Zagovorniki prostega trga o inflaciji, odzivu na koronakrizo in o pasteh dogmatizma

Prihodnost Evrope skozi pogled svobodnega trga, ki pa vendarle ne sme zapasti v svojo skrajnost – tako bi lahko povzeli javno tribuno o prihodnosti Evrope. V času, ko se na krizne okoliščine vlade odzivajo z intervencionizmom in vse večjim poseganjem v naša življenja, prinašajo povsem drugačno miselnost in ideje zagovorniki prostega trga, ki verjamejo, da je prav omogočanje svobode največja garancija za kreativno in uspešno reševanje nastalih problemov.

Na javni tribuni so spregovorili o odzivu evropskih držav na koronakrizo, monetarni politiki, inflaciji, svobodi, odgovornosti in tudi vojni v Ukrajini.

Dogodek na Fakulteti za pravo in poslovne vede Katoliškega inštituta v Ljubljani je vključeval dva panela, ki ju je povezoval dekan fakultete dr. Mitja Steinbacher. Prvo omizje z naslovom Evropa pred novimi izzivi se je osredotočilo na pereče aktualne teme. Razpravljali so ameriški odvetnik Terry Anker, Barbara Kolm iz avstrijske centralne banke in slovenski javnosti dobro znani finančni svetovalec Keith Miles.

Koronakriza in inflacija

Debato je odprl Keith Miles, ki je že takoj podvomil v vlogo države v času koronakrize in s tem odprl eno od tem dogodka. Kot nekdo, ki verjame v prosti trg in svobodo, se je težko sprijaznil z »najhujšim obdobjem omejitev in državnega vmešavanja v naša življenja. Nenadoma nam je bilo zaukazano, kaj naj storimo, kam lahko gremo, kam ne smemo …«  Ob tem je navedel primere, kako sta prosti trg in podjetniški duh pokazala svojo moč in se hitro odzvala na novo situacijo – npr. na področju dostave hrane.

Aktualnih gospodarskih težav, ki so se le še okrepile z novim zunanjim šokom, vojno v Ukrajini, se je lotila Barbara Kolm iz avstrijske centralne banke. Opozorila je, da se stekanje velikih količin denarja v sistem ne dogaja samo zadnji dve leti, ampak že vsaj od dolžniške krize.

Po dvigu obrestnih mer ameriškega Feda in Banke Anglije je Christine Lagarde, predsednica Evropske centralne banke, pod močnim pritiskom, da stori enako. Do dviga obrestnih mer bi moralo sicer že priti, ampak so centralne banke zaradi vojne v Ukrajini ta ukrep prelagale. Po mnenju Barbare Kolm dvig obrestnih mer ne bo zadostoval. Kot zagovornica avstrijske ekonomske šole, katere glavni predstavnik je na dogodku večkrat omenjeni Friedrich Hayek, opozarja na nujnost strukturnih reform, dviga produktivnosti in ostre ločitve fiskalne in monetarne politike. Zaskrbljenost glede monetarne politike in inflacijskih izzivov je izrazil tudi Keith Miles, ameriški odvetnik Terry Anker pa je osvetlil debato še z vidika zakonodaje in vladavine prava.

Svoboda in odgovornost

Drugo omizje, naslovljeno Svoboda in odgovornost – quid pro quo? je zastavljalo širša družbena in filozofska vprašanja. O kompatibilnosti dveh na videz izključujočih si vrednot, svobode in odgovornosti, so razpravljali Žiga Turk, islandski profesor političnih znanosti Hannes Gissurarson in Craig Biddle, avtor, urednik in promotor idej rusko-ameriške filozofinje in pisateljice Ayn Rand, zagovornice radikalnega individualizma. Po njegovem je odgovornost vseh nas, da smo skeptični do idej, s katerimi smo odraščali, saj so po njegovem mnoge med njimi v nasprotju z idejo svobode.

Ena od teh naj bi bila ideja, da je naša moralna dolžnost, da se nesebično razdajamo za druge. Če bi to držalo, naj bi to neizbežno vodilo do vzpostavitve socialističnega sistema. Biddle zaključi s tezo, da kapitalizma, ki ga poganja lastni interes, ni mogoče braniti z moralnim naukom o samožrtvovanju za drugega.

Pasti dogmatizma

S svojo izrazito podporo svobodi in odklanjanju ideje odgovornosti je Biddle izzval Žigo Turka. Ko je prišel do besede, je s pomočjo slogana francoske revolucije – liberté, égalité, fraternité; svoboda, enakost, bratstvo – opozoril na nevarnosti dogmatizma.

Pretirana osredotočenost na égalité (enakost) vodi v socialistični fanatizem, pretirana osredotočenost na fraternité (bratstvo) pa v nacionalističnega. Prav tako je, kot opozarja Turk, nevarno nekritično sprejemanje prvega člena iz slogana francoske revolucije – liberté (svoboda). Liberalci, ki postavijo svobodo za edini in najvišji cilj, skozi katerega presojajo vse ostalo, naredijo enako napako kot socialisti in nacionalisti, le da z drugačnim predznakom.

Turk se zato zavzame za oboje – za svobodo in odgovornost. Kakršnakoli drugačna kombinacija vodi v težave: nič svobode in odgovornosti v komunizem, odgovornost brez svobode v fašizem, svoboda brez odgovornosti pa v libertinstvo. Za konec poudari pomen konservativizma, zaključi pa s citatom Jordana Petersona: »Pripravljenost za sprejemanje odgovornosti je identična odločitvi, da živimo smiselno življenje.«

Tretji sodelujoči, islandski profesor Hannes Gissurarson, je zagovornik tako imenovanega konservativnega liberalizma. O mislecih, ki ustrezajo te oznaki, je nedavno napisal tudi knjigo v dveh delih, Twenty-four conservative-liberal thinkers (2020). Liberalizem je po njegovem potreben, a nezadosten, zato ga dopolnjuje z elementi konservativizma. V svojem nastopu se je osredotočil na prednosti in slabosti majhnih držav, končal pa je z močnim apelom za končanje vojne v Ukrajini.