Zdravnica s covidne intenzive: Zdi se mi zelo narobe, da so se načini "protesta" zelo intenzivirali in bili medijsko dobro pokriti, ko je bilo jasno, po kateri poti gre epidemija (2. del)

V prvem delu intervjuja s specialistko interne medicine dr. Petro Lorber, ki že ves čas epidemije v bolnišnični intenzivni enoti zdravi najhujše bolnike s covidom-19, smo se pogovarjali o njenem delu, razmerah v bolnišnicah po letu in pol epidemije, vplivu pomanjkanja kadra in večjega števila hospitaliziranih na oskrbo, posledicah pandemije, delila pa je tudi zgodbe konkretnih ljudi, ki so jih zdravili.

V današnjem drugem delu intervjuja pa je beseda med drugim tekla o odporu do nošenja zaščitnih mask, testiranja in cepljenja, protestih proti ukrepom, koronaskeptikih, pa tudi o njenem stališču do obveznega cepljenja proti covidu-19 in možnosti, da bi necepljeni pacienti zdravljenje morali (dodatno) plačati.

Kako kot zdravnica, ki je vsakodnevno v polni bolnišnični zaščitni opremi in zdravi bolnike, ki jih covid-19 najbolj prizadene, gledate na odpor do nošenja zaščitnih mask, testiranja in cepljenja, proteste na ulicah, znašanje nad tistimi, ki preverjajo PCT in zdravstvenimi delavci? 

Poskušala bom odgovoriti z dveh zornih kotov. Zaradi pandemije, ki se je razvlekla čez vse časovne okvire, ki bi jih bil človek, vajen povprečno lagodnega evropskega načina življenja, pripravljen sprejeti, so bili tudi moji otroci dobršen del lanskega šolskega leta prikrajšani za šolanje v šolskih klopeh; tudi moji starši in moževi sorodniki so bili in so še vedno ogroženi glede potencialne okužbe; v službi zaradi bolnikov s kovidom že dolgo ne opravljam več nekaterih strokovnih dejavnosti, ki sem se jim prej z veseljem posvečala. Naštela sem šele osebne razloge, zakaj ne morem biti brezbrižna do splošnega stanja duha in posledic le-tega, kje je še ves ostali širši družbeni kontekst.

Lažje je verjeti tistemu, kar ustreza našemu siceršnjemu osebnostnemu profilu, kot so ga izklesala leta lahkotnega odraščanja ob družbenih omrežjih.

Drugo dejstvo, ki bode v oči, pa je, da je zaupanje v upravljanje epidemije in s tem v odgovorne državne institucije pričelo nezadržno upadati po mojem mnenju najkasneje lansko jesen, ko smo vstopili v drugi val epidemije. Računi za odločitve in določena ravnanja, ki jih bo za nazaj težko pojasniti, prihajajo z zamikom, in bojim se, da je najtežje odplačljivi prišel točno v času, ko so razmere in medsebojni odnosi resnično na robu.

Kljub temu se mi zdi zelo narobe, da so se vsi načini "protesta" zelo intenzivirali in bili tudi medijsko dobro pokriti točno takrat, ko je bilo že popolnoma jasno, po kateri poti gre epidemija in kaj bo najverjetneje sledilo. Pričakovala bi, da se bodo ljudje zadržali najmanj toliko, da se bodo razmere približno normalizirale, in na ta način poskrbeli drug za drugega.

Kako odgovarjate tistim vašim pacientom in delu javnosti, ki v obstoj in nevarnost virusa, ki povzroča epidemijo, ne verjamejo in jih ne prepriča noben argument? 

Nobene potrebe po prepričevanju ne čutim. Prepričevati prepričane je eno od bolj jalovih opravil, ki si jih lahko zamislim. Žal so številni pristali na to, da jih bo pogojno prepričala šele njihova lastna bolezen in njene posledice; če bodo imeli »srečo«, da se ji sami ognejo, pa morda resna bolezen njihovih najbližjih. Verjetno imamo vsi, ki delamo s temi bolniki, opravka s kakšnim nejevernim Tomažem, ki še v najbolj akutni fazi bolezni, ko ga popolnoma »uniči« že premikanje z enega na drugi bok, ne verjame povsem, da nismo ponaredili izvida.

Kaj smo naredili narobe pri vzgoji, da velik del populacije bolj verjame Facebooku kot znanosti?


