Zakaj je nemška Cerkev v prostem padu? Kaj pravijo nemški duhovniki in strokovnjaki?

Nemško Katoliško cerkev je lani zapustilo več kot pol milijona ljudi (522.821 vernikov), kar je po podatkih nemške škofovske konference na letni ravni največ, odkar vodijo statistiko. Katoličanov je tako v Nemčiji le še 24,8 odstotkov (nekaj manj kot 21 milijonov).

Skupaj s smrtmi, vstopi v Cerkev in preselitvami to pomeni zmanjšanje števila vernikov za 708.285 ljudi. Kölnska nadškofija z 51.000 odstopi absolutno vodi. Relativno gledano pa zaseda šele četrto mesto za Hamburgom, Berlinom, Münchnom in Freisingom.

Nemška škofovska konferenca stanja uradno sploh več ne komentira. Podaja samo številke za cerkveno statistiko, in to temno rdeče.

Razlogi

Zakaj nemška Cerkev »umira na očeh javnosti«, kot se je slikovito izrazil profesor kanonskega prava na univerzi v Münstru Thomas Schüller?

Videti je, da so mnogi vzeli žalostno stanje nemške Cerkve za nekakšno žrtev svoje agende in tako lahko slišimo in beremo »poznavalce«, ki vedo, da je za nemško krizo krivo točno neupoštevanje njihovega miselnega toka ali celo ideologije. Tako srečamo mnenja, ki pravijo, da nemška Cerkev propada, ker je preveč liberalna in se igra razne heretične poizkuse s svojo »sinodalno potjo« in projektom »Marija 2.0«. Drugi pravijo, da je razlog v tem, da preveč odprtih rok sprejema migrante in ne podpre nemških desničarskih skupin. Tretji, da so glavni razlog vedno nove spolne zlorabe preteklih desetletij, ki prihajajo na dan na skoraj tedenski ravni ter dolgo sprenevedanje in prikrivanje teh.

Razlogov je gotovo več in so kompleksni. Mi smo pogledali, kaj o tem pravijo nekateri nemški teologi in kaj analitiki cerkveno-družbenih razmer …

Thomas Arnold, vodja katoliške akademije škofije Dresden-Meissen: Ljudje množično zapuščajo Cerkev ne samo zato, da bi umaknili svoje zaupanje do institucije, ampak da bi umaknili svoj denar. Če se tok denarja ustavi, bo tudi celotno katolištvo v Nemčiji hitro omahnilo, saj se bo ves sistem, ki je bil zgrajen v zadnjih desetletjih, destabiliziral, vključno s katoliškim šolstvom. Morali si bomo priznati, da sama folklora že dolgo več ne seže do srca množic in da bo potrebno religioznost drugače artikulirati in udejanjati. Ne bo pomagalo udejanjanje pred moderne »christianitas« (krščanske civilizacije), iz bližnje zgodovine (NDR) vemo, da vsak zid, ki se pretvarja, da ščiti, a namesto tega omejuje, prej ali slej pade.

Gert Pickel, profesor sociologije religije na Teološki fakulteti Univerze v Leipzigu: Že dolgo lahko spremljamo procese sekularizacije. Običajno so evangeličani in katoličani v istem čolnu, ko govorimo o izstopih iz Cerkve. Tokrat je drugače: imamo očiten porast ljudi, ki zapuščajo katoliško Cerkev. Močno lahko domnevamo, da ima obravnava spolnih zlorab pri tem pomembno vlogo. Eden od razlogov je lahko tudi dejstvo, da se sinodalna pot tako močno blokira s strani Vatikana.

Roland Batz, regensburški generalni vikar: Svari pred prevelikim pesimizmom. Cerkev ne bo izginila, ampak se bo spremenila. Izstopi gredo z roko v roki z velikimi družbenimi spremembami. »Pomislimo samo na neomejeno mobilnost in današnje komunikacijske možnosti. Poleg tega si ljudje želijo sami določati svoje življenje, odločilno jih oblikuje znanstveno mišljenje in doživljanje sveta, v katerem je težko odkriti Boga.« Toda katoličani zato nismo odvezani od svojega poslanstva. Še naprej moramo ljudem dejavno dokazovati pomen in resnico krščanskega sporočila.

Ansgar Wiedenhaus, nemški jezuit: Pred več kot enim letom je odprl program z imenom »Izhod«. Namenjen je razpravi in podpori ljudem, ki so zapustili Cerkev ali to nameravajo storiti. Pravi, da je zavezan služenju ljudem in da ni njegova naloga, da zadržuje ljudi v Cerkvi. Skuša pa odgovoriti na njihova vprašanja, jim prisluhniti in spoznati razloge, zakaj razmišljajo o tem koraku.

»Pri svojem delu uporabljam podobo babilonskega izgnanstva. Takrat in danes so zaradi očitnega neuspeha verskih voditeljev mnogi izgubili domove in bežijo skozi ruševine. Svoje delo vidim v tem, da sem tam za tiste, ki tečejo skozi ruševine, in da ohranjam stik s tistimi, ki so izgubili svoje domove. Tudi v tem obdobju izgnanstva Izrael ni prenehal biti Božje ljudstvo. Trenutno ni videti, da bi se Cerkev reformirala in da ima svetlo prihodnost. Mogoče nam mora res najprej popolnoma spodleteti.«

Pravi, da se največkrat ravno spolne zlorabe navajajo kot razlog za izstop. A so razlogi tudi drugje. Velika težava v Cerkvi je tudi zloraba moči in nepripravljenost na spremembe. »Človek ima vtis, da se v Cerkvi ne da razumsko razpravljati, ampak da se o vsem odloča na liniji moči.« Tudi številni cerkveni delavci pravijo, da ne vedo, ali še lahko pomirijo svojo vest, da delajo v tej Cerkvi. Ne gre več za vprašanje »pojdi ali ostani«, ampak ali je moralno upravičeno ostati. Cerkev bi morala dati sporočilo, da ji je mar, ko ljudje odhajajo, in začeti razmišljati o pastorali tistih, ki so odšli.

Ekumenska primerjava

Nadaljuje pa se še en trend: katoliška Cerkev se krči hitreje kot evangeličanska. Kar dolgo je bil upad pri evangeličanih večji kot pri katolikih, zdaj pa je obratno. V primerjavi s 520 tisoči vernikov, ki so zapustili katoliško cerkev, jih je evangeličansko cerkev lani zapustilo »samo« 380 tisoč. Samo je v narekovajih, ker tudi ta številka predstavlja nov negativen rekord in ni ravno tolažba. Kot se je za portal Katholisch.de slikovito izrazil Felix Neumann, »so tudi tisti, ki počasneje izkrvavijo na koncu enako mrtvi«.