naukov.

Spoznal sem žensko, ki je bila temelj svoje družine. Ženska, ki je s svojo izjemno močjo prebrodila revščino in predsodke. Moški so ji postavili ovire, ki so jih zavili v celofan islama in tradicije, toda ona je te ovire premagala in preživela.

Njena starša sta umrla, ko ji je bilo osemnajst let. Oče zaradi bolezni, mati, ker ni mogla preboleti izgube ljubezni. Osemnajstletnica je ostala sama s starejšo sestro in lenim bratom, ki si je medtem omislil še zakonski jarem in otroke. To mlado dekle je delalo noč in dan za preživetje. Šefi so od nje zahtevali spolne usluge, na katere ni pristala, kar je botrovalo rednim odpovedim zaposlitev.

Ko se je dekle, ki je hitro zraslo v močno in pogumno žensko, odpravljalo zvečer domov po napornem delu, so se sosedje bratu pritožili, da ne more biti častno, ko mlado dekle prihaja ob tako poznih urah, saj to celotni stolpnici prinaša sramoto. Obtožili so jo prostitucije! Brat je od nje zahteval, da se vrne po delu bolj diskretno in naj ne vznemirja sosedov, nikakor pa ni pomislil, da bi sam zavihal rokave. Predlagal ji je celo, da vstopi v zakonski stan s Kuvajtčanom, ki ponuja zanjo dober denar. Na srečo avtorja teh vrstic je ta pogumna ženska zavrnila omenjeno ponudbo. 

Težko breme žensk v islamskem svetu

Ženska v islamskem svetu je drugorazredna, kar je posledica tradicionalnih navad, lahko rečemo tudi tradicionalne mizoginije in seveda religije, kjer Koran določi ženski vlogo razplojevalke naslednikov in domače gospodinje, ki mora poskrbeti, da se moški počuti nadvse udobno. Kako v posameznih družinah vidijo vlogo ženske, je odvisno bolj od tradicionalnosti znotraj družine ali klana ter aplikacije verskih naukov. Status družine in gmotno premoženje igrata manjšo vlogo, zato ni nenavadno videti družino, ki je sicer izobražena in ima dober ekonomski status, a ženske znotraj družine opredeli zgolj kot stroj za rojevanje dedičev.

Prebivalstvo, naklonjeno večji svobodi žensk, ni glasno, kajti zlahka doživi karanje družbe, širšega klana in verskih veljakov. Na primer: moja soproga me je pred poroko obiskovala na domu, kar v Egiptu sicer ni nezakonito, vendar so nama zagrozili z ulico, ker sva prinesla sramoto in nemir, zato sva se morala takrat na hitro poročiti, čeprav je bila poroka načrtovana kakšna dva meseca kasneje. Podobno je v hotelih, kjer muslimanka ne sme najeti sobe z moškim, s katerim ni poročena ali pa ni sorodnik. Nekateri hoteli ji ne bodo želeli oddati sobe, tudi če je sama. 

Zelo redki so primeri, da bi se ženska sama odločala o ljubezni in poroki, kar pa ne pomeni, da se ljubezenske avanture ne dogajajo, kajti kdo lahko prepreči ljubezen? Razdevičena ženska nikakor ne bo mogla dobiti moža, verjetno jo bo družina izgnala, lahko tudi ubila. Zato je ena najbolj popularnih plastičnih operacij regeneracija deviškosti, kjer dekle, ki je užilo prepovedan sad, ponovno vstopi v »deviški stan«. Plastični kirurg v Džedi mi je pravil, da opravi več rekonstrukcij himena kot prsi, polnil in botoksa skupaj. Drugačna pa je situacija revnih deklet, ki si takšnih operacij ne morejo privoščiti in so obsojene na nemilost družine.

Ena najbolj popularnih plastičnih operacij je regeneracija deviškosti, kjer dekle, ki je užilo prepovedan sad, ponovno vstopi v »deviški stan«.

Naj omenim, da je bilo mnogo žensk posiljenih med protesti, nošenje ali nenošenje hidžaba pa jim pri tem ni čisto nič pomagalo. Ta uboga dekleta so bila mnogokrat aretirana, in ko so bile enkrat njihove družine obveščene o posilstvu, one niso dobile pomoči, ampak so jih družine okrivile za posilstvo. Ponavadi iz dveh razlogov: ženska nima kaj početi v takšni množici in verjetno je moške izzvala s svojo seksualnostjo, karkoli naj bi to že pomenilo. Usoda mnogih posiljenih žensk je bila naravnost grozovita, saj so jim očitali sramoto, onečaščenje družine, velikokrat so bile izgnane ali celo ubite. Zato je preboj ženske v islamski družbi izjemno težak ter zahteva bistveno večje napore za dosego ciljev v primerjavi z moškimi. Za žensko emancipacijo in osvoboditev sta v islamskem svetu dve poti – izobrazba in podjetništvo. 

Za žensko emancipacijo in osvoboditev sta v islamskem svetu dve poti – izobrazba in podjetništvo. 

Dve renesansi

S prihodom evropskih držav v regijo v 19. stoletju je islamski svet doživel dva monumentalna šoka. Najprej je kolonizacija razkrila, da islamski svet močno zaostaja ne le za krščanskim, ampak celo za sekularnim svetom, kar je nasprotovalo učenju verskih učenjakov, ki so učili o superiornosti islamske religije. Drugi šok je bilo počasno razpadanje islamskega kalifata, torej Otomanskega cesarstva, ki je dokončno razpadlo s svojo sekularno revolucijo, ki jo je kasneje izvedel Atatürk. To je regijo razdelilo v dve smeri; ena je zagovarjala evropsko sekularno pot, reformacijo islama in nacionalizem, druga pa je rodila nova islamistična gibanja, ki so zagovarjala več religije, iz nje pa so izšli salafizem, vahabizem in kasneje Muslimanska bratovščina. Obe gibanji sta bili del nahde, ki pomeni prebujenje oziroma jo lahko okličemo kar za arabsko renesanso, četudi z dvema zelo različnima obrazoma. 

Prva smer je rodila zagovornike reformatorstva in liberalizacije, druga pa nova neoislamska gibanja. Kot zanimivost, na obe gibanji so najbolj vplivala učenja dveh imamov. Na liberalno je najbolj vplival imam at-Tahtawi, ki je bil sprva konservativni imam. Kasneje, ko ga je vladar Egipta Mohamed Ali poslal na učno turo po Evropi, pa je postal zagovornik modernizacije Egipta. Podpiral je reformo religije, zagovarjal je sekularno oblast, enakost spolov, izobraževanje žensk, predvsem pa je poudaril, da se islamski svet ne more upreti naprednim kolonizatorjem z družbeno, politično in tehnološko zaostalostjo. At-Tahtawi je spomine na svoja popotovanja po Evropi zapisal v knjigi Imam v Parizu, ki so izjemno branje za razumevanje takratnih odnosov med svetovoma. To gibanje je bilo najbolj prisotno v Egiptu, rodilo pa je močno feministično gibanje. 

Začetnik konservativne islamistične smeri pa je bil imam al-Afghani, ki je zagovarjal vrnitev k branju hadisov in dobesednega razumevanja le-teh ter posnemanje življenja salafov, torej prvih treh generacij v islamu. Bil je tudi zagovornik islamske tradicije, tradicionalne družine in islamske države. Močno si je prizadeval za premostitev ovir med različnimi islamskimi sektami, kar bi združilo muslimansko prebivalstvo v uporu proti kolonizatorjem. Tukaj lahko vidimo iztočnice modernih ekstremističnih organizacij, kot so Al Kajda in Islamska država. Njegova naslednika sta bila Mohamed Abduh in Rašid Rida, ki sta vplivala tudi na kasnejšo Muslimansko bratovščino ter jeruzalemskega velikega imama al-Husseinija. 

Mnogo žensk je bilo posiljenih med protesti, nošenje ali nenošenje hidžaba pa jim pri tem ni čisto nič pomagalo. Ko so bile njihove družine obveščene o posilstvu, so jih okrivile za posilstvo.

Rojstvo egiptovskega feminizma

Sprva je kazalo, da bo imel večji uspeh liberalni del preporoda, ki je zacvetel predvsem v drugi polovici 19. stoletja in začetku 20. stoletja. V tem času je bila kritika islamskih konservativcev ne le zaželena, ampak tudi dovoljena. Feminizem se je začel z moškim, zagovornikom modernosti in nacionalistom, Kasimom Aminom. Bil je med prvimi resnimi nasprotniki zakrivanja žensk, napisal pa je prvo knjigo s področja feminizma, imenovano Osvoboditev žensk. Toda oče feminizma Amin je še vedno zagovarjal močan patriarhat. 

Za zagon feminizma so bile potrebne ženske, kot na primer Aiša Taimur, ki je nasprotovala patriarhatu s tezo, da je Koran precej manj patriarhalen, kot to trdi uradni verski establišment. Potem Hindi Nawfal, ki je v Aleksandriji začela z izdajanjem prvega ženskega časopisa Al-Fatāh oziroma Mlada ženska, ki je postal diskutativni forum za ženske. Nato so prišle Malak Hifni Nasif, ki je poskusila združiti reformo družbe in religije z zahodnimi vrednotami, Nabawija Musa, ki je podala javno obsodbo, da so razlike med moškimi in ženskami izključno družbeni konstrukt, opolnomočenje in enakopravnost žensk na delovnem mestu in izobrazba pa bodo zmanjšali spolne napade na ženske. Kasneje se je uveljavila verjetno najbolj znana feministka v Egiptu, Hoda Shaarawi, ki je feminizem združila z osvoboditvijo izpod britanske kolonialne oblasti in je po srečanju z Atatürkom zagovarjala mladoturško smer razvoja Egipta. 

Verjetno najpomembnejša pa je bila Doria Shafik, ki je izdajala revijo Bint Al Nil, v prevodu Hči Nila, ki je zagovarjala ne le popolno enakopravnost žensk, ampak tudi polnopravnost v političnem udejstvovanju. Leta 1940 se je vrnila iz Francije, da bi opravljala profesuro na Univerzi v Kairu, vendar so jo zavrnili zaradi preveč liberalnih stališč. Leta 1951 je s 1.500 ženskami vdrla v parlament in prekinila razpravo, v času Naserja pa je prvič gladovno stavkala in Egipčankam zagotovila volilno pravico, ki so jo dobile le pismene ženske. Nepismeni moški so sicer lahko še naprej volili. Poslanstvo Dorie Shafik se je končalo z dosmrtnim hišnim priporom, potem ko je nasprotovala Naserjevi diktaturi. Naser za razliko od kraljeve družine kritike ni trpel, zato je ukazal uničenje njenih publikacij in izbris njenega imena iz javnosti. Tako kot se je končala zlata doba egiptovskega feminizma, se je končalo življenje Dorie Shafik – s samomorom. V prihajajočih desetletjih je islamski konservatizem vedno bolj uničeval liberalne osnove nahde in feminizma. Delo Dorie Shafik je sicer kasneje deloma nadaljevala Leila Ahmed. 

Feminizem se je dosti bolj kot v Egiptu razvil na primer v Tuniziji ali Turčiji, več napredka lahko danes vidimo celo v Savdski Arabiji.

Ženske – izobraženke in podjetnice

Islamski konservatizem je Egipt pripeljal do tega, da je vsakršen poskus opolnomočenja žensk obtožen spodkopavanja religije ali uničevanja tradicionalnih vrednot z zahodnimi vplivi. Feminizem se je medtem dosti bolj razvil na primer v Tuniziji ali Turčiji, več napredka lahko danes vidimo celo v Savdski Arabiji. Naj omenim, da je bila parlamentarna Egiptovska ženska stranka, ki jo je ustanovila Fatma Neamat Rašid, ustanovljena že leta 1942 in se je zavzemala za spolno enakost, enakopravnost pred zakonom in pravico do enakih zaposlitev kot moški v vladi, vladnih uradih, na univerzah itd. Egiptovsko žensko stranko je prepovedal Naser leta 1952. 

Danes ženskam v islamskem svetu opolnomočenje omogoča izobrazba. To je najbolj vidno na savdskem primeru, ko je zaradi velikega števila savdskih teroristov v napadu 9/11 kralj Abdulah pripravil program financiranja mladih Savdijcev in Savdijk na zahodnih univerzah, kar je občutno zmanjšalo radikalizacijo v državi in spremenilo odnos do tem, kot so religija, feminizem itd. To je botrovalo k dvigu zaposlenosti žensk, ki se je v kratkem času povzpela na 45 odstotkov, participacija žensk v tehnološkem sektorju pa je okoli 30-odstotna, kar je višje kot v Evropi. Naj omenim, da je delež ženskega lastništva novih podjetij le v desetih letih poskočil z 21 odstotkov na skoraj 50 odstotkov in še raste. Po projekcijah savdskih oblasti bodo savdska podjetja po letu 2030 v večinski lasti žensk. Savdska vizija 2030 je natančno opredelila opolnomočenje žensk skozi izobrazbo in podjetništvo, kar je verjetno bolj učinkovito kot pa direktni protesti, napadi na vlado itd., četudi takšen način vzame nekoliko več časa. 

Zakaj je Savdska Arabija pomembna? Savdska Arabija ima na regijo velikanski vpliv, ne le kot varuhinja Kabe in izvora islama, ampak tudi kot moralna – vest ter zgled. Po iranski revoluciji in napadu na Veliko mošejo v Meki je Savdska Arabija razumela, da je primorana konkurirati iranskemu izvozu teokratske revolucije. Zato so začeli z izvozom lastne teokracije, kar je imelo izjemen vpliv na islamski svet, od Egipta do Indonezije. Z liberalizacijo je bilo konec in prišla je nova doba skrajnega islamizma, ki sta ga izvažala Iran in Savdska Arabija, rodila pa je ne le veliko število ekstremističnih organizacij, kot so Hamas, Al Kajda, Hezbolah in ne nazadnje Islamska država, ampak je zabila žeblje v krsto feminizma v islamskem svetu. Nikab je postal moda. 

Na srečo se je po smrti skrajno konservativnega kralja Fahda Savdska Arabija obrnila k reformi, tudi pod vplivom vseh tistih mladih, ki so študirali na Zahodu. Pomislimo, da je bila še pred dvajsetimi leti misel na sporazum, kot je Abrahamski sporazum, bogokletna, danes pa Savdijci resno razmišljajo o formalni pridružitvi, četudi neformalno že sodelujejo. Prišel je čas, da se reformira še Iran. Ko se reformirata obe državi, Savdska Arabija in Iran, bo regija lahko polno stopila v novo nahdo, torej prebujenje 21. stoletja. Obe državi sta stebra regije in moralni zgled, ki bo za sabo potegnil druge države v islamskem svetu. Morda danes po dolgem času vidimo priložnost za reformacijo in razsvetljenstvo v islamskem svetu.

Ženske navkljub regionalnemu dogajanju postajajo bolj izobražene od moških, ustanavljajo vedno več podjetij, kar jim prinaša vpliv in moč. Ravno ta vpliv in moč lahko dokončno odpravita tradicionalni patriarhat in reformirata islam v meri, da se dokončno popravijo zgodovinske krivice, ki jih ženske v islamskem svetu še vedno podoživljajo vsak dan. 

Ko se reformirata obe državi, Savdska Arabija in Iran, bo regija lahko polno stopila v novo nahdo, torej prebujenje 21. stoletja. Obe državi sta stebra regije in moralni zgled, ki bo za sabo potegnil druge države v islamskem svetu.

(D206: 26-28)