Zdravnica s kovidne intenzive: Eno je bolezen, drugo pa svet v metafizičnih ruševinah in izgubljeni človek, ki bosta panedmiji verjetno sledila

Fotografija je simbolična (vir: Flickr)

Dr. Petra Lorber zase pravi, da je poleg ostalih najbolj pomembnih stvari v življenju zdravnica specialistka interne medicine.  Od marca 2020 dela v enoti intenzivne terapije bolnišnice, ki sorazmerno velik del kapacitet namenja obravnavi bolnikov s koronavirusno boleznijo. Vsakodnevno tako zdravi bolnike z najtežjim potekom bolezni, med katerimi jih del boj z boleznijo izgubi.

V prvem delu intervjuja se je dotaknila dela na covidni intenzivi danes, razmer v bolnišnicah po letu in pol epidemije, vplivu pomanjkanja kadra in večjega števila hospitaliziranih na oskrbi, posledic pandemije, delila pa je tudi zgodbe konkretnih ljudi, ki so jih zdravili.

Kakšen je vsakdan na covidni intenzivi? 

Največja razlika z ero “pred covidom” je v tem, da ko pridem v službo, ne morem več enostavno odkorakati do bolnikov v svoji enoti, ker je le-ta izolacijska. Če imamo srečo, so stvari bolj ali manj pod kontrolo še s strani strani dežurnega in nočne ekipe. Če se dan prične mirno, ga pričnemo z jutranjim sestankom, ki je hkrati splošen raport o bolnikih, izmenjava mnenj, sprejemanje nekaterih skupnih odločitev, dogovarjanje glede organizacije dela – običajne stvari.

Običajno nek vtis o preteklem popoldnevu in noči pusti že nočna ekipa zdravstvenikov. Ko dopoldanska ekipa zdravstvene nege končuje z jutranjo nego in je pri bolnikih opravila jutranji odvzem krvi, se zdravniki oblečemo v osebno varovalno opremo in pričnemo z vizito. Delovni dan je najbolj odvisen od tega, kakšni  bolniki so na oddelku. Včasih je tako, da niti ne veš, kdaj je med delom minilo nekaj ur, spet drugič je več časa za nekatere druge dejavnosti, ki so za zdravnikovo delo ravno tako pomembne.

Za bolnike s covidom skrbite že več kot leto in pol, trenutno je na intenzivni negi zaradi covida-19 rekordno število bolnikov. Ste utrujeni?  

Zame pomeni prednost, da v naši bolnišnici zdravniki ne delamo v turnusu.  To zame pomeni običajni osemurni delovnik in 3-4 dežurstva mesečno.

V času največjega števila bolnikov smo v intenzivni enoti razpisani tudi ob sobotah in nedeljah kot pomoč dežurnim. Če se malo potrudim, sem doma ob spodobni uri. Res pa je, da nosim službo s seboj domov, vendar tudi to ni zame in za mojo družino nič novega.

Narava mojega poklica je takšna, da je težko popolnoma odložiti breme skrbi za zdravje in življenje drugega človeka. Ni pa to tisto, kar bi me utrujalo.  V službi izčrpavajo druge reči, ki z lepoto poklica nimajo dosti skupnega. To vemo vsi, ki delamo z ljudmi.  Na oddelku, kjer delam, so medsebojni odnosi med zdravniki lepi in spoštljivi.  Čeprav se držimo pravila, da je za vsakega bolnika od začetka do konca odgovoren izključno lečeči specialist, se v primeru kakršnih koli dilem ali frustracij lahko odkrito pogovorimo med seboj. Zelo pomembni so tudi lepi odnosi med zdravniki in ostalimi zdravstvenimi delavci. Bolniki so živi senzorji za to.

Se več bolnikov na enako oz. manjše število osebja pozna tudi na zdravstveni oskrbi?

Mislim, da se. Problem vidim predvsem v tem, da že dolgo ni več  nikakršne preglednosti  nad ničemer.  Nekateri zdravstveni kadri s specifičnimi znanji, ki so bili dolga leta stalnica v določenem delovnem okolju, so odšli na druga delovna mesta, številni tudi iz zdravstva.

Tisti, ki so trenutno prisotni, imajo polne roke dela ne le z obravnavanjem in oskrbo bolnikov, ki so jim zaupani, pač se pa po svojih najboljših močeh v čim krajšem možnem času trudijo naučiti (običajno mlajše in bistveno manj izkušene) kolege, ki so nadomestili predhodne. Mislim, da glede tega ni bistvene razlike med različnimi poklici v zdravstvu.

Dodaten izziv predstavlja to, da imamo opravka z velikim številom bolnikov, od katerih so številni starejši in/ali kompleksno bolni od prej; nekateri so v procesu novih oblik zdravljenja zaradi raka ali katere druge  manj pogoste bolezni.  Veliko je treba ponoviti ali se naučiti sproti.  Tudi tega, na katere od množice podatkov se lahko zanesemo in kako nove ugotovitve udejaniti v zdravljenju. Dodatno vse prej kot enostavno dejstvo je, da imajo ljudje po eni strani prost dostop do nepredstavljivega števila informacij, med katerimi bi morali pametno prebrati, po drugi strani pa so v breznu bolezni popolnoma prepuščeni ne le znanju in osebnostnim lastnostim zdravstvenih delavcev, s katerimi imajo opravka, pač pa odločno preveč tudi trenutnim okoliščinam, v katerih so se znašli. Ni nujno, da se vedno vsi koščki sestavljanke postavijo na svoje mesto.

Večkrat smo slišali, da je covid-19 zahrbtna bolezen. Kaj to pomeni v praksi? 

Na to vprašanje bi najbrž vsakdo odgovoril nekoliko drugače.  Kar je oprijemljivo, je veliko število umrlih z diagnozo koronavirusne bolezni, polni oddelki bolnišnic, zapostavljena in izgubljena življenja zaradi s kovidom nepovezanih bolezni, da o trenutnih psihosocialnih vidikih pandemije ne izgubljam besed.

Tako rekoč ni ničesar, do koder virus ne bi uspel prodreti. Eno je to, da se sedaj pogovarjamo o smrti in o dejanskih posledicah za zdravje, ki jih še dolgo po preboleli koronavirusni bolezni občutijo nekateri prebolevniki. Drugo je to, kar bo verjetno sledilo pandemiji kot popotresni cunami in ne bo imelo veliko skupnega z virusom kot takim.  Svet v metafizičnih ruševinah in izgubljeni človek.

Zgodi se, da umirajoči “počaka” toliko, da pridejo domači iz bolj oddaljenega kraja, in umre kratek čas po tem, ko odidejo.  Teža bolezni in smrti sta manj neznosni, če oboji vedo, da so razumljeni v svoji žalosti.

Nam lahko zaupate katero od zgodb pacientov, ki ste jih zdravili, ki so se vam v času epidemije posebej vtisnile v srce? 

Modri mož, ki me je ogromno naučil, vedno pravi, da medicine ni treba na novo izumljati. Lahko dodam, da tudi pomena medsebojnih odnosov ne. Po vseh letih se me še vedno zelo dotaknejo srečevanja bolnika z njegovimi najbližjimi. 

Ganljivi so prizori, ko empatični zdravstveniki omogočijo videoklice ostarelega gospoda, za katerega vsi vemo, da so mu šteti dnevi, s hčerkama in vnuki. Žena, ki tiho prigovarja globoko sediranemu možu,  pripoveduje zgodbe z domačega dvorišča. Mož in žena vsak na svoji strani zidu v intenzivni enoti.  On v umetni komi in mehansko ventiliran, vrstijo se zapleti.  Zanjo je že jasno, da bo lahko  v kratkem premeščena na oddelek. Vsak dan dvakrat jo sestre v invalidskem vozičku pripeljejo do moža. Kljub njeni lastni težki bolezni ji ne moremo prizanašati z neizogibno resnico.  Zgodi se, da umirajoči “počaka” toliko, da pridejo domači iz bolj oddaljenega kraja in umre kratek čas po tem, ko odidejo. Teža bolezni in smrti sta manj neznosni, če oboji vedo, da so razumljeni v svoji žalosti. Nihče ne bi smel umirati z občutkom, da je zapuščen.

V drugem delu intervjuja smo z dr. Petro Lorber med drugim govorili tudi o tem, kako gleda na odpor do do nošenja zaščitnih mask, testiranja in cepljenja ter proteste proti ukrepom, kaj smo naredili narobe, da velik del populacije bolj verjame Facebooku kot znanosti, kje vidi rešitev za dolgotrajno pomanjkanje kadra v slovenskem zdravstvu ter koliko jo skrbi pojav koronavirusne različice omikron.

2 komentarja

  1. dr.Beovićeva pove hudo dejstvo!
    Zdravniki so v svojih hotenjih pomagati, ozavestiti in zresniti odnos do virusa in dvigniti odgovornost, osamljeni.
    Pravzaprav je ta izjava znanstvenice groteskna, katastrofalna zadeva v kontekstu barbarskega kriminal divjaštva na slovenski sceni, kjer se meša politikantski boj vsega na levem polu proti vladi in proti ukrepom z nevarnostmi in z zastrašujočimi posledicami vred, ki jih je ogromno in peljejo v še večji konflikt na mnogih področjih…
    Sproti ne odgovarja nihče, saj se dogajajo zadeve, ki so preprosto neverjetne in gredo od Ustavnega sodišča navzdol po vseh segmentih, ki jih obvladuje rdečekriminalna paradržava.
    Kam to pelje, ne ve, ne Nostradamus, na Baba Vanga.
    Očitno je edini , ki ve , Kučanov Milan, človek iz obrobja slovenske družbe in ubogi nedolžni in nedejavni, torej pasivni in depresivni človeček brez vsakega vpliva.
    Janez Janša pa volilnega programa najbrž tudi ne bo poglabljal…MOLIMO, TOREJ.
    NA KUREŠČKU? Kdo ve ?

  2. Kje se je izgubil pa moj komentar? Cenzura??!
    Če skušam po spominu obnoviti, sem napisal, da sta nastala dva pola, cepilcev in proticepilcev, kar ni le slovenska posebnost, temveč globalni pojav. To pa je le zunanji izraz širšega in globljega pojava. Gre namreč za postopno retotalizacijo družbe prek vsiljevanja obveznih norm obnašanja, zlasti prek vsiljevanja nepreizkušenega cepljenja, ki ni niti varno niti učinkovito. Cepljenje predstavlja nagrado za ubogljivost. Cepljeni namreč dobijo administrativno pravico prostega gibanja, čeprav so ravno tako lahko okuženi in prenašajo virus na druge ter ravno tako lahko obolijo. Dokaz, da je cepivo sorazmerno neučinkovito je to, da epidemija ne pojenja. Pogoj T, testiran, je edini smislen pogoj za vključevanje v javno življenje, če je cilj omejevanje širjenja okužb. ampak kot vse kaže, to ni cilj, cilj je cepljenje za vsako ceno.

    Tudi cenzura v zvezi s pandemijo je znamenje retotalizaicje. Dovoljena je samo ena resnica, uradna resnica, ki pa je agenda velefarmacije oziroma globalne elite izza nje, ki želi zpokoriti vse človeštvo. Nasprotni glasovi, tako v strokovni kot laični javnosti so utišani, cenzurirani. Orwellova in Huxleyeva distopija je že tu.

Komentiraj