Vseslovenski kmečki punt prestavljen. Kako naprej

»Kmetje na okopih! Kmetje grozijo s protestom! Kmetje gredo nad Ljubljano!« To so le nekateri naslovi, ki smo jih v preteklih tednih lahko zasledili v medijih. Ne ravno na naslovnih straneh, raje nižje, nekje med horoskopom in nasveti za hujšanje. Narativ je bil jasen: grdi kmetje, ki uničujejo in zastrupljajo okolje ter z davkoplačevalskim denarjem kupujejo drage luksuzne traktorje, so lačni subvencij in zahtevajo še več na že tako veliko. Nekateri menijo, da neupravičeno.

Vzdušje med kmeti je bilo v tem času, ko sta sindikat in zbornica cincala, češ protestirati ali ne protestirati, mešano. Na eni strani so zagrizeni samooklicani osvoboditelji zatiranega slovenskega kmeta že polnili cisterne z gnojevko, nakladali bale sena ter se po vzoru francoskih in nemških protestnikov pripravljali, da nemara kar zorjejo Šubičevo cesto in pred stavbo parlamenta posadijo krompir.

Zato je bolj kot pogrešati veliko traktorsko zborovanje v Ljubljani treba vse sile usmeriti na predstavitev lokalnih zahtev in perečih neprilik.

Mnogi so menili, da je val kmečkih protestov po Evropi zamrl in da je Slovenija, kot smo že vajeni, zamudila vlak. Tradicionalno ni manjkalo tistih, ki so menili, da se protest ne izplača, češ da tako ali tako ne bo spremembe, nekaj jih ni točno vedelo, čemu naj bi sploh protestirali in kaj točno se zahteva, gotovo pa se je našel kakšen, ki je s stanjem zadovoljen in se s protestom ni strinjal.

V ponedeljek, ko je bilo sporočeno, da so interesne skupine v kmetijstvu z vlado dosegle zadovoljiv dogovor, da so malodane navdušene nad ministrico in da protest (pričakovano?) odpade, se povprečen državljan ni pretirano menil za to. In kar je presenetljivo – tudi kmetje ne. A zakaj?

Od vladajočih opevani dogovor je vreden bore malo. Če ga malo strnemo, gre za obljubo, da se bo nekdo z nekom pogovarjal ali pa da bo nekdo nekoga mogoče poslušal ali pa upošteval ali pa … Kdo bi vedel? Dejstvo je, da je za sindikat ugodneje, da do protesta ne pride. Morebitni izgredi in uničevanje javne infrastrukture za seboj potegnejo goro stroškov, ki si je organizator ne more privoščiti. Tudi večjega razočaranja nad tako ali tako razočaranimi kmeti ni mogoče zaznati. Upajo na bolje, čeprav bolj iz tolažbe, da slabše ne more biti.

S tem, ko je prebivalcem prestolnice prihranjen »kmečki punt«,  se je morda kak fini mestni pomembnež manj nastrojil proti kmetu. In s tem, ko je protest odpadel, ni slika kmetijske politike v Evropi čisto nič drugačna. Če bo Evropska komisija sprejela kakšne drastične spremembe skupne kmetijske politike (SKP), jih gotovo ne bo zaradi nekajurnega zastoja nekega torkovega dopoldneva v delu Ljubljane. Zato pisec želi potolažiti vse tiste zagrizene samooklicane osvoboditelje slovenskega kmeta, naj jim ne bo hudo, ker sedaj ne bo šlo na bolje. Spomnil bi jih rad, da so ravno oni tisti, ki so marca lani kot prvi v Evropi s prvim protestov kmetov po sprejemu nove SKP s poudarkom na zelenem prehodu k bolj trajnostni družbi spodbudili in začeli val protestov na stari celini. In ta protest lepo potihoma in stran od običajnih ljudi, ki bi jim bil v spotiko, traja že vse leto.

Od vladajočih opevani dogovor je vreden bore malo. Če ga malo strnemo, gre za obljubo, da se bo nekdo z nekom pogovarjal ali pa da bo nekdo nekoga mogoče poslušal, ali pa upošteval ali pa … Kdo bi vedel? 

Zahteve naših in evropskih kmetov so različne in vse ne bodo padle na plodna tla, tudi ne bodo vse prišle do vladajočih na evropski ravni. Če želijo nizozemskemu kmetu zapreti farmo z molznicami, nima to nič skupnega z izgradnjo suhega zadrževalnika v Savinjski dolini. Zato je bolj kot pogrešati veliko traktorsko zborovanje v Ljubljani, treba vse sile usmeriti na predstavitev lokalnih zahtev in perečih neprilik. Gotovo imajo v vsaki občini kmetje kako težavo, za katero ne želi nihče slišati. Kar pa se tiče zelenega prehoda, glede katerega si voditelji sveta zatiskajo oči pred očitno resnico, da vsega morda niso krive krave, ki rigajo, je dejstvo, da bo moral odgovornost prevzeti ves zemeljski narod, ne le tista peščica, ki kmetuje.