Volitve v EP: stranke, ki vse stavijo na videz, parole in obraze ter tiste, ki imajo tudi program

Uredništvo
10

V postmodernem svetu, kjer največ šteje forma in manj vsebina, so tudi vsebinsko razdelani programi v politiki, vsaj v Sloveniji, že nekaj časa iz mode.  

Tako je tudi v primeru volitev v Evropski parlament, kjer od 14 kandidatnih list kar polovica nima programskega dokumenta, v katerem bi se volivci lahko seznanili s ključnimi programskimi usmeritvami stranke na evropski ravni, z vrednotami, prizadevanji in cilji, katerim bodo sledili ter s politikami, ki jih bodo izvajali pri svojem delovanju v Evropskem parlamentu.

Brez objavljenega programa se na volitve podajajo Lista Marjana Šarca, Stranka modernega centra, Stranka Alenke Bratušek, Demokratična stranka upokojencev Slovenije, Slovenska nacionalna stranka, Lista povežimo se in Zeleni Slovenije.

Med strankami s programom za Evropske volitve ima najbolj izčrpnega, poglobljenega in izdelanega stranka Levica.

Danes predstavljamo nekaj ključnih programskih izhodišč izbranih strank levega političnega pola.

V spodnji tabeli je pregled programov in besed, ki se v njih najpogosteje pojavljajo (klik za povečavo)

Klik za povečavo

Oglejte si še primerjavo ključnih poudarkov iz programov dveh socialističnih strank – kakšno diagnozo postavljata sedanji Evropski uniji in na kakšen način si predstavljata njeno “zdravljenje” (klik za povečavo):

Klik za povečavo

 nadaljevanje:

Nekatere imajo vsaj vsebino

Če se za začetek vprašamo, zakaj je politični program postal tako postranska stvar v predvolilnih kampanjah, da se ga potrudi izdelati kvečjemu polovica na volitvah sodelujočih strank, pa še pri teh je pogosto spisan v obliki nekaj splošnih smernic na A4 formatu, je odgovor jasen: ker ga od politikov volivci ne zahtevamo.

Zadnje tri stranke, ki so kot največje koalicijske partnerice vodile Slovenijo, so pač do oblasti prišle brez kakršnegakoli resnejšega političnega programa, ki bi stranki in volivcem služil kot osnova za sprejemanje odločitev.

Očitno s(m)o tudi tisti, ki še kažemo voljo po uveljavljanju volilne pravice, podlegli splošnim družbenim trendom površinskosti, udarnih parol in videza, ki so postali ključni vzvodi, s katerimi nam sodobni marketinški strokovnjaki prodajajo svoje – navzven blesteče, navznoter pa večinoma prazne politične izdelke. Logika sodobnega potrošništva pač.

Seveda obstajajo izjeme – tako na strani volivcev kot političnih strank; in te so ponavadi tiste tradicionalne, izhajajoče iz globljih vrednotnih in svetovnonazorskih korenin. Ob standardnih SDS, NSi, SLS, SD, se pri tem vse bolj uveljavlja tudi nekoliko mlajša Levica.

Slednji lahko očitamo vsesplošno kritizerstvo, ideološki radikalizem in politični utopizem, povsem skregan z realnostjo sodobnega sveta (kar še najbolje odražajo aktualni nastopi Violete Tomić na mednarodnih volilnih soočenjih in intervjujih). Ne moremo pa jim očitati, da nimajo lastnih idej, globlje razdelanih predstav in teoretičnih konceptov, kako naj bi njihov demokratičen socializem funkcioniral. Čeprav najbrž tega izraza ne marajo, lahko rečemo, da imajo vero v svojo družbeno vizijo, katero po svojih močeh uresničujejo na vseh področjih delovanja – kot vidimo, jim vsaj na nacionalnem nivoju, ob praznini koalicijskega peterčka, uspeva odlično.

Verjetno ni presenečenje, a kakršnekoli naslonitve na vsebino od Šerčevih tudi tokrat ni opaziti, niti pričakovati. A kaj bi se sekirali, saj njihove dosedanje politične izkušnje potrjujejo, da njihovi volivci glede tega niso preveč zahtevni. Zato ne čudi, da svoje karte stavijo na prijeten nasmeh, pojočo retoriko in splošno priljudnost nosilke liste.

Na prepoznan (levičarski) obraz in kakšno podporno Kučanovo besedo, ko bo čas za to, stavi tudi Šoltes s Karlovimi upokojenci. Pri SAB in SMC pa gre bolj za predajo – kaj bi se po nepotrebnem trudili s programom, ko so njihove možnosti tako ali tako nikakršne.

In volivci? Bodo/bomo/boste tokrat kaznovali tovrstno politično lenobo in aroganco? Kaj takšnega bi bilo verjetno preoptimistično pričakovati.

Doniraj

10 KOMENTARJI

  1. V okviru”predvolilne kampanje je Mihec iz SD takole odgovarjal na vprašanje, po čem so se razlikovali Hitler, Musolini in Tito:

    – Hitler nam je zapustil avtoceste,
    – Musolini točne vlake,
    – Tito pa ne prvega in ne drugega.

  2. Kot receno, moj glas ima BRSCIC, na Evropskih in drzavno zborskih volitvah…. z SDS sem po petindvajsetih letih prenehal… Tako kot Trapatoni pred odhodom is Bayerna, ko je dejal pred novinarji…ta stavek se vedno krozi po Nemciji kot smesnica: ICH HABE FERTIG….!

  3. Pokojni jasnovidni teatrolog in publicist Bojan Štih me je nekoč, še v časih enoumja v SFRJ, vprašal, če vem, zakaj visijo vozni redi na železniških postajah. Mož se je namreč dosledno vozil le z vlakom. Zato, je sam pohitel z odgovorom, da potniki vemo, kdaj vlak zagotovo – ne bo – odpeljal s postaje.
    Državljani smo bili v nekdanji totalitarni enopartijski državi desetletja “dresirani” in izkustveno utrjeni, da zapisanemu nikoli ne kaže verjeti. Celo železniškim voznim redom ne. Kaj šele letnim in petletnim planom podjetij (OZD, TOZD), občin, republik in države, programom nekdanjih DPO z avantgardno KPS/ZKS na čelu, deklaracijam in proklamacijam, ki jih potem, ko so bile “obredno” potrjene, praviloma nikoli ni nihče več “povohal”.
    Državljani smo bili izkustveno vzgojeni za branje med vrsticami ter za razlikovanje med zapisanim v veljavni ustavi in zakonodaji ter med vsakdanjo preživetveno prakso, ki so jo krojili tajni uradni listi in vsemogočni partijski aparatčiki na vseh ravneh družbenega životarjenja, od podjetja in ustanove do krajevne skupnosti, občine, republike in države. Resnico in Pravico so vselej določali “zmagovalci”, se pravi trenutni oblastniki s partijskimi knjižicami in borčevskimi spomenicami, ki so Resnico in Pravico neredko v nasprotju z zdravo pametjo “postavljali tudi na glavo” oziroma jo prevračali za 180 stopinj – in brezsramno vladali naprej. Moč argumentov je bila vselej brutalno poražena z argumentom surove moči!
    Po desetletjih nejevere v veljavno ustavo in zakonodajo ter uradne razvojne strategije in srednjeročne načrte se torej tudi tri desetletja po osamosvojitvi in osvoboditvi izpod enopartijske diktature ni mogoče čuditi, da nihče niti v tej vsaj deklarativno demokratični in svobodni državi več ne pogreša ne strankarskih in ne predvolilnih programov, ne strateških dokumentov lokalnih skupnosti in ne države, saj smo bili nič kolikokrat tudi po osamosvojitvi izkustveno poučeni, da slej ko prej “papir vse prenese” in da ima tisti, ki se “zadnji smeje” pač najdaljšo pot do spoznanja oz. je najbolj naiven.
    Namesto programov, ki jih nihče ne bere, kaj šele, da bi jim kdo verjel, nam stranke preko zasebnih agencij, spin doktorjev in medijskih promotorjev populistično ponujajo zgolj in samo “nove obraze” kot na hitro medijsko zvarjene “manekene”, na katere si volivci sami lahko poljubno projiciramo svoje želje in strahove, frustracije in zasvojenosti. In potem nam vladajo “novi obrazi” brez ustreznih izkušenj, znanj in programskih zavez, ki se ravnajo “po gasilsko” in se odzivajo le na najhujše pritiske in izzive brez vsakršne dolgoročnejše strategije in taktike – zgolj in samo v imenu ohranjanja oblasti oz. svojega deleža pri proračunskem koritu.
    Na retorično vprašanje, kdo bi moral spremeniti svoje neodgovorno in škodljivo ravnanje: ali vodstva političnih strank ali volivci, ki se puščajo zapeljevati in zlorabljati brezizraznim “novim obrazom” – si lahko odgovori vsakdo sam.

  4. Še vedno je v Evropi največji problem doseganje temeljev moderne družbe: spoštovanja življenja, svoboda in pravičnosti.
    Vlada nam torej nasprotje teh idej:

    – delovanje proti življenju: Odsotnost nedvoumnega in jasnega stališča za življenje (če hočete krščanske ali druge etične vrednote), avtanazija in splav (genocid), nakup materinstva, prostitucija, pedofilija, trgovina z organi, nedelovanje proti zastrupljanju ljudi, sprejemanje za ljudi škodljive zakonodaje, nedelovanje v smeri dobrih praks za zdravje prebivalstva.

    – Zatiranje osebne svoboda in suverenost držav. Spreminjanjem pomen besed, jezika tudi v samih dokumentih komisije, posiljevanjem z LGBTQPZ ideologijo (v vzgojnih ustanovah), trgovinskimi sporazumi, omejevanjem svobode izražanja, cenzure in ne-podpiranjem svobodnih medijev, ne obsodba totalitarizmov, škodljivih praks, nasilje nad ljudmi in demonstranti, politična korektnost in odsotnost stališč.

    – pravičnost: inženiring prebivalstva, izničevanje suverenosti in subsidiarnosti, nedelovanje za svetovni in notranji mir, nevoljene najvišje funkcije, politiki brez zgodovine in integritete.

    Kaj nam torej ponujajo kandidati? Večinoma samo selfije in leporečje. V EU parlamentu se počutijo kot bogovi na Olimpu. So zgolj privid demokracije, pod krniko katere se uveljavljajo interesi ozkih skupin, ki jim evropski državljan pomeni le gostitelja za parazitiranje.

    Lahko čakamo na spremembe? Lahko imamo na tone programov! A brez zavestnega in jasne opredelitve do zgornih treh vrednot na povsem konkretnih problemih( ki sem jih nekaj omenil) so kandidati le dragi zajedalci.

    • Demokracijo brez Boga je opisal že sloviti Sokrat:

      »Demokracija bo plačala, ker bo hotela ustreči vsem. Reveži bodo želeli premoženje bogatih in demokracija jim ga bo dala. Mladi bodo želeli biti spoštovani kot starejši, ženske bodo hotele biti kot moški, tujci bodo hoteli staroselske pravice in demokracija jim bo to dala. Tatovi, goljufi in moči željni kriminalci bodo želeli pomembne državne funkcije, kar jim bo demokracija omogočila, in ko bodo ti demokratsko prevzeli oblast, se bo rodila hujša tiranija, kot je vladala za časa katere koli monarhije ali oligarhije.«
      Tako Sokrat v petem stoletju pred Kristusovim rojstvom.

      “Če tisti trije“, ob čemer je pokazal na pastirje na bližnjem hribu, “lahko preglasujejo Platona in mene, potem se ti pošči=m na demokracijo“, je strokovno, filozofsko in modro pojasnil Sokrat. In tisoče let kasneje dejstva to dokazujejo…..

  5. Demokracija smo ljudje! Ljudje “delamo “ demokracijo. V drzavi, kjer je UDBA se vedno vodilna, nastradajo, nastradamo vsi, ki demokracijo “delamo “. Lep primer je Drzavnik Jansa. Zaradi apatije mladih, zaradi presstitucije, zaradi Kucana in njegove znamenite izjave, da samostojna Slovenija nikoli ni bila intimna opcija, njegova!, zaradi predobrega standarda v Ljubljani, zaradi lazi in indoktrinacije, zaradi sodstva in poblaznelih mesecnikov, se moramo za demokracijo boriti. Smo samostojni, nismo svobodni! Kdor zeli imeti “seviljskega “brivca varovanega v Parlamentu in izvaza pamet, je NOR in je kucanist!

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime