Volivci dali Golobu absolutno oblast. Desnica pa od poraza prek poraza do končnega poraza

Foto: Luka Dakskobler/Bobo

Na referendumsko nedeljo se je zgodilo pričakovano. Leva politika s svojimi civilnodružbenimi izpostavami je na valu aprilskega volilnega uspeha na referendumu skozi spravila še tri zakone, ki jih je že v začetku njenega prevzema oblasti skušala zablokirati poražena SDS. Pri tem je bistveno, in to odsevajo primerjave rezultatov med različnimi letošnjimi glasovanji, da se volivci minulo nedeljo niso odločali vsebinsko, temveč enostavno na podlagi tega, komu ta trenutek večinsko zaupajo: in to je še vedno veliki zmagovalec zadnjih državnozborskih volitev, Robert Golob.

Ironija je, da je to zaupanje v spretnega trgovca z elektriko trenutno tako trdno, da jim lahko z mesta predsednika vlade proda praktično vse: dvig davkov, zamik dolgotrajne oskrbe, poročno pričo na čelo HSE, celo izbris na tisoče pacientov iz čakalnih vrst, nateg upokojencev pri energetskem dodatku … vse gre skozi, če le požegna on, "izjemen menedžer, po katerem se zgleduje vsa Evropa" (tako nekako sta ga v četrtkovi Tarči označili Dominika Švarc Pipan in Urška Klakočar Zupančič).

Ampak kako je mogoče, da do politikov pregovorno skeptični, nezaupljivi in kdaj celo pretirano kritični Slovenci naenkrat Golobu tako zobajo z roke? Morda moramo to vprašanje zastaviti nekoliko drugače. Kaj pa če je zaupanje v Goloba v resnici zgolj antipod nezaupanja v alternativo, ki jo pooseblja dolgoletni prvi človek slovenske desnice, Janez Janša? Torej zgolj odmev, reakcija?

Pustimo to sicer ne najbolj svežo tezo še nekoliko ob strani in stehtajmo argument Branka Grimsa, da je referendumski poraz SDS-a posledica zavedenosti ljudi od manipulativnih levih medijev. Če si skušamo predstavljati, kako bi zgledala TV poročila in časopisne naslovnice, če bi na čelo slovenske energetike svojo poročno pričo nastavil Janez Janša, njegov minister za zdravje pa bi čakalne vrste krajšal z izbrisom 5 tisoč pacientov iz sistema, ne moremo tajiti, da imajo z vsem skupaj marsikaj opraviti tudi v nebo vpijoča dvojna medijska merila. In po nedeljskem RTV referendumu bo glede tega kvečjemu še slabše.
Po drugi strani pa vse več odzivov tudi iz desnih (tviteraških) vrst kaže, da imajo ljudje svojih izvoljencev, ki jim z namrgodenimi facami lastne poraze vedno znova prodajajo kot neizogibno posledico okoliščin, na katere nimajo vpliva, počasi dovolj.

Če Janša ne izgublja, je drugače z njegovimi podporniki in volivci


Po drugi strani pa vse več odzivov tudi iz desnih (tviteraških) vrst kaže, da imajo ljudje svojih izvoljencev, ki jim z namrgodenimi facami lastne poraze vedno znova prodajajo kot neizogibno posledico okoliščin, na katere nimajo vpliva, počasi dovolj. Eden od desnosredinskih volivcev je denimo tvitnil, da na referendum ni šel, ker ima dovolj neprestanega izgubljanja.

Janša sicer lahko reče, da s tem nima nič, saj stranka, ki jo vodi, tudi kakšne volitve dobi, ene je navsezadnje ravno prejšnji teden. In ko se oglasi Tonin s tezo, čisto kot solza, češ da vsake volitve, v kateri se posredno ali neposredno pojavi Janez Janša, postanejo iracionalne in emocionalne, mu predsednik SDS-a  lahko z vso legitimnostjo zabrusi, da če bi NSi imela 15 odstotkov, bi marsikaj lahko bilo drugače.

Res je, Janša ne izgublja, kot lucidno tvita zagrizen desničar Samo Glavan. A vse prevečkrat izgubljajo njegovi volivci.



Kakorkoli, da je SDS v zadnjem desetletju zavozila politiko desnosredinskega pola, drži kot pribito. Dokaze za to zadnji čas dobivamo praktično na mesečni ravni. A to si morajo najprej priznati sami v stranki, če pa tega niso zmožni, pa bi si morali, vsem neizpodbitnim osamosvojiteljskim zaslugam navkljub, priznati njihovi volivci. Dokler pa tega eni ali drugi niso sposobni, pa … kot vedno, velja: ljudje imajo takšno oblast, kot si jo zaslužijo.
Da je SDS v zadnjem desetletju zavozila politiko desnosredinskega pola, drži kot pribito. Dokaze za to zadnji čas dobivamo praktično na mesečni ravni.

Kdor se (zadnji) smeje ...


Še ena stvar kot pribita drži; namreč, da imajo ljudje radi politike nasmejanih, ne pa mrkih obrazov. In če se komu ob vsem tem do ušes smeji, je to Robert Golob. In zagotovo je zadnja stvar, ki si je ta trenutek želi, odhod Janše v penzijo, kot je bil s pozivanjem k temu neiskren na nedavnem kongresu.

Foto:Borut Živulovič/Bobo


Okoliščine Golobu namreč omogočajo, da v državi prevzema absolutno oblast in da lahko počne, kar hoče. Ob izvršilni in zakonodajni večini ima na svoji strani predsednico države, pa ustavno sodišče, preko prijateljskih povezav obvladuje (para)državna podjetja, preko njih in bivših novinarjev, s katerimi se je obdal, ima okoli prsta ovite še večinske medije. Pravzaprav mu je dano vse. In, kot smo že ugotavljali, ne toliko zato, ker je Robert Golob, temveč ker ni Janez Janša. Oziroma ker je dokazal, da je Janšo sposoben ponavljajoče premagovati.

Vprašanje, kaj bi bilo potrebno narediti, da bi se zadnji, ali pa vsaj tu in tam, lahko smejali tudi na desni sredini, je v bistvu ključno vprašanje, s katerim se imajo na desnici zdaj lep čas ukvarjati, ko, po drugem krogu lokalnih volitev, naslednjih par let ni na obzorju. Kot smo nedavno zapisali, je pravo pot do zmage s svojo predsedniško kampanjo nakazal Anže Logar. Sicer še eden, ki je izgubil, vendar mu gre pripisati vsaj moralno zmago, ki je prinesla tudi žarek upanja na od porazov naveličano desno sredino.

Ali bo to dovolj za radikalni prelom s prakso, ki slovensko desnico od poraza prek poraza vodi do končnega poraza, pa je drugo vprašanje.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike