Profesorji s FDV bi ob proučevanju dovzetnosti sodobne narodnozabavne glasbe za fašistoidne prisvojitve morali na kakšno gasilsko veselico

Osnovna foto: Kozjansko.info, knjiga in znak: https://www.fdv.uni-lj.si/


Približno pol stoletja je stara tradicija, po kateri je dobila ime “goveja glasba”. Posebej še pri malo starejših, v številnih slovenskih domovih pa tudi še danes, je tradicija, da so ob nedeljah za kosilo goveja juha, meso iz juhe, krompir, solata in sladica. In da se poleg vrti narodnozabavna glasba, ki je pridevnik “goveja” dobila prav po juhi, ob kateri jo je po radiu poslušal velik del Slovencev.

In še danes jo.

Sodobno narodnozabavno glasbo posluša 48 % Slovencev, kar je le malo za poslušanostjo popa in rocka. A od izida svoje knjige profesor dr. Peter Stanković z ljubljanske FDV oznanja, da ljudje, ki poslušajo takšno glasbo, razmišljajo “izrazito uniformno”. Kot je nadalje pojasnil za več medijev, gre njihovo mišljenje v smeri enih vrednot, ene kulture, enega naroda in le korak od “enega voditelja”. Iz tega pa izpelje, da gre za glasbo, ki je s “preprostim, enoznačnim, uniformiranim svetom” zelo pripravna za avtokratske in fašistoidne prisvojitve.

Težke besede. Najprej zato, ker tovrstno glasbo glede na raziskave, ki so znane tudi dr. Stankoviću, posluša praktično vsak drugi Slovenec. In to ne glede na to, katera politična opcija je na oblasti. Kar tretjina ljudi, ki posluša narodnozabavno glasbo, voli levo politično opcijo. Gre za glasbo, ki je večinoma politično nevtralna, kar profesor priznava tudi sam. Narodnozabavna glasba presega politične delitve, tudi njeni izvajalci se v velikem deležu odločajo, da na političnih shodih ne bodo igrali. Začenši z najbolj priljubljenimi Modrijani, ki že znotraj enega ansambla združujejo ljudi različnih političnih izbir.
Z lepljenjem nalepk fašistoidnosti in avtokratskosti je bila za politične prisvojitve zlorabljena glasba, ki je eden temeljnih gradnikov slovenskega naroda, pa tudi del nesnovne kulturne dediščine.

V bistvu je bila z nastopi dr. Stankovića z lepljenjem nalepk fašistoidnosti in avtokratskosti za politične prisvojitve zlorabljena glasba, ki je eden temeljnih gradnikov slovenskega naroda, pa tudi del nesnovne kulturne dediščine. Slovenska narodnozabavna glasba je v bistvu fenomen. Posodobljena ljudska glasba oz. popularna glasba, ki črpa iz ljudskega izročila, je namreč izjemno redko tako široko priljubljena, kot je pri nas. In prav to skrbi ljudi, kot je dr. Stanković, ki bi tudi v glasbi želeli videti odsev multikulturnosti, rasne in spolne mešanosti, kar ponazarja profesorjeva izjava: »Sam bi si zelo želel, da bi denimo imeli kakšnega geja, ki bi bil popularen v narodnozabavni glasbi. Ali pa lezbijko, čefurja ali temnopolto osebo.«

Iz foteljev na gasilsko veselico


Domača narodnozabavna glasba, ki izhaja iz slovenske kulture, deluje povezovalno in je zakoreninjena v vrednotah tega prostora, je za del akademskega prostora, pa tudi širše, problematična, ker je v nasprotju z ideologijo, ki je prihajajoč iz zahoda vdrla tudi v naš akademski, kulturni in politični prostor. Ni (vsaj ne še) promotorka »pravih« vrednot; rasne, spolne, kulturne in drugih raznolikosti. In kar je v predvolilnem času morda še hujši greh; ni promotorka prve politične opcije. Četudi je apolitična, je njen problem že to, da je zaradi elementov tradicionalizma bližje desnici. A ni krivda desnice, da je levica zapustila ljubezen do domovine, družine in slovenske kulture.
Narodnozabavna glasba, ki je krepila narodno zavest in odločitev Slovencev za demokracijo, gotovo ni glasba, ki bi spodbujala avtokracijo in fašizem

Ob tem seveda beremo tudi, da takšno glasbo poslušajo predvsem slabo izobraženi ljudje s podeželja, predvsem starejši in tisti, ki se redko kulturno udejstvujejo ter so politično usmerjeni na desno. Je takšnih pol države? Prej bi rekla, da so na FDV malček prehitro posplošili. Morda bi morali obiskati kako vaško veselico, piknik, zabavo, obletnico, skoke v Planici, nastop narodnozabavnega ansambla … da bi dobili boljši vtis o tem, kdo je ta polovica Slovencev, ki se navdušuje nad narodnozabavno glasbo. Če kaj, potem glasba, ki je krepila narodno zavest in odločitev Slovencev za demokracijo, gotovo ni glasba, ki bi spodbujala avtokracijo in fašizem. Pri tem velja poudariti, da je tudi v široki paleti te glasbe, enako kot pri drugih zvrsteh, najti tako navdihujoče in vrhunske kot tudi plehke in ničvredne melodije.

A trditi, da je sodobna narodnozabavna glasba zelo pripravna za avtokratske in fašistoidne prisvojitve zaradi preprostega, enoznačnega in uniformiranega sveta, je povsem mimo. Preprostost, enoznačnost in uniformiranost bi lahko našli tudi pri kakem upokojenskem zboru, ki poje ljudske pesmi. Podobno bi lahko nenazadnje prilepili tudi na kakšen vaški cerkveni pevski zbor. Obojemu so verjetno bliže tradicionalne vrednote in slovenska kultura, niti malo bolj pa avtokracija in fašizem.

A v tej čudni juhi sodobne akademije in družbe, ki ji tako kritično manjka zdrave pameti, ne gre izključiti, da bo tudi to dvoje kdaj na »rdečem seznamu« avtokracije in fašizma. Morda bodo tam kdaj tudi koncerti slovenskih godb, pritrkovanje, kurentovanje, izdelovanje idrijskih čipk, plesanje ljudskih plesov … A dobra novica za tisto polovico Slovencev, ki jim je to blizu, je, da se "goveja" glasba, pa tudi velik del druge slovenske kulturne dediščine v različnih oblikah uspešno prenaša na mlade rodove.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike