Županske volitve v Ljubljani – to bi naredili v Švici

Po tesni zmagi desnega pola na nedavnih parlamentarnih volitvah in po sestavi izključno desne vlade se v Sloveniji nezadržno približuje druga runda, županske volitve. Svojo kandidaturo za Ljubljano so napovedali že Anton Rop, Urška Klakočar Zupančič, Luka Mesec in seveda zimzeleni Zoran Janković. Bolj bistveno vprašanje pa je seveda, koga misli kandidirati za Ljubljanskega župana desni pol.

Janković je Slovenski javnosti dobro poznan in vemo, kako dela. Pobira svoje procente, zlorablja položaj za seksualne usluge, ureja posel in zemljišča prijateljem in ne plačuje podizvajalcem, raje jih poganja v obup in samomore. Anton Rop, ki mu je uredil njegovo 'gospodarsko' politično kariero, mogoče ni tako izprijen, ampak njegov modus operandi, kar se tiče poslovanja, ne more biti kaj dosti drugačen. Ne nazadnje so Jankovića na položaj Mercatorja postavili ravno zato, da je izvajal točno take manevre korupcije in pretakanja državnega denarja v žepe takratnega LDS-a in SD-ja.

Na povsem drugi ravni sta Mesec in Klakočar Zupančičeva. Oba sta ideološko izprijena, za Mesca pa iz zanesljivih virov krožijo novice, da bi lahko bil celo močno odvisen od drog.

Vendar pa je kandidatura Mesca in Zupančičeve namenjena nečemu povsem drugemu. Za Klakočar Zupančičevo je jasno, da rešuje sebe in svoj obstoj, ker je izpadla iz parlamenta. Tako Mesec kot Klakočar Zupančičeva pa se podajata na te volitve v prvi vrsti zato, da bosta z Ljubljanskim mestnim denarjem reševala svoje politične nevladne organizacije (NVO-je), ki z novo desno vlado izgubljajo ogromna sredstva, ki so jih prejemali pod ekstremističnim vodstvom Roberta Goloba.

Tako Mesec kot Klakočar Zupančičeva se podajata na te volitve v prvi vrsti zato, da bosta z Ljubljanskim mestnim denarjem reševala svoje politične nevladne organizacije.

Aparat levih ekstremistov se je v Sloveniji dodobra razbohotil in seveda ga je treba vzdrževati, kar stane ogromno denarja. Levi pol se dobro zaveda, da te nove desne vlade namreč ne bo preživel in da bodo mnogi njihovi kadri izgubili službe, s tem pa osnovno eksistenco, ki temelji na državnem proračunu.

Že v prejšnjem mandatu Janeza Janše, ki je trajal samo dve leti in pol, so bili spolitizirani NVO-ji na koncu že v globoki finančni krizi. Tokrat jim grozi, da bo mandat desnih trajal še ena in pol krat dlje, s tem, da v vladi ni nobene leve stranke, kot je bil DeSUS ali SMC, ki so vseeno nekako reševali probleme NVO-jev. Tokrat so v vladi samo stranke, ki so bile nenehne tarče Nikinih, Jenulovih in Forbicijevih gnusnih, političnih in lažnivih napadov in seveda ti razumejo, da zaradi svoje vloge ne morejo pričakovati milosti s strani te vlade.

Tako levim ekstremistom, zbranim v lažnivih NVO-jih, ostane le še tolažilna nagrada, to pa je, da poskušajo dobiti župansko mesto v Ljubljani in tako vsaj malo olajšati finančno stisko, ki jih čaka. Če jim ne bi uspelo dobiti županstva, upajo vsaj na to, da Jankovićeva lista ne dobi absolutne večine, ampak, da bodo dovolj relevantni, da brez njih Janković ne bo imel večine v mestnem svetu. Tako ga bodo lahko izsiljevali, da denar iz mestnega proračuna Ljubljane in svojih korupcijskih poslov preliva v žepe NVOjev in zafiksane Metelkove.

Tako levim ekstremistom zbranim v lažnivih NVO-jih ostane samo še tolažilna nagrada, to pa je, da poskušajo dobiti župansko mesto Ljubljane in tako vsaj malo olajšati finančno stisko, ki jih čaka.

Tako pridemo do zanimivega paradoksa, pred katerega bodo postavljeni predvsem prebivalci Ljubljane, ki imajo bolj ekonomsko liberalna in konservativna politična prepričanja. Čeprav ne bodo podpirali nobenega od teh levih ekstremistov, bodo najverjetneje primorani tudi sami plačevati za reševanje NVO-jev, ki sedaj iščejo kakršnokoli rešilno bilko, da bi se rešili. Račun za 'prehrano' levega ekstremističnega aparata bodo v Sloveniji prevzeli Ljubljančani, tudi tisti, ki se jim politični NVO-ji gnusijo v dno duše. Koga torej v taki konstelaciji sploh podpreti? Kakšna naj bo strategija za ljudi, ki še nimajo povsem skisanih možganov od socializma, etatizma in NVO-jevstva?

Ankete kažejo, da ne Rop in ne Mesec Jankovića ne bosta premagala. Ne nazadnje, zakaj bi pa volili kopijo Jankovića, če pa lahko voliš original?

Močno vprašljivo je, ali v Ljubljani glede na strukturo volivcev sploh lahko zmaga desničar. Zato mora desnica svojo strategijo za te volitve zelo dobro premisliti. Ključno vprašanje pri tem je, če ne bo zmagal desni kandidat, kdo je potem manj slabša opcija za Ljubljano?

Desni volivci bodo jeziček na tehtnici pri spopadu dveh levih kandidatov, kot so to bili na volitvah za predsednika države, ko sta se pomerila Pahor in Turk. In to lahko tudi bogato vnovčijo, saj bi njihov kandidat vseeno dosegel vsaj kakih 20 % glasov.

Vendar pa je seveda potrebno pred tem vsem levim ekstremistom dokazati, da so normalni ljudje v Ljubljani še zmeraj velika skupina, brez katerih zmage na županskih volitvah ne more biti. Zato je skupen in močen kandidat ekonomsko liberalnih strank (SDS, NSi, SLS in Demokrati) tako zelo pomemben, ker bo dokazal prav to.

Zato je potrebno tudi na teh volitvah razmišljati o skupnem kandidatu oziroma o kumulativno čim boljšem rezultatu. Kajti samo skozi skupno sodelovanje pride moč in samo skozi moč pride urejenost, mir in pravičnost. To pa pomeni, da je celo bolj kot županski kandidat pomemben fokus desnice na čim močnejšo prisotnost v mestnem svetu, saj bo to pravzaprav njihov vzvod moči. Zato so dobri kandidati za mestne svetnike še toliko bolj pomembni.

Ob poenotenju o kandidatu za župana bi moralo zato priti tudi do poenotenja liste za mestni svet, kjer bo imel ključno vlogo in mnogo dela prav županski kandidat. Ne dvomim namreč v to, da se bo dobrikanje desnim volivcem končalo tisti trenutek, ko bo levi ekstremist razglašen za zmagovalca. In vsi, ki so jih sedaj polna usta sodelovanja in dobre volje, se bodo že jutri ponovno vrnili v svoje izhodišče, ekstremno levičarstvo in prezir do vsega, kar vsaj malo diši po normalnosti.

Samo skozi skupno sodelovanje pride moč in samo skozi moč pride urejenost, mir in pravičnost.

Čeprav so vsi levi kandidati, Janković, Rop, Klakočar Zupančičeva in Mesec produkt zblojene ljubljanske psihe, ki je povsem izgubila stik z realnostjo, bo najverjetneje z enim od teh kandidatov treba živeti. Pri tem pa velja logika, da je zmaga mafijaša, ki je sposoben racionalnega vedenja, še vedno mnogo boljša, kot pa zmaga v iracionalnem, protiznanstvenem 'zmešanem socialistu', kot sta Luka Mesec ali Klakočar Zupančičeva.

To seveda ni nobena podpora Jankoviću, ampak izključno upravljanje s prihodnjo ponovno katastrofo, ki prihaja zato, da se minimizira škoda, ki ji bo ponovno izpostavljena prestolnica. Mnogo Ljubljančanov namreč že zdavnaj ne razmišlja več konstruktivno in racionalno in jih je zato treba obravnavati z drugega aspekta, aspekta 'damage control' zato, da se jim prepreči udejanjanje njihovih najbolj negativnih vzgibov in protiznanstvenih socialnih idej. Pozitivno pri Jankoviću je, da je zaradi svojega več kot 30-letnega korupcijskega staža in kariere sodno lepo mariniran in tako mogoče lažja tarča, da se ga upogne v bolj normalno obnašanje kot pa povsem ideološko ekstremnega Mesca in Klakočar Zupančičevo.

Trenutna vlada ima v rokah močne instrumente in čas je, da jih začne uporabljati. Slovenci namreč imajo pravico spoznati vse razsežnosti korupcije in fašizma, ki so se ga šli Janković, Klakočar Zupančičeva in Mesec med zadnjim mandatom. Do županskih volitev pa je še kar nekaj časa, da se lahko desni pol konsolidira z dobrim kandidatom in ekipo za mestni svet.