Zdravnica s kovidne intenzive: Eno je bolezen, drugo pa svet v metafizičnih ruševinah in izgubljeni človek, ki bosta panedmiji verjetno sledila

Dr. Petra Lorber zase pravi, da je poleg ostalih najbolj pomembnih stvari v življenju zdravnica specialistka interne medicine.  Od marca 2020 dela v enoti intenzivne terapije bolnišnice, ki sorazmerno velik del kapacitet namenja obravnavi bolnikov s koronavirusno boleznijo. Vsakodnevno tako zdravi bolnike z najtežjim potekom bolezni, med katerimi jih del boj z boleznijo izgubi.

V prvem delu intervjuja se je dotaknila dela na covidni intenzivi danes, razmer v bolnišnicah po letu in pol epidemije, vplivu pomanjkanja kadra in večjega števila hospitaliziranih na oskrbi, posledic pandemije, delila pa je tudi zgodbe konkretnih ljudi, ki so jih zdravili.

Kakšen je vsakdan na covidni intenzivi? 

Največja razlika z ero "pred covidom" je v tem, da ko pridem v službo, ne morem več enostavno odkorakati do bolnikov v svoji enoti, ker je le-ta izolacijska. Če imamo srečo, so stvari bolj ali manj pod kontrolo še s strani strani dežurnega in nočne ekipe. Če se dan prične mirno, ga pričnemo z jutranjim sestankom, ki je hkrati splošen raport o bolnikih, izmenjava mnenj, sprejemanje nekaterih skupnih odločitev, dogovarjanje glede organizacije dela - običajne stvari.

Običajno nek vtis o preteklem popoldnevu in noči pusti že nočna ekipa zdravstvenikov. Ko dopoldanska ekipa zdravstvene nege končuje z jutranjo nego in je pri bolnikih opravila jutranji odvzem krvi, se zdravniki oblečemo v osebno varovalno opremo in pričnemo z vizito. Delovni dan je najbolj odvisen od tega, kakšni  bolniki so na oddelku. Včasih je tako, da niti ne veš, kdaj je med delom minilo nekaj ur, spet drugič je več časa za nekatere druge dejavnosti, ki so za zdravnikovo delo ravno tako pomembne.

Za bolnike s covidom skrbite že več kot leto in pol, trenutno je na intenzivni negi zaradi covida-19 rekordno število bolnikov. Ste utrujeni?  

Zame pomeni prednost, da v naši bolnišnici zdravniki ne delamo v turnusu.  To zame pomeni običajni osemurni delovnik in 3-4 dežurstva mesečno.

V času največjega števila bolnikov smo v intenzivni enoti razpisani tudi ob sobotah in nedeljah kot pomoč dežurnim. Če se malo potrudim, sem doma ob spodobni uri. Res pa je, da nosim službo s seboj domov, vendar tudi to ni zame in za mojo družino nič novega.

Narava mojega poklica je takšna, da je težko popolnoma odložiti breme skrbi za zdravje in življenje drugega človeka. Ni pa to tisto, kar bi me utrujalo.  V službi izčrpavajo druge reči, ki z lepoto poklica nimajo dosti skupnega. To vemo vsi, ki delamo z ljudmi.  Na oddelku, kjer delam, so medsebojni odnosi med zdravniki lepi in spoštljivi.  Čeprav se držimo pravila, da je za vsakega bolnika od začetka do konca odgovoren izključno lečeči specialist, se v primeru kakršnih koli dilem ali frustracij lahko odkrito pogovorimo med seboj. Zelo pomembni so tudi lepi odnosi med zdravniki in ostalimi zdravstvenimi delavci. Bolniki so živi senzorji za to.

Se več bolnikov na enako oz. manjše število osebja pozna tudi na zdravstveni oskrbi?


Mislim, da se. Problem vidim predvsem v tem, da že dolgo ni več  nikakršne preglednosti  nad ničemer.  Nekateri zdravstveni kadri s specifičnimi znanji, ki so bili dolga leta stalnica v določenem delovnem okolju, so odšli na druga delovna mesta, številni tudi iz zdravstva.

Tisti, ki so trenutno prisotni, imajo polne roke dela ne le z obravnavanjem in oskrbo bolnikov, ki so jim zaupani, pač se pa po svojih najboljših močeh v čim krajšem možnem času trudijo naučiti (običajno mlajše in bistveno manj izkušene) kolege, ki so nadomestili predhodne. Mislim, da glede tega ni bistvene razlike med različnimi poklici v zdravstvu.

Dodaten izziv predstavlja to, da imamo opravka z velikim številom bolnikov, od katerih so številni starejši in/ali kompleksno bolni od prej; nekateri so v procesu novih oblik zdravljenja zaradi raka ali katere druge  manj pogoste bolezni.  Veliko je treba ponoviti ali se naučiti sproti.  Tudi tega, na katere od množice podatkov se lahko zanesemo in kako nove ugotovitve udejaniti v zdravljenju. Dodatno vse prej kot enostavno dejstvo je, da imajo ljudje po eni strani prost dostop do nepredstavljivega števila informacij, med katerimi bi morali pametno prebrati, po drugi strani pa so v breznu bolezni popolnoma prepuščeni ne le znanju in osebnostnim lastnostim zdravstvenih delavcev, s katerimi imajo opravka, pač pa odločno preveč tudi trenutnim okoliščinam, v katerih so se znašli. Ni nujno, da se vedno vsi koščki sestavljanke postavijo na svoje mesto.

Večkrat smo slišali, da je covid-19 zahrbtna bolezen. Kaj to pomeni v praksi? 

Na to vprašanje bi najbrž vsakdo odgovoril nekoliko drugače.  Kar je oprijemljivo, je veliko število umrlih z diagnozo koronavirusne bolezni, polni oddelki bolnišnic, zapostavljena in izgubljena življenja zaradi s kovidom nepovezanih bolezni, da o trenutnih psihosocialnih vidikih pandemije ne izgubljam besed.

Tako rekoč ni ničesar, do koder virus ne bi uspel prodreti. Eno je to, da se sedaj pogovarjamo o smrti in o dejanskih posledicah za zdravje, ki jih še dolgo po preboleli koronavirusni bolezni občutijo nekateri prebolevniki. Drugo je to, kar bo verjetno sledilo pandemiji kot popotresni cunami in ne bo imelo veliko skupnega z virusom kot takim.  Svet v metafizičnih ruševinah in izgubljeni človek.

Zgodi se, da umirajoči "počaka" toliko, da pridejo domači iz bolj oddaljenega kraja, in umre kratek čas po tem, ko odidejo.  Teža bolezni in smrti sta manj neznosni, če oboji vedo, da so razumljeni v svoji žalosti.

Nam lahko zaupate katero od zgodb pacientov, ki ste jih zdravili, ki so se vam v času epidemije posebej vtisnile v srce? 

Modri mož, ki me je ogromno naučil, vedno pravi, da medicine ni treba na novo izumljati. Lahko dodam, da tudi pomena medsebojnih odnosov ne. Po vseh letih se me še vedno zelo dotaknejo srečevanja bolnika z njegovimi najbližjimi. 

Ganljivi so prizori, ko empatični zdravstveniki omogočijo videoklice ostarelega gospoda, za katerega vsi vemo, da so mu šteti dnevi, s hčerkama in vnuki. Žena, ki tiho prigovarja globoko sediranemu možu,  pripoveduje zgodbe z domačega dvorišča. Mož in žena vsak na svoji strani zidu v intenzivni enoti.  On v umetni komi in mehansko ventiliran, vrstijo se zapleti.  Zanjo je že jasno, da bo lahko  v kratkem premeščena na oddelek. Vsak dan dvakrat jo sestre v invalidskem vozičku pripeljejo do moža. Kljub njeni lastni težki bolezni ji ne moremo prizanašati z neizogibno resnico.  Zgodi se, da umirajoči "počaka" toliko, da pridejo domači iz bolj oddaljenega kraja in umre kratek čas po tem, ko odidejo. Teža bolezni in smrti sta manj neznosni, če oboji vedo, da so razumljeni v svoji žalosti. Nihče ne bi smel umirati z občutkom, da je zapuščen.