Če zelo poenostavim, gre po mojem mnenju predvsem za splošno lenobo in tihi strah pred neznanim. Velika večina ljudi nima izkušnje soočenja z boleznijo in umiranjem, kot jo ima povprečen zdravnik v času svoje delovne dobe, pa ga te izkušnje ne obvarujejo pred neprestanim preizpraševanjem o pravilnosti in smiselnosti vsakršnega ravnanja.

Otroke in mladostnike učimo, da je vse relativno, vse hitro dobavljivo in vse lahko dostopno. Seveda je neprimerno lažje prebrati skrajšano verzijo Gospe Bovary kot opraviti dolgopovedno potovanje v razrvano duševnost neke ženske iz oddaljenega stoletja, kaj šele razmišljati o uničujočih posledicah.  Podobno je lažje prebrati skrajšane verzije vseh o vsem in verjeti tistemu, kar ustreza našemu siceršnjemu osebnostnemu profilu, kot so ga izklesala leta lahkotnega odraščanja ob družbenih omrežjih. Če sklenem: bojim se, da sodobna vzgoja ni zastavljena tako, da bi odrasel človek znal izostriti in izuriti svoj um v kritičnem razmišljanju, ker enostavno nima za to ne teoretične niti praktične podlage, še manj pa želje in potrpljenja.

Pride kdo, ki bi rad, da ga zdravite z ivermektinom? Zakaj v Sloveniji bolnikov ne zdravite na ta način? 

Narod je že pred časom izbral metodo nekontroliranega prekuževanja, s praktičnimi posledicami se v glavnem ubadamo zdravstveni delavci, nosijo jih tudi nekateri posamezniki, ki so se okužili, zboleli in morda celo umrli.

Ne vem za kovid oddelek, v enoti intenzivne terapije take želje doslej še ni izrazil nihče. Menim, da je način obravnave bolnikov  s koronavirusno boleznijo, kot smo ga postopno zastavili v naši bolnišnici, glede na dane okoliščine relativno dober, kar potrjujejo tudi dostopni statistični podatki. Zdravljenje je treba dobro zastaviti v tistem trenutku, ko je okuženi toliko bolan, da potrebuje sprejem v bolnišnico, za kar so seveda možni različni vzroki.

Če se osredotočim na prizadetost pljuč kot običajno prvega tarčnega organa, ozko gledano govorimo o bolnikih, ki potrebujejo dodatek kisika v vdihanem zraku. To pomeni, da je bolezen prešla v t.i. imunsko fazo, ko je pljučni parenhim infiltriran z vnetnimi celicami. Te celice limfocitne vrste izločajo molekule, ki povzročijo, da sistemski vnetni odziv v telesu generira in ojačuje samega sebe, kar lahko vodi v neobvladljivo bolezensko stanje, če ne ukrepamo na več točkah. Poudarjam, govorim o bolnikih, ki potrebujejo bolnišnično zdravljenje. Približno leto dni zaradi določenih ugotovitev naše odlične imunološke ekipe, ki bodo, upam, v kratkem publicirane, lahko kliniki precej natančno določimo, kako bolezen pri posameznem bolniku poteka. Vsakodnevno namreč spremljamo vrednosti nekaterih neklasičnih označevalcev vnetja. Njihova dinamika običajno dobro sovpada s kliničnim vtisom, radiološkimi izvidi in nekaterimi laboratorijskimi izvidi. Ker imamo končno neko objektivno oprijemališče, kje v bolezni se bolnik nahaja, lahko temu prilagajamo tudi apliciranje zdravil, s katerimi trenutno razpolagamo (deksametazon, metilprednizolon, blokator IL-6, diuretik). Zelo pomembno je, da se takšno sledenje prične že na oddelku in da na ta način skušamo dovolj zgodaj preprečiti, da bi do hudega poslabšanja stanja, ki bi zahtevalo intenzivno terapijo, sploh prišlo.

Seveda ne preprečimo vsakega usodnega poslabšanja, mirno pa lahko zatrdim, da se je na ta način možno izogniti marsikateri intubaciji in mehanski ventilaciji z vsemi posledicami.  Zdravila, ki preprečujejo replikacijo virusa in s tem morebiti prehod bolezni v kritično imunsko fazo, bodo verjetno našla svoje pomembno mesto v zdravljenju v domačem okolju tudi pri nas, seveda pa mora biti takšno zdravljenje skrbno spremljano.

Pridejo v vašo bolnišnico tudi ljudje z dolgotrajnim covidom? Koliko jih je, kakšna stanja imajo, kako dolga so ta zdravljenja? 

Vprašanje, s katerim se moramo prednostno ukvarjati je, kako doseči odlično precepljenost pri rizični populaciji, za katero je nedvoumno, da ima od cepljenja lahko veliko korist glede poteka bolezni.

Tudi to je vprašanje za zdravnike kovidnega oddelka. Bolj verjetno pridejo na pregled in posvet v kontrolno pulmološko ambulanto, mislim, da se nekateri spremljajo tudi v naši kardiološki ambulanti. Na intenzivnem oddelku vidimo predvsem posledice dolgotrajne intubacije in mehanske ventilacije, pri čemer je sindrom dolgega kovida verjetno manj pomemben ali pa vsaj ne pride toliko do izraza ob vseh ostalih esencialnih težavah, ki jih je bolnik pridobil tekom dolgotrajne obravnave.

Zdravnikov in medicinskih sester je primanjkovalo že pred epidemijo. Tudi tisti, ki se izšolajo, gredo raje v tujino. Kje vi vidite rešitev za del že dolgoletnih rak ran slovenskega zdravstva? 

Ne znam odgovoriti. Za to imamo načeloma odgovorne  službe in odgovorne osebe, ki bi morale imeti pregled in rešitve. Če se skušam vživeti v vlogo mlade srednje ali diplomirane medicinske sestre, ki na oddelku opravlja turnusno delo, opravi 5 ali 6 nočnih izmen na mesec, ob čemer je sobota zanjo reden delovni dan, ki jo lahko vodja kadarkoli pokliče s prostega dne, ker je kolegica zbolela … kolikšna je cena v evrih, ki lahko odtehta neprestano  in predvsem neredno odsotnost od doma, kronično neprespanost in izčrpanost?

Podobne zgodbe bi slišali tudi od nekaterih mladih zdravnikov, ki so izpostavljeni nesorazmerni odgovornosti in kroničnemu izčrpavanju za nesorazmerno nizko plačilo, pa še od marsikoga, ki je v tej verigi pomemben člen, pa sem ga v naštevanju nenamerno prezrla. Poleg tega, da so slabo definirani pogoji dela, je slabo definirana tudi globalna odgovornost posameznika za zdravstvene procese. Izzivov je nepregledno število, le da pogosto to niso le izzivi, pač pa kar težko premostljive težave.

Bi morala Slovenija po vašem mnenju v četrtem valu (zopet) v lockdown?

Mislim, da je za takšno radikalno odločitev precej pozno. Narod je že pred časom izbral metodo nekontroliranega prekuževanja, s praktičnimi posledicami se v glavnem ubadamo zdravstveni delavci, nosijo jih tudi nekateri posamezniki, ki so se okužili, zboleli in morda celo umrli. Potrebni pogum za politično odločitev časovno nedvoumno definiranega lockdowna bi bilo potrebno zbrati, še preden je epidemija eskalirala v razsežnosti, kot je. Mislim pa tudi, da je bila izkušnja te »infinitivnosti« in kaotičnosti drugega in tretjega vala v ljudeh še toliko prisotna, da bi bilo izredno težko doseči iskreno in dobronamerno spoštovanje omejitev.

Menite, da bi po zgledu Avstrije in nekaterih drugih držav Slovenija morala uvesti obvezno cepljenje proti covidu-19? 

Eno od redkih dejstev, ki je trenutno nedvoumno, je, da so intenzivne oddelke in po mojem vedenju tudi kovidne oddelke do sedaj polnili in jih še polnijo v daleč največjem deležu necepljeni bolniki iz prav tako precej jasno definiranih starostnih skupin in s precej jasno definiranimi kroničnimi boleznimi. Tega dejstva ne morem in nočem spregledati.  Glede na statistiko precepljenosti je žal trend jasen. Mislim, da je to vprašanje, s katerim se moramo prednostno ukvarjati – kako doseči odlično precepljenost pri rizični populaciji, za katero je nedvoumno, da ima od cepljenja lahko veliko korist glede poteka bolezni. Iz tega seveda sledi, da ima posredno večstranske koristi tudi ostala populacija, katere zdravje zavaruje ali potencialno ogroža (ne)vzdržnost zdravstvenega sistema.

Švicarji so na referendumu podprli zakon o ukrepih proti pandemiji covida-19. Menite, da bi podoben zakon, če bi imeli referendum, ta trenutek podprli tudi Slovenci?

Moj odgovor na to vprašanje je praktično identičen kot odgovor glede glede lockdowna. Trenutna dejstva govorijo proti nepotrebnemu optimizmu.

Zadnje dni se govori o ideji oz. možnosti, da bi hospitalizirani necepljeni zdravljenje v bolnišnici morali (dodatno) plačati. Kakšno je vaše stališče do tega?

---