Zakaj je treba Goloba – kot bi rekel sam – nagnati z oblasti

Marsikdo je v teh dneh šokiran nad tem, kako lahkotno Robert Golob operira z besedami, kot so »janšisti«, »janšizem« in »čiščenje«, brez zavedanja, kakšno težo te besede imajo oziroma kako velikega števila ljudi se lahko dotaknejo – in jih prizadenejo. Ob tem, da Golob postaja opazno obseden z Janezom Janšo, ki ga često omenja v povezavi s svojimi vse manj razumnimi odločitvami – ki pa žal zadevajo vse državljanke in državljane.

Vse hitrejše, nepremišljene in kontradiktorne so predvsem njegove poteze pri vodenju države. Denimo, samo v zadnjem tednu si je premier dvakrat premislil, koliko ministrstev potrebuje, in svojo idejo o dvajsetih, s katero je lani uspel na referendumu, znižal na vsega sedem.

Z neverjetno lahkotnostjo Golob pospešeno meče iz svoje vlade (in stranke) ljudi, ki opozarjajo na njegove nesmisle in ki si v »svobodi« upajo izraziti drugačno mnenje. Da jih s svojimi javnimi nastopi in dejanji le še šokira, so prvič jasno in na glas pokazali tudi koalicijski partnerji. Nikoli prej nihče političnih sloganov za preboj na oblast, kot je »antijanšizem«, ni vzel tako resno in tako neposredno kot Golob. Občutek je, da jih je vzel celo bolj resno kot njegove volivke in volivci, v imenu katerih pred kamerami nastopa še danes, prepričan, da je na posebni misiji – in kot da bi bili še vedno 24. aprila lani. Kot da podpora njegovi stranki vmes ni strmoglavila in se prepolovila.

Premier preprosto ne razume, da na volitvah ni zmagal zato, ker je bil Robert Golob, genij iz GEN-I-ja, temveč se je okrog njega poenotil ves »antijanša« moment, ter da je 400 tisoč ljudi, ki je volilo zanj, zahtevalo drugačne politične prakse. Drugačne zaradi dvoletne psihično naporne »covidne«, »PCT-jevske« izkušnje iz Janševe vlade, v času katere je opozicija ob oportuni asistenci večinskih medijev uspela ustvariti doslej v državi še nevidene »izredne razmere« in napetost. Komunikacijsko popolnoma nespretna tedanja največja vladna stranka, ki se je ob teh krivicah s kislimi obrazi zatekala k »teorijam zarot«, »Twitter revanšizmu« in populističnemu obujanju polpretekle zgodovine, jim je bila pri tem vsekakor v veliko pomoč.

Premier preprosto ne razume, da na volitvah ni zmagal zato, ker je bil Robert Golob, genij iz GEN-I-ja, temveč se je okrog njega poenotil ves »antijanša« moment ter da je 400 tisoč ljudi, ki je volilo zanj, zahtevalo drugačne politične prakse.

Po Janševi poti

Vseeno pa predsednika vlade, ki bi, kljub očitni nekompetentnosti, sam tako eksplicitno napovedal, da se bo oblasti oklepal za vsako ceno, doslej še nismo imeli. Upam si celo trditi, da je s svojimi nervoznimi javnimi nastopi in vzvišenimi, posmehljivimi obraznimi grimasami, s katerimi zavrača vsakršno kritiko na svoj račun ter čedalje več neprijetnih novinarskih vprašanj, trenutno celo na dobri poti, da v očeh naroda postane bolj diktatorski, bolj nedemokratičen in zato bolj »odbojen«, kot je Janez Janša kadarkoli bil. Pa če se to morda komu sliši še tako nemogoče. Če mu je javnost ob razhodu z Bobnarjevo lani po zmagi na referendumih nekako pogledala skozi prste, mu bo ob njenem obremenjujočem pričanju na parlamentarni komisiji, po kateri jo je javno zmerjal z »lažnivko«, ki halucinira, precej težje. Tudi zato, ker je bila druga priča na zaslišanju, karierni policist Boštjan Lindav, s katerim je v preteklosti obračunal tudi SDS, zelo ekspliciten: če se je SDS pri svojem kadrovanju posluževala vojaških metod, je Svoboda v celofan zavita in z nasmeškom javnosti prodana dodelana različica tega, kar na levi imenujejo »janšizem«.

Svoboda je pospešeno začela razpadati v zadnjih tednih, ko se je Golob rešil še štirih svojih ministrov. Že poleti se je moral posloviti Danijel Bešič Loredan, ker je premier potreboval žrtveno jagnje zaradi fiaska z zdravstveno reformo, Sanja Ajanović Hovnik je bila sicer neubranljiva, ker se je zapletla v afero s prirejanjem javnih razpisov, javnost pa je privzdignila obrvi zaradi načina, na katerega se je razšel z drugima dvema. Minister Uroš Brežan kar naenkrat ni bil več sposoben upravljati z »naravnimi viri in prostorom«, a je bil v resnici žrtvovan zaradi kritik na račun vladnega neučinkovitega odziva na poplave. »Povedal sem mu, da je izgubil moje zaupanje, minister je to sprejel in zadeva je zame zaključena,« je novinarjem, brez kančka empatije, ob tem dejal Golob.

Odnos do ljudi

Še grši je bil razhod s kmetijsko ministrico Ireno Šinko, ki ni dovolila, da bi kaprice premierjeve partnerke povozile stroko v primeru Zakona o zaščiti živali in odstrela nutrij. In zato tudi ni želela sama odstopiti, Golobova reakcija pa je bila nevredna državnika: pred novinarji jo je zasmehoval, »da so politični novinci sami sebi namen«. Odnos, kot da je ministrica ničvredna. Da Golobova uradna razlaga, zakaj mora Šinkova oditi, ne pije vode, se je hitro pokazalo v poslanski razpravi, ko sta ministrici v bran stopili Urška Klakočar Zupančič in Mojca Pašek Šetinc. Kaznovani sta bili obe. Predsednico državnega zbora je premier sprva pozval k odstopu, a so mu hitro razložili, da za njeno razrešitev v parlamentu potrebuje 46 glasov na tajnem glasovanju in bi se v danih razmerah bržkone premočno opekel. Zato so se raje odločili za njeno politično osamitev; iz stranke so vrgli njenega asistenta Roberta Pavšiča in Šetinc Paškovo.

Brez stika z realnostjo

Da je Golob medijem obelodanil, da so ju izključili iz Svobode, še preden so jima sploh omogočili zagovor in pritožbo, kasneje pa na komercialni televiziji nekdanjo novinarko RTV še cinično označil za »nepomembno poslanko, eno od 90-ih«, sta le še dva v nizu dokazov, da je Gibanje Svoboda politični oksimoron leta, v katerem je gibanje omejeno samo še na razmišljanje njegovega predsednika, svobode pa itak nikoli ni bilo. Da je vrag odnesel šalo in da imajo opravka z avtokratom, so v koaliciji spoznali šele v dneh, ko so zaradi napovedanega krčenja ogroženi njihovi ministrski stolčki – zaradi kopičenja premierjevih afer pa tudi obstoj same vlade. Tudi zato v SD in Levici zdaj le sramežljivo priznavajo, da je čiščenje »janšistov« na policiji in na RTV prehudo.

Gibanje Svoboda je politični oksimoron leta, v katerem je gibanje omejeno samo še na razmišljanje njegovega predsednika, svobode pa itak nikoli ni bilo.

Spomnimo še enkrat, Golob je z anti-janša retoriko zmagal na volitvah. Pred tem pa je nekajkrat že nakazal, za kako samovšečnega, revanšističnega in avtokratskega človeka v resnici gre. Državno podjetje GEN-I je dojemal kot svoje in ko mu vladni nadzorniki niso podaljšali mandata, je organiziral bizarne javne tribune, na katerih je med drugim izjavil, »da to ni desničarska politika, ampak fašizem«. V enem izmed nastopov je celo napovedal, da bodo desničarsko falango nagnali z oblasti. Posredno je torej grozil tudi več kot pol milijona velikemu volilnemu telesu, česar novinarji, politični analitiki in drugi mnenjski voditelji nikoli niso problematizirali. Nihče ljudem pred ekrani, ki so bili v času volilne tekme tako ali drugače zmanipulirani, ni povedal, kako hudo narobe je to.

In če se je nekaj mesecev po volilni zmagi še marsikomu zdelo zabavno, da Golob na kongresu svoje stranke namesto svojih načrtov za prihodnost raje Janšo »pošilja v penzijo«, ob zdajšnji popolni neoperativnosti aktualne vlade tudi ta njegova, edina pravzaprav, politična karta ni več učinkovita. Ljudje hočejo rezultate, ki jih ni. Ni zdravstvene, plačne, pokojninske reforme, ljudje na poplavljenih območjih so se morali večinoma znajti po svoje, če so se želeli pripraviti na zimo. Mediji so o tem kritično poročali, podpora vladi pa je padala. In ko so pred nekaj dnevi Golobova povprašali za komentar, kako vidi afero na Darsu, je skoraj vzhičeno dejal, kako medijem za razkritje čestita. In da je bil že skrajni čas, da ljudi nekdo spet spomni na Janeza Janšo.

V svojih dejanjih in retoriki je premier vedno bolj osamljen in povzroča čedalje več škode ljudem, gospodarstvu in državi. Ima pa (še) 40 poslancev, zato na levi »politične pošasti«, ki so jo ustvarili, ne kontrolirajo. In ker očitno ne bo odšel sam, ga bo treba – z njegovimi besedami – čimprej nagnati z oblasti.