Zakaj desna sredina tako težko seže čez tretjino ter NSi do 10 odstotkov in čez

POSLUŠAJ ČLANEK
Se lahko desna sredina po junijskih volitvah zavihti na oblast? To vprašanje si zastavljajo največji optimisti med simpatizerji strank nekdanje slovenske pomladi.

Politični realisti pa se sprašujejo, ali lahko pomladna desna sredina v naslednjem sklicu prepreči dvotretjinsko (ustavno) večino politične levice, ki si jo je zagotovila na zadnjih volitvah in jo drži praktično v vseh javnomnenjskih anketah.

Zakaj se je slovenski politični prostor znašel v situaciji, da je prvo vprašanje brezpredmetno in nanj ne vpliva niti morebitna relativna zmaga SDS, niti želenih 10 odstotkov NSi, razlagamo v tem članku.

Izvirni greh je v prepustitvi politične sredine levici pred volitvami 2008, ko se je SDS namerno podala izven sredine na desno ter se zajedla v konservativno volilno telo. 

Število poslanskih sedežev za SDS in NSi, izračunano na podlagi opredeljenih glasov vseh marčevskih anket je 27, aprilskih pa 28 (vir: www.volilna-napoved.si)


Javnomnenjske raziskave dober mesec pred volitvami kažejo na troboj za relativno zmago med SDS, LMŠ in SD, ter zanesljivo uvrstitev v državni zbor preostalih sedanjih parlamentarnih strank (z izjemo Stranke AB).

Čeprav je ankete pri nas treba jemati z rezervo, oziroma jih interpretirati v kontekstu drugih razpoložljivih informacij ter trendov, pa ti kažejo, da se realna slika razmerij moči med tradicionalnima poloma od zadnjih volitev do sedaj kaj dosti ne spreminja.

V igro sicer vstopajo igralci, ki prinašajo nekaj nepredvidljivosti, a tudi združeni rezultati mesečnih anket, ki jih pripravlja spletna stran volilna-napoved.si, kažejo, da se okvirji praktično ne spreminjajo ter da gre večinoma za notranje prerazporejanje glasov.

Usodna izguba sredine


Za razumevanje, kaj se je zgodilo z volilnimi glasovi, ki so pomladnemu trojčku svoj čas omogočali enakovredno politično tekmo z levimi strankami, se je potrebno vrniti 22 let v preteklost. Na edine volitve do sedaj, ko so pomladne stranke osvojile 2 sedeža več od levice, a sta tej pat položaj (45:45) omogočila oba glasova manjšin, kasnejši znameniti Puckov prestop pa je spodnesel obete za desno-sredinsko vlado.

480 tisoč glasov za pomladni trojček je merilo, ki ga desna sredina ni dosegla nikoli kasneje. Sredinske glasove je, ob prvem večjem padcu volilne udeležbe (spodnji graf) takrat pobral "kitarist" Marjan Podobnik.

Desna-sredina je prvič vlado sestavila ob relativni zmagi SDS leta 2004, ko so kot blok skupaj zbrali 436 tisoč glasov. A za sestavo vlade so morali v koalicijo sprejeti pretežno levičarski DeSUS. Zmaga je bila posledica dveh pojavov: pasivizacije približno 100 tisoč razočaranih volivcev postdrnovškove LDS in pridobitve približno enakega števila sredinskih volivcev, ki so volili SDS (spodnja grafa).

Graf absolutnega števila glasov upošteva vse državnozborske volitve od leta 1992 in zadnje predsedniške volitve, ko so desno sredinske stranke nastopile vsaka s svojim kandidatom (klik za povečavo)


V sledečem mandatu prve Janševe vlade pa je v največji vladni stranki prišlo do ključnega strateškega obrata.

Zaradi ostrih napadov s strani leve politike, medijev, interesnih skupin in lobijev se je Janša odločil volilno bazo konsolidirati v mnogo stabilnejšem in bolj zvestem ter volilno discipliniranem konservativnem volilnem telesu. Zato je zapustil nezanesljivo sredino in se usmeril v desno ter se zajedel v volilno telo, ki ga je do takrat zavzemala Bajukova Nova Slovenija.

Vidni član NSi, Marko Štrovs, je takrat dejal, da Janša krščanske demokrate "reže kot salamo", kar se je za točno izkazalo v zadnjih dneh kampanje 2008, ko je predsednik SDS z izjavo, da "za zmago potrebuje vsak glas", dokončno posrkal pomemben del krščansko-demokratskega telesa.

Rezultat je bil trojni poraz desne sredine. Najprej; SDS je sicer dobila več glasov, kot leta 2004, vendar so bili to glasovi NSi-ja, medtem ko so Janšo sredinski volivci zapustili. Prvič se je pokazal efekt "antijanša" glasov, zaradi katerega je SDS kljub posrkanju NSi izgubila relativno zmago. In nazadnje, krščanski demokrati so posledično izpadli iz parlamenta.


Del sredine na "pomladno" stran vrne projekt Gregorja Viranta


Na predčasnih volitvah 2011 se je sicer del volivcev NSi, ki so Janši "posodili" svoj glas, vrnil k jedrni stranki, kar je zadostovalo za vrnitev krščanskih demokratov v državni zbor. A približno 50 tisoč krščanskih demokratov je v SDS ostalo in so pod Janševim okriljem še danes.

Obenem je del sredine podprl levico (Jankovića), del pa novo liberalno stranko (Virant).  Manjši del sredinskih volivcev je uspel pritegniti karizmatični in hkrati zmerni Radovan Žerjav na čelu SLS.

Če bi k desni sredini šteli še Virantovo listo, bi bile volitve 2011 velika zmaga politike, ki izvira iz demokratične pomladi. A izkazalo se je, da Državljanska lista ni spretni skupni projekt bloka, temveč solistična akcija mimo volje neformalnega vodje pola, Janeza Janše. Ta je tovrstno "dezerterstvo" znal kaznovati, pri čemer mu je z začetniškimi napakami asistiral Virant sam.

Leto 2014 - padec pod tretjino volilnega telesa


Dokončna izguba dometa do polovice glasujočega volilnega telesa se je desno-sredinskemu polu zgodila na volitvah 2014, ko je izgubljene Virantove in Jankovićeve glasove pobral Miro Cerar.

Medijska, politična in sodna gonja proti Janši, ki ga je tri tedne pred volitvami celo poslala v zapor, pa je od te stranke med pasivne državljane poslala še dobršen del njenih dotedanjih volivcev. Medklic - te ta trenutek relativno uspešno nagovarja nov igralec na sceni, Marjan Šarec.

Pomladna desnica je omejena z dosegom stranke SDS proti sredini


Ob pogostih prepirih med simpatizerji desno-sredinskega bloka, zakaj ob izgubi približno 100 tisoč glasov volilne baze SDS od leta 2004 do 2014 le-teh ni pobrala katera druga desno-sredinska stranka (denimo NSi), je nujno razumeti zgoraj predstavljeno strukturo volilnega telesa in njegove premike skozi različna obdobja.

Dejstvo je, da je edina od omenjenih (nekdanjih) pomladnih strank, ki ima potencial dosega v sredino, SDS, ki je vendarle v osnovi social-demokratska stranka liberalnejših izhodišč od svojih konservativnejših partneric. Stranka NSi dosega v sredino nima, ker je klasična konservativna stranka, ki temelji na vrednotah krščanske-demokracije, in te so pri nas zaradi predsodkov še vedno odvračalni faktor za liberalnejše sredinske volivce. SLS pa se zdi preveč zavožena, da bi bila sposobna resnega comebacka.

Doseg krščanskih demokratov je sicer do 100 tisoč, oziroma tudi do 150 tisoč volilnih glasov, vendar zgolj s celotno konservativno volilno bazo. Ta pa je ta čas razmazana povsod: V NSi jih je tretjina, druga tretjina je razdrobljena po strankah kot sta SLS in Združena desnica, oziroma je pasivizirana (nekaj jih lovi tudi Šarec), zadnjo tretjino pa močno oklepa Janševa SDS.

Prav zato bo Mateju Toninu izjemno težko doseči zastavljenih 10 % volilnih glasov, saj je večina krščansko-demokratskih volivcev razmeroma trdno vezanih drugje. Obenem pa bo desno sredinskim strankam izjemno težko vzpostaviti enakomerno ravnotežje z levico, saj ji je Janševa SDS prepustila sredino, obenem pa generira "antijanša" efekt, ki vedno znova aktivira dobrih 100 tisoč volivcev, ki pridejo na volišče zgolj zato, da Janši preprečijo zmago.

Edina enačba, ki se izide za desno-sredinsko zmago, je na meji mogočega, saj bi se moralo poklopiti prav vse: zelo dober rezultat SDS in NSi, hkratna uvrstitev v državni zbor SLS in Združene desnice ter množica "mrtvih glasov" pod pragom na levici (denimo pri strankah Sloga, Združena levica in najbrž še izpad ene izmed trojčka SMC, DeSuS, Levica). Pa še ob takšnem, komaj verjetnem scenariju, bi bila zaradi odnosov na desnici (denimo Kangler-Zidanšek) sestavljanje vlade vse prej kot enostavno.


Tudi morebitna Janševa relativna zmaga bo zato pirov uspeh za desno-sredinski blok, v najslabšem primeru pa tudi slepilo pred njegovimi resničnimi problemi. Janša lahko dobi največ zgolj ob približno enakomerni porazdelitvi glasov med dve ali tri leve stranke (SD, SMC, LMŠ), ki bodo skupaj imele udobno večino, za vsak slučaj pa bo v rezervi še DeSUS. Radikalizirane Levice za vladanje sploh ne bodo potrebovali.

Prav zato je vprašanje iz uvodnega odstavka nesmiselno. Za ponovno vzpostavitev ravnotežja med političnima poloma pa bo nujna večja reorganizacija ter strateška in kadrovska prevetritev desno od sredine.

Ne samo pri NSi, kjer so v ta proces že resno zakorakali, temveč tudi pri največji opozicijski stranki. Če seveda SDS nima želje obdržati statusa prve stranke opozicije za nedoločen čas.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

JUL
20
6. festival langaša
12:00 - 23:59
JUL
20
16. Festival Arsena
21:00 - 23:59
JUL
21
Jakobov sejem
08:00 - 14:00