Zdravnikov vse več, zakaj torej zgodbe o njihovem pomanjkanju?
POSLUŠAJ ČLANEK
Računsko sodišče je izvedlo revizijo učinkovitosti vstopa zdravnikov na trg dela v obdobju 1. 1. 2008 pa do 30. 9. 2019. V javnosti v tem trenutku velja splošno sprejeto dejstvo, da je zdravnikov v tem trenutku v Sloveniji premalo.
Pacienti v tem trenutku najbolj občutijo pomanjkanje družinskih zdravnikov, saj si v nekaterih slovenskih mestih, med njimi tudi Ljubljani, preprosto ni mogoče najti osebnega zdravnika, ki bi vpisoval nove paciente. Težave pa so tudi na nekaterih drugih področjih medicine.
Kljub dolgoletnim perečim težavam Računsko sodišče ugotavlja tudi, da ne ministrstvo za zdravje, ne Zdravniška zbornica ne vesta, koliko specialistov posameznih strok je potrebno zagotoviti v naslednjih letih, niti nimata plana, na kakšen način se bo to storilo.
Zato je Računsko sodišče v sklepnem poročilu svoje revizije Skrb za učinkovit vstop zdravnikov na trg dela podalo mnenje, da ne Ministrstvo za zdravje, ne Zdravniška zbornica Slovenije nista bila učinkovita pri skrbi za učinkovit vstop zdravnikov na trg dela in izboljševanju razmerja med potrebnim in razpoložljivim številom zdravnikov.
Računsko sodišče je zato revidirancema očitalo, da "nista poskrbela za ugotavljanje dejanskih potreb po zdravnikih v okviru posameznih specialnosti, niti za ugotavljanje razlogov za njihovo pomanjkanje in jih zato tudi nista mogla uspešno odpravljati."
Kot se je izkazalo v reviziji, podatki o tem, koliko časa so slovenski zdravniki aktivni v zdravniški službi in koliko časa delajo pri drugih izvajalcih, sploh ne obstajajo. Podobno velja za področje specializacij, kjer so se potrebe po dodatnih specialistih v praksi določale precej arbitrarno, na podlagi mnenj nacionalnih koordinatorjev in zato pogosto sploh niso bile realne.
Splošno sprejeto dejstvo je, tega ponavljajo tako ministrstvo kot zdravniki in zdravniške organizacije, da je zdravnikov v Sloveniji premalo.
Sodeč po poročilu State Health in EU, ki ga pripravlja OECD, ima Slovenija manj zdravnikov na 1000 prebivalcev od povprečja EU, in več medicinskih sester. V Sloveniji pride na 1000 prebivalcev 3,1 zdravnika, v EU pa 3,6 zdravnika.
Kot najbolj kritično področje, kjer v Sloveniji ni dovolj zdravnikov, poročilo navaja področje družinske medicine, kjer naj bi primanjkovalo skoraj 400 zdravnikov. Poročilo navaja tudi, da so se razmere še poslabšale po sklenitvi dogovora med zdravniki in Ministrstvom za zdravje o manjši delovni obremenitvi zdravnikov (številom zahtevanih glavarinskih količnikov na posameznega družinskega zdravnika).
Prav po sklenitvi tega dogovora je postalo njihovo pomanjkanje še bolj očitno. Zato se Računsko sodišče v svoji analizi posveti tudi razlogom, zakaj je bil takšen načrt naposled sprejet.
Pri tem pa ugotovi za pomenljivo dejstvo, da pri sprejemanju dogovora o glavarinskih količnikih nihče ni opravil analize, koliko efektivnih ur zdravniškega dela na mesec dejansko opravi posamezen zdravnik. Presojanje o normativih je bilo naposled prepuščeno sindikatom in zdravniški zbornici.
Računsko sodišče ob tem tudi ugotavlja, da glavarinski količniki ne odražajo nujno realnega stanja obremenitev posameznega zdravnika. Zaradi tega se lahko zgodi, da je za dodatno delo nagrajen tudi tisti zdravnik, ki zgolj presega glavarinske količnike, ob tem pa ni nujno, da nagrada odraža tudi dejansko povečan obseg dela.
Dodatne zaskrbljenosti zaradi razmer v našem zdravstvenem sistemu pa ne sproža le pomanjkanje zdravnikov, ampak tudi dejstvo, da se razmere na področju dostopa do zdravstvenih storitev ne izboljšujejo. In to kljub temu, da je zdravnikov vse več. Leta 2012 je bilo v Sloveniji 4.951 zdravnikov, leta 2018 pa 6.488 oziroma za 31 % več. Za skoraj polovico je v obdobju po letu 2008 narastlo tudi število specializantov (s 1.174 na 1.714).
Medtem pa družbene spremembe teh trendov niso dohajale. V tem času se je namreč delež starejših od 65 let v Sloveniji povečal zgolj za 20 %, število prebivalcev pa zgolj za 3,3 %.
Dejstvo za Računsko sodišče tako je, da bi moralo več zdravnikov, ki imajo na voljo bistveno višja finančna sredstva, storiti več. V skladu s tem je Računsko sodišče Ministrstvu za zdravje naložilo devet popravljalnih ukrepov in enajst priporočil za izboljšanje razmer na tem področju.
Med drugim mora ministrstvo opraviti natančne analize glede zdravniških kapacitet, analizirati ustreznost sedanjega glavarinskega sistema, preučiti obstoječe zdravniške standarde in normative ter poskrbeti za optimizacijo trenutne zdravstvene mreže.
Pacienti v tem trenutku najbolj občutijo pomanjkanje družinskih zdravnikov, saj si v nekaterih slovenskih mestih, med njimi tudi Ljubljani, preprosto ni mogoče najti osebnega zdravnika, ki bi vpisoval nove paciente. Težave pa so tudi na nekaterih drugih področjih medicine.
Kljub dolgoletnim perečim težavam Računsko sodišče ugotavlja tudi, da ne ministrstvo za zdravje, ne Zdravniška zbornica ne vesta, koliko specialistov posameznih strok je potrebno zagotoviti v naslednjih letih, niti nimata plana, na kakšen način se bo to storilo.
Zato je Računsko sodišče v sklepnem poročilu svoje revizije Skrb za učinkovit vstop zdravnikov na trg dela podalo mnenje, da ne Ministrstvo za zdravje, ne Zdravniška zbornica Slovenije nista bila učinkovita pri skrbi za učinkovit vstop zdravnikov na trg dela in izboljševanju razmerja med potrebnim in razpoložljivim številom zdravnikov.
Računsko sodišče je zato revidirancema očitalo, da "nista poskrbela za ugotavljanje dejanskih potreb po zdravnikih v okviru posameznih specialnosti, niti za ugotavljanje razlogov za njihovo pomanjkanje in jih zato tudi nista mogla uspešno odpravljati."
Kot se je izkazalo v reviziji, podatki o tem, koliko časa so slovenski zdravniki aktivni v zdravniški službi in koliko časa delajo pri drugih izvajalcih, sploh ne obstajajo. Podobno velja za področje specializacij, kjer so se potrebe po dodatnih specialistih v praksi določale precej arbitrarno, na podlagi mnenj nacionalnih koordinatorjev in zato pogosto sploh niso bile realne.
Preobremenjeni zdravniki? Tega ne vemo.
Splošno sprejeto dejstvo je, tega ponavljajo tako ministrstvo kot zdravniki in zdravniške organizacije, da je zdravnikov v Sloveniji premalo.
Sodeč po poročilu State Health in EU, ki ga pripravlja OECD, ima Slovenija manj zdravnikov na 1000 prebivalcev od povprečja EU, in več medicinskih sester. V Sloveniji pride na 1000 prebivalcev 3,1 zdravnika, v EU pa 3,6 zdravnika.
Kot najbolj kritično področje, kjer v Sloveniji ni dovolj zdravnikov, poročilo navaja področje družinske medicine, kjer naj bi primanjkovalo skoraj 400 zdravnikov. Poročilo navaja tudi, da so se razmere še poslabšale po sklenitvi dogovora med zdravniki in Ministrstvom za zdravje o manjši delovni obremenitvi zdravnikov (številom zahtevanih glavarinskih količnikov na posameznega družinskega zdravnika).
Prav po sklenitvi tega dogovora je postalo njihovo pomanjkanje še bolj očitno. Zato se Računsko sodišče v svoji analizi posveti tudi razlogom, zakaj je bil takšen načrt naposled sprejet.
Pri tem pa ugotovi za pomenljivo dejstvo, da pri sprejemanju dogovora o glavarinskih količnikih nihče ni opravil analize, koliko efektivnih ur zdravniškega dela na mesec dejansko opravi posamezen zdravnik. Presojanje o normativih je bilo naposled prepuščeno sindikatom in zdravniški zbornici.
Računsko sodišče ob tem tudi ugotavlja, da glavarinski količniki ne odražajo nujno realnega stanja obremenitev posameznega zdravnika. Zaradi tega se lahko zgodi, da je za dodatno delo nagrajen tudi tisti zdravnik, ki zgolj presega glavarinske količnike, ob tem pa ni nujno, da nagrada odraža tudi dejansko povečan obseg dela.
Zdravnikov in denarja vse več, razmere pa se ne umirjajo
Dodatne zaskrbljenosti zaradi razmer v našem zdravstvenem sistemu pa ne sproža le pomanjkanje zdravnikov, ampak tudi dejstvo, da se razmere na področju dostopa do zdravstvenih storitev ne izboljšujejo. In to kljub temu, da je zdravnikov vse več. Leta 2012 je bilo v Sloveniji 4.951 zdravnikov, leta 2018 pa 6.488 oziroma za 31 % več. Za skoraj polovico je v obdobju po letu 2008 narastlo tudi število specializantov (s 1.174 na 1.714).
Medtem pa družbene spremembe teh trendov niso dohajale. V tem času se je namreč delež starejših od 65 let v Sloveniji povečal zgolj za 20 %, število prebivalcev pa zgolj za 3,3 %.
Dejstvo za Računsko sodišče tako je, da bi moralo več zdravnikov, ki imajo na voljo bistveno višja finančna sredstva, storiti več. V skladu s tem je Računsko sodišče Ministrstvu za zdravje naložilo devet popravljalnih ukrepov in enajst priporočil za izboljšanje razmer na tem področju.
Med drugim mora ministrstvo opraviti natančne analize glede zdravniških kapacitet, analizirati ustreznost sedanjega glavarinskega sistema, preučiti obstoječe zdravniške standarde in normative ter poskrbeti za optimizacijo trenutne zdravstvene mreže.
A veste tisto foro, ko bo vedno več denarja za zdravstvo bojda rešilo probleme? No, realnost je pa taka 👇. https://t.co/tksMUZaxb3
— Liberalec (@Liberalec2) October 4, 2021
Povezani članki
Ekskluzivno za naročnike
Domovina 141: 30 let uroka Depale vasi
27. 3. 2024 ob 6:29
Domovina 140: Kam gre denar od precenjenih železniških postaj
20. 3. 2024 ob 6:29
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Prihajajoči dogodki
MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
28
Predstavitev knjige Materinska knjižica
18:00 - 20:00
MAR
29
V kapeli Zavoda ŽIVIM križev pot za življenje
15:00 - 15:45
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30
MAR
31
ZAJETI V IZVIRU - SLOVENSKI OTROCI LEBENSBORNA
18:00 - 19:00
10 komentarjev
miro
Nina Knavs "Čakalne dobe je mogoče skrajšati" Novice.Dnevnik.si Novice/Aktualne zgodbe, četrtek, 11.11.2010
Ni vse v dodatnem denarju - V danski bolnišnici Odense so čakalno dobo za pregled s CT skrajšali v povprečju za 40 odstotkov.
Čakalne dobe za preglede je mogoče bistveno skrajšati tudi brez dodatnega denarja, kaže primer danske Univerzitetne bolnišnice Odense. Zgolj s tem, da so poiskali in odstranili "točke", kjer so po nepotrebnem izgubljali čas, so čakalno dobo za pregled s CT v povprečju skrajšali za 40 odstotkov.
To pomeni 1800 več pregledanih pacientov na leto. Kako doseči takšne izboljšave, strokovnjaki iz bolnišnice Odense, ki je po velikosti in vsebini primerljiva z ljubljanskim UKC, v teh dneh pojasnjujejo zaposlenim in menedžmentu v slovenskem zdravstvu. Včeraj so možnosti izboljšav v prid pacientom, kot je tudi skrajšanje čakanja na različne izvide, predstavili ravno v UKC Ljubljana.
V Ljubljani do pol leta, na Danskem do nekaj tednov
V UKC Ljubljana znaša čakalna doba za pregled s CT tudi do pol leta. V bolnišnici Odense pacienti na ta pregled čakajo največ nekaj tednov, sta nam pojasnila svetovalca tamkajšnje uprave Gitte Dahl in Claus Y.B. Thor. Od danskih bolnišnic se sicer pričakuje, da te preglede opravijo v največ štirih tednih. Če je čakalna doba daljša, se lahko pacient preusmeri v drugo bolnišnico, bolnišnica s predolgimi čakalnimi dobami pa je na ta račun ob del sredstev.
Poleg tega na Danskem spremljajo rezultate zdravljenja oziroma kakovost dela po bolnišnicah, bolnikom pa so podatki o tem tudi ves čas dostopni. V bolnišnici Odense tudi paciente, ki se zdravijo pri njih, sistematično sprašujejo o njihovih izkušnjah. Kot je pojasnil Thor, pa se tako kot v Sloveniji bolnišnice tudi pri njih v zadnjem letu soočajo z vse večjimi zahtevami po varčevanju, pri čemer morajo na primer zmanjševati število zaposlenih. Kljub temu je prepričan, da varčevanje ne sme povzročiti podaljševanja čakalnih dob, kar je sicer eno od pogostih opozoril tudi v slovenskem zdravstvu.
Kako pa je mogoče doseči skrajšanje čakalnih dob z enako ali celo manj denarja? "Natančno je treba pregledati procese dela in ugotoviti, kje se čas po nepotrebnem izgublja. Za skrajšanje čakalnih dob na primer nismo potrebovali nakupa dodatnega CT-aparata, ampak smo spremenili organizacijsko kulturo. Pred tem smo igle vstavljali kar v sobi s CT-aparatom, pacient pa je v njej dobil tudi potrebna pojasnila. Ta del smo prestavili v majhno sosednjo sobo, ki je prej nismo uporabljali. V njej se pripravi po dva pacienta, v sobi s CT-aparatom pa tako opravljajo zgolj preglede," je ponazorila Dahlova. Dolge čakalne dobe po njenem niso nekaj, s čimer bi se lahko kar sprijaznili: če se na pregled s CT čaka več mesecev ali celo pol leta, to prinaša daljše bolniške odsotnosti in večje tveganje za pacienta, s tem pa tudi večje stroške za državo.
Od nepotrebnega ležanja do čakanja na izvide
Kot je opozorila, se čas in denar v bolnišnicah pogosto izgubljata tudi, ko pacient v njih leži v čakanju na pregled ali poseg, ki bi ga v resnici lahko opravili že takoj. Neprimerno je tudi, da bolnik na izvide čaka po več dni, je dodala.
Pri spremembah, ki so se jih leta 2006 lotili v bolnišnici Odense, gre za pristop "vitke organizacije" bolnišnice. Ključne so neprestane izboljšave pacientove poti skozi zdravstvo. Tudi v bolnišnici Odense so imeli kar nekaj težav zaradi odpora zaposlenih, ki so desetletja delali na isti način, do kakršnih koli sprememb, je povedala Dahlova. Da so začeli zaposleni sami ugotavljati, kaj v procesu dela bi lahko popravili, so uporabili "korenček, ne palice": tisti, ki so pri spremembah bolj aktivni, imajo dodatne možnosti za izobraževanje. Poleg tega so zaposleni tudi sami ugotovili, da si lahko s spremembami prihranijo precej stresa, ki ga povzroča slaba organizacija, sta dodala Dahlova in Thor.
Bolj organizirano nad ozka grla?
"Pri pristopu, o katerem smo se pogovarjali z gosti iz Danske, ne iščeš dodatnega denarja, ampak skušaš izboljšati notranje procese. Od bolnišnice Odense se lahko UKC nekaj nauči, zaznali pa smo tudi interes, da bi se še sami lotili tega pristopa majhnih korakov," je povedal generalni direktor UKC Ljubljana Simon Vrhunec. Tako globoko kot v danski bolnišnici se v procese dela in njihova ozka grla v UKC doslej niso spustili, je povedal: "Nauk iz bolnišnice Odense je, da se moramo tega lotiti malo bolj organizirano." Strinja se tudi, da je ena od težav UKC Ljubljana in drugih slovenskih bolnišnic ravno čakanje pacientov v bolnišnici na pregled ali poseg, ki bi ga lahko ob boljši organizaciji opravili takoj. Ob tem pa je opozoril, da na Danskem bolnišnice "več kot naredijo, več dobijo plačano". V Sloveniji količino dela in plačilo nasprotno določa pogodba z zdravstveno blagajno.
Psi lajajo, karavana gre dalje....
miro
Ni nobene potrebe po ponovnem odkrivanju Amerike.
Potrebno je le pogledati čez mejo v Združenje bolnišnic avstrijske Štajerske kages.at, kjer je deželna vlada združila posamezne bolnišnice v enotno podjetje v javni lasti ter na osnovi informacij iz enotne poslovno bolniščne informacijske rešitve optimizirala mrežo bolnišnic.
Naša mreza bolnišnic je zasnovana na prometni povezavi izpred več desetletij, kjer posamezne ekipe pilotirajo brez ustreznih informacij, saj nimajo merilnih instrumentov.
Predavanje o kagesu g.Pedeville, direktorja za procese in informatiko, si lahko pogledate na http://video.szko.si/lk2014_pedevilla_the_development_of_the_kages/, vodje projekta ga.Mlade pa podnaslovljeno na https://youtu.be/KS6ESfgs7A8
O gradnji novega sodobno zasnovanega in opremljenega kliničnega centra OUH, Odense, Danska si lahko pogledate video na YouTubu. Avstrijsko specializirano podjetje vamed, ki upravlja infrastrukturo kliničnega centra AKH na Dunaju, bi lahko enako izboljšalo delovanje tudi ljubljanskega!
Alojzij Pezdir
"Računsko sodišče je izvedlo revizijo učinkovitosti vstopa zdravnikov na trg dela v obdobju 1. 1. 2008 pa do 30. 9. 2019."
Ni pojasnjeno, zakaj so računski inkvizitorji ter finančni revizorji z medijsko promoviranim Tomažem Veselom na čelu objavili svoja spoznanja šele ta čas in zakaj, denimo, niso enako panično in vzgojno ter medijsko spektakularno reagirali že leta 1012 ali 2016 ali 2020.
Vse bolj se zdi, da v razbeljenih političnih razmerah raz-deljene in raz-cepljene Slovenije, ki se že mrzlično pripravlja na volitve, njihov prispevek k vsesplošni slovenski blaznosti ni naključen.
Izjave predstavnikov najvišjega finančnega revizorja v državi le potrjujejo, da so razmere v slovenskem zdravstvu zavestno in namerno in sistematično ne-urejene in vse bolj porazno škodljive prav zaradi neenakopravnega in izrazito v eno stran nagnjenega temeljnega doktrinarnega nasprotja med zadrtimi varuhi "državnega zdravstva" in manjšinskimi zagovorniki "javnega zdravstva", katerega integralni del so vse zdravstvene ustanove in vsi zdravstveni delavci, ki se v skladu s profesionalnimi kriteriji in merili ter nadzornimi organi zdravstvene stroke lahko vključujejo v skupni, celostni in celoviti sistem varovanja javnega zdravja (ne glede na status javnega, koncesionarja ali zasebnega izvajalca zdravstvenih storitev).
Prav v strateškem interesu najbolj zadrtih in brezobzirno profitoljubnih varuhov "statusa quo" oz. varuhov privilegiranega "državnega zdravstva in zdravstvenega zavarovalništva" je bilo, da nikoli niso bile dovoljene in dopuščene stvarne in poštene količinske analize stanja kadrov, prostorskih in tehničnih zmogljivosti, da nikoli niso bili veljavno sprejeti splošno sprejemljivi kriteriji in standardi poslovanja vseh pravnih oseb v javnem zdravstvu ter da vsa mreža "državnega" zdravstva nikoli ni bila povezana preko enovitega in zmogljivega IT sistema izmenjave informacij. Vseskozi je veljal sistem "deli in vladaj", namesto strateškega načrtovanja se poslužuj "gasilskih" akcij in omejenih premikov po načelu "korak naprej in dva nazaj", ko zmanjkajo vsi drugi argumenti, opozori na prednosti javnega zdravstva, ki da nas rešuje pred pandemijo, ipd. itn. Nenehoma se zlorablja umetno povzročena "fronta" med zasebniki in državnimi izvajalci zdravstvenih storitev, med državno in zasebnimi zavarovalnicami, med primarnim in sekundarnim zdravstvom, med zdravniki in negovalnim osebjem, med zbornicami in sindikati, skratka, tudi znotraj slabo organiziranega in notranje razcepljenega zdravstva se odvija približno enako regresiven in destruktiven boj za ohranjanje in betoniranje "statusa quo".
oakhrast
Stvar je preprosta. V tržni ekonomiji ali brutalnem kapitalizmu se nima smisla ukvarjati z socialističnim sistemom zdravstva. Kdo si upa organizirati konkurenco med zavarovalnicami. Mogoče zgoraj omenjeno konkurenco med koncesionarji in mastodontnimi kolosi kot sta klinična centra v Ljubljani in Mariboru.
Pri koncesionarju je režija trikrat do štirikrat nižja kot v bolnišnici. Država ima s koncesionarji zgolj profit, pa jih zavira zaradi socialističnega refleksa. Tudi sedanja vlada nima gat, da bi dregnila v korenite reforme. ŠKODA!
rasputin
V zdravstvu je dovolj osebja, problem je, da je organizacija sistema in dela zaposlenih obupno slaba. Ne primanjkuje niti zdravnikov, niti sester. Na enega našega zdravnika pride več sester kot je povprečje OECD.
Ljubljana
Manipulator, ne navigator...
rasputin
Etiketator, ne komentator.
batistamaja
Število sester je brezpredmetno, ker sestra sama ni odgovorna za nič in o vsem odloča ter nosi odgovornost zdravnik, tako da je sestra sicer v veliko pomoč, a na enega zdravnika je lahko 1, 5 ali 100 sester, opravljenega bo enako dela, ker je nosilec dejavnosti izključno zdravnik. Je pa pomembno to, da je na enega zdravnkka bistveno več bolnikov kot drugje v razvitem svetu, to pa šteje. In če sprašujete, zakaj je bilo nekoč zdravnikov dovolj, danes pa ne več- zato ker danes vsak ki prideck zdravniku zahteva ob vsaki težavi pregled krvi, UZ ali CT in pregled pri specialistu. In tak sistem ne more biti vzdržen, razen če sestre začnejo pregledovati bolnike.
Ljubljana
kako si en Blaž upa napisati članek o zdravnikih ? Ko je očitno da nima pojma !
je koga vprašal če že ni č ne ve. Kolikokrat je bilo povedano- BREZ naj bi ipd- da manjka ogromno družinskih zdravnikov, pediatrov, ginekologov itd.
Kaj je namen tega članka ????
A sploh avtor ve, da ne moreš do osebnega zdravnika, ker imajo polne sezname ?
Sploh veste kakšne so čakalne dobe ?
Kje je rešitev ? seveda v povečanju vpisa na MF, v bistveno večjih plačah, da zdravniki ne bodo odhajali v tujino , v zmanjšanju števila pacientov in birokracije v splošnih ambulantah v ZD...So še druge zadeve, MISLIM PA DA JE PROBLEM V ZAVAROVALNICI, KI BI MORALA SKLENITI POGODBE Z VSEMI ZDRAVNIKI, KI DELAJO V SLOVENIJI. Poleg t.im. Javnega zdravstva (državnega) bi vsak z napotnico lahko šel tudi h koncesionarju ali zasebniku, res pa je, da ne vemo če bi ti hoteli delati z zavarovalnico...
Če bi se prostovoljno zavarovanje podražilo n.pr. za 3 evre na mesec, bi to pomenilo mesečno cca 3 mio evrov, letno 36....kar nekaj posegov , ki so zdaj samoplačniški , bi lahko bilo na napotnico....lahko bi pomagal tudi proračun, saj pomaga tudi pokojninski blagajni...seveda potem ne bi ostalo stotine miljonov za NVO...
Morda pe leve vlade tega nikoli niso storile zato, da so glavni "levičarji" imeli vedno na voljo samoplačniške storitve zelo hitro- denar na levici itak ni problem, ga je na tajnih računih v tujini neznansko veliko....
rasputin
Uf Blaž, tvoj zapis je v primerjavi z gornjim člankom zares razjasnil položaj: denar, več denarja, čim več denarja... In vse bo v redu. Ja, vprašanje je samo, za koga. Za paciente kaže vedno slabše, kljub vedno več milijardam, ki gredo za javno zdravstvo in kljub temu, da imamo vedno več zdravnikov... Javno zdravstvo je postsocialistični mastodont, ki ima vse napake socializma in kapitalizma. Ga pa ni junaka, ki bi si upal ugrizniti v to kislo jabolko.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.