Zakaj se muslimanke zakrivajo in koliko tega Koran sploh predpisuje

Medtem ko javno debato pretresajo predlogi o prepovedi burke, burkinija in drugih oblačil, ki zakrivajo telesa, lase in obraze muslimank, je smotrno pogledati, kaj tak način oblačenja pomeni za muslimane. 

Podoba islama je v nemuslimanskem svetu verjetno največkrat predstavljena skozi podobo muslimanske ženske in njenega položaja v družini in družbi.

V ospredju te podobe sta kot predmet zavračanja in zgražanja tudi »nevidnost« ženske v islamski družbi, njena podrejenost in zakrivanje.

Dostojno oblačenje, skromnost in zadržanost žensk

(I)zbrana koranska besedila hitro pokažejo, da obe razvpiti značilnosti v samem Koranu nimata take teže. Kar zadeva zakrivanje, Koran nikjer ne predpisuje npr. različnega zakrivanja obraza, temveč ostaja pri splošnih napotilih o skromnosti in zadržanosti žensk pri razkazovanju nakita ter zakrivanju s šalom in ogrinjalom.

Na drugih delih Koran spodbuja dostojno oblačenje žensk in pravi, da je le-to zaščita pred zlorabo, ki zagotavlja spoštovanje in ohranja dostojanstvo, saj Stvarnik pozna naravo moških in žensk in zato daje napotke, ki naj bi pomagali živeti življenje pošteno.

Moški naj spusti pogled, ženska naj telo in nakit skrije

Medtem, ko morajo po Koranu moški »spustiti pogled: »Reci vernikom, naj hodijo s spuščenim pogledom in naj pazijo na svoje sramne dele. Tako je bolje, saj Allah resnično ve, kaj delajo!« (Koran 24; 30), morajo ženske sebe zakriti pred moškim pogledom:

»A recite vernicam, naj hodijo s spuščenim pogledom in naj pazijo na svoje sramne dele. Naj ne dovolijo, da bi se videlo kaj od njihovega okrasja – razen tega, kar je tako ali tako zunaj. Tančice naj imajo čez prsi, svojega okrasja pa naj ne kažejo naokrog! To lahko le svojim možem, očetom, /.../ Naj ne udarjajo s stopali, da bi se slišal žvenket nakita, ki je pod obleko. Vsi pa se pokesajte pred Allahom, o verniki, in dosegli boste, kar želite.« (Koran 24, 31)

Natančni in radikalni predpisi o popolnem zakrivanju obraza imajo svoj izvor drugod (npr. v hadisih, ki pišejo o besedah, dejanjih in mnenjih preroka Mohameda) in ne v Koranu.

Posredno pa lahko zahteve po radikalni zakritosti žensk v javnosti in nasproti (drugim) moškim najdejo oporo v koranskem postavljanju žensk predvsem v nejavni prostor doma in družine in v razglašeni dominaciji moža nad (svojo) ženo in moških nad ženskami nasploh.

Odraz okolja in stvar interpretacije

Koran gotovo ni kriv za vse ekstremne oblike neenakega položaja žensk v muslimanskih družbah, kot jih lahko ugotavljamo z vidika modernih meril. Njegova določila in napotila dopuščajo različne razlage in prakse – od sorazmerno liberalne do patriarhalne.

Tako je način oblačenja in stopnja zakrivanja telesa in obraza muslimanov v svetu odvisna od mnogih faktorjev; dežele v kateri živi, veje islama, ki ji sledi, navad in vrednot družbe in družine, v kateri živi pa tudi interpretacije lokalnih verskih voditeljev in lastne interpretacije.

Vsekakor pa je dejstvo, da so določila Korana začela urejati položaj žensk pred 1400 leti v tradicionalnem patriarhalnem obdobju, ko je prevladoval še bolj podrejen in brezpraven položaj žensk.

Koran je uredil in izboljšal dotedanji položaj žensk in žena, jim zagotovil zaščito in pravice, ki so presegale pravice, kakršne so imele do takrat. (npr. v zakonu in pri dedovanju tudi v mnogih zahodnih, krščanskih okoljih). Nesporno pa jih je uredil znotraj patriarhalne družbe, na katero temeljna enakopravnost moškega in ženske pred Bogom v islamu ni vplivala.

Vprašanje ali je Koran s svojimi (tudi kritičnimi) možnostmi zmožen preseči težo družbeno ukoreninjenih neenakopravnosti, ostaja. Zgodovina islama, nedokončana kot vsaka zgodovina, pa v tem pogledu ni bistveno drugačna od zgodovin drugih velikih religij.



Priporočamo še: