»Vladavino prava rušijo tisti, ki jim demokratična Slovenija ni bila zaželena opcija«

Že tretji ugledni pravnik, tokrat zaslužni profesor Janez Kranjc, je bil v zadnjem letu žrtev maltretiranja ob iskanju novega sodnika Ustavnega sodišča. Tisti, ki so sodelovali v tem neprimernem ravnanju, so s tem prizadeli tudi Sodišče sámo in celó našo Ustavo, nekateri pa to imenovali »zmago«.
Mnogi državljani se ne zavedajo pomena Ustavnega sodišča. Dejansko je to edini organ, ki je nad Ustavo, saj le on definira, kaj Ustava končno določa. Le on namreč interpretira Ustavo in iz splošnih načel, ki so v njej navedena, izlušči pomen, ki je veljaven za določeno zadevo in posledično za vse podobne. Zato se Ustavno sodišče včasih imenuje »negativni zakonodajalec«, v primerjavi s pozitivnim naravnim zakonodajalcem v Državnem zboru.
Ustavno sodišče je tisto, ki z dokončno in brezprizivno avtoriteto pove, kaj je v našem ustavnem sistemu prav in kaj ne. Ustava RS v svojem 160. členu našteva preko deset pristojnosti tega sodišča, od katerih je že s prvim dovolj (»odloča … o skladnosti zakonov z ustavo«). Skratka, smo na absolutnem področju vladavine prava.
Zato je še kako važna ta funkcija in še kako važna sestava tega devetčlanskega organa. Člen 163 zahteva, da so le-ti »pravni strokovnjaki«, vendar glede na vse povedano ni dvoma, da morajo biti ne samo pravno kompetentni, temveč tudi, in upam si trditi, moralno visoko kvalificirani modreci, saj naj bi s funkcijo prevzeli značaj najpristnejše elite v družbi, ki bo malemu človeku zagotavljala osnovne pravice, ki mu gredo. Zato ta funkcija sega globoko v srčno kulturo.
Kako je pri nas? V normalnih razmerah, to je, v ustaljeni državi, ki trdno stoji na lastnih demokratičnih temeljih, so si ustavni sodniki edini v bistvenih vrednotah, ki vodijo sam obstoj države, ne glede na njihova osebna prepričanja v vesti. Ustavno sodišče v demokratični državi ne bi smelo biti nikoli bojno polje, na katerem bi se branilo neke v preteklosti pridobljene pozicije. V našem Ustavnem sodišču so pa ločena mnenja dovolj jasen pokazatelj, kako tam misli večina. Stare sile v njem vidijo zadnjo barikado v obrambi nebranljivih privilegijev iz dobe enoumja.
Ta kriza okoli Ustavnega sodišča mnogo pomeni, čeprav se dogaja nekako pod površino. Ker Ustavno sodišče ni organ, ki bi se ga lahko obravnavalo s pouličnim kričanjem in zahtevami, da naj odstopi, izgleda, da je bolj odmaknjeno od ljudskega ocenjevanja. A državljani morajo v njem videti zadnje jamstvo pravičnosti v vsakdanjem življenju. Če ne bi bilo tako, je ena najhujših posledic tega stanja prav nezaupanje. Če pa v družbi ni zaupanja, je s tem načeto povezovalno tkivo. Pri nas moramo prav v ustvarjanju zaupanja še narediti največje napore.
Neprimerno postopanje s kandidati v posledicah pomeni rušenje zaupanja v ustavno sodstvo in ustavno ureditev, končno pa tudi nič manj kot rušenje vladavine prava. To rušenje pa ne prihaja od strani današnje izvršne oblasti, temveč od tistih in takih, ki jim samostojna in demokratična država pred tridesetimi leti ni bila zaželena opcija. Zato se danes nekateri obnašajo kot objestni otroci, ki kričijo in cepetajo na ulici ali v Državnem zboru in niso sposobni najmanjšega dialoga, kaj šele kulturnega, da bi se stvari, ki so bistvenega skupnega pomena za državo, premaknile v dobro vseh.
Pri nas smo še vedno v tranziciji, v utrjevanju našega demokratičnega sistema, ki še vedno trpi porodne bolečine. Lahko bi tudi rekli, da smo v tem oziru družbenopolitično v stanju najstništva. Stare revolucionarne sile nas vlečejo nazaj v »varnost« primitivne populistične maternice in elementarnega infantilizma, ki je sam po sebi debilen in neperspektiven. Da je to res tako, se jasno vidi v parolah, po katerih segajo, da nabirajo volivce. Še najbolj blaga je zadnja, boj »za vodo«. Ja! Tako vodeno je vse to njihovo početje! Narava pa najstniku daje rast in ga kliče k resničnemu zorenju, ob katerem se kdaj lahko zaleti v idealne ali realne zapreke.
Kljub vsemu se pa stanje le spreminja. Še pred nekaj leti je v Državnem zboru bila le dobra tretjina takih poslancev, ki niso bili idejni nasledniki post revolucionarnih opcij. Danes se je to razmerje spremenilo, v najslabšem primeru, na 50:50. Prav ob glasovanju za zadnjega ustavnega sodnika, ki je dobil 45 glasov, torej mu je zmanjkal le eden, je to spreminjanje še posebej očitno.
Mimogrede je pa boj za ustavnega sodnika tudi boj proti drugemu ustavnemu organu, predsedniku Republike. Prav ob predsednika Republike se žolčno zaganjajo vsi tisti, ki menijo, da ne ravna tako, kot bi po njihovo moral.
Ali se bo našel še kak ugledni pravnik, ki bo hotel med mlinske kamne, da se mu bo dogajalo to, kar se je njegovim trem predhodnikom? Očitno mora za to pri nas priti še do kakšnega prelomnega trenutka. Prvi se je zgodil na dan plebiscita, decembra leta 1990. Prav tako kot takrat, bomo pa glavni igralci tega trenutka morali biti državljani, ki se bomo spet odločali, a ne »za vodo«, temveč za temeljne in globinske zadeve, ki se tičejo našega sedanjega in prihodnega sožitja. V takem, bolj zdravem miljeju, ne bo tolikšnih težav za izvolitev vrhunskih strokovnjakov – modrecev.
Mnogi državljani se ne zavedajo pomena Ustavnega sodišča. Dejansko je to edini organ, ki je nad Ustavo, saj le on definira, kaj Ustava končno določa. Le on namreč interpretira Ustavo in iz splošnih načel, ki so v njej navedena, izlušči pomen, ki je veljaven za določeno zadevo in posledično za vse podobne. Zato se Ustavno sodišče včasih imenuje »negativni zakonodajalec«, v primerjavi s pozitivnim naravnim zakonodajalcem v Državnem zboru.
Ustavno sodišče je tisto, ki z dokončno in brezprizivno avtoriteto pove, kaj je v našem ustavnem sistemu prav in kaj ne. Ustava RS v svojem 160. členu našteva preko deset pristojnosti tega sodišča, od katerih je že s prvim dovolj (»odloča … o skladnosti zakonov z ustavo«). Skratka, smo na absolutnem področju vladavine prava.
Stare sile v njem vidijo zadnjo barikado v obrambi nebranljivih privilegijev iz dobe enoumja.
Zato je še kako važna ta funkcija in še kako važna sestava tega devetčlanskega organa. Člen 163 zahteva, da so le-ti »pravni strokovnjaki«, vendar glede na vse povedano ni dvoma, da morajo biti ne samo pravno kompetentni, temveč tudi, in upam si trditi, moralno visoko kvalificirani modreci, saj naj bi s funkcijo prevzeli značaj najpristnejše elite v družbi, ki bo malemu človeku zagotavljala osnovne pravice, ki mu gredo. Zato ta funkcija sega globoko v srčno kulturo.
Posnetek komentarja dr. Andreja Finka je na voljo na koncu prispevka.
Kako je pri nas? V normalnih razmerah, to je, v ustaljeni državi, ki trdno stoji na lastnih demokratičnih temeljih, so si ustavni sodniki edini v bistvenih vrednotah, ki vodijo sam obstoj države, ne glede na njihova osebna prepričanja v vesti. Ustavno sodišče v demokratični državi ne bi smelo biti nikoli bojno polje, na katerem bi se branilo neke v preteklosti pridobljene pozicije. V našem Ustavnem sodišču so pa ločena mnenja dovolj jasen pokazatelj, kako tam misli večina. Stare sile v njem vidijo zadnjo barikado v obrambi nebranljivih privilegijev iz dobe enoumja.
Pri nas smo še vedno v tranziciji, v utrjevanju našega demokratičnega sistema, ki še vedno trpi porodne bolečine.
Ta kriza okoli Ustavnega sodišča mnogo pomeni, čeprav se dogaja nekako pod površino. Ker Ustavno sodišče ni organ, ki bi se ga lahko obravnavalo s pouličnim kričanjem in zahtevami, da naj odstopi, izgleda, da je bolj odmaknjeno od ljudskega ocenjevanja. A državljani morajo v njem videti zadnje jamstvo pravičnosti v vsakdanjem življenju. Če ne bi bilo tako, je ena najhujših posledic tega stanja prav nezaupanje. Če pa v družbi ni zaupanja, je s tem načeto povezovalno tkivo. Pri nas moramo prav v ustvarjanju zaupanja še narediti največje napore.
Neprimerno postopanje s kandidati v posledicah pomeni rušenje zaupanja v ustavno sodstvo in ustavno ureditev, končno pa tudi nič manj kot rušenje vladavine prava. To rušenje pa ne prihaja od strani današnje izvršne oblasti, temveč od tistih in takih, ki jim samostojna in demokratična država pred tridesetimi leti ni bila zaželena opcija. Zato se danes nekateri obnašajo kot objestni otroci, ki kričijo in cepetajo na ulici ali v Državnem zboru in niso sposobni najmanjšega dialoga, kaj šele kulturnega, da bi se stvari, ki so bistvenega skupnega pomena za državo, premaknile v dobro vseh.
Pri nas smo še vedno v tranziciji, v utrjevanju našega demokratičnega sistema, ki še vedno trpi porodne bolečine. Lahko bi tudi rekli, da smo v tem oziru družbenopolitično v stanju najstništva. Stare revolucionarne sile nas vlečejo nazaj v »varnost« primitivne populistične maternice in elementarnega infantilizma, ki je sam po sebi debilen in neperspektiven. Da je to res tako, se jasno vidi v parolah, po katerih segajo, da nabirajo volivce. Še najbolj blaga je zadnja, boj »za vodo«. Ja! Tako vodeno je vse to njihovo početje! Narava pa najstniku daje rast in ga kliče k resničnemu zorenju, ob katerem se kdaj lahko zaleti v idealne ali realne zapreke.
Kljub vsemu se pa stanje le spreminja. Še pred nekaj leti je v Državnem zboru bila le dobra tretjina takih poslancev, ki niso bili idejni nasledniki post revolucionarnih opcij. Danes se je to razmerje spremenilo, v najslabšem primeru, na 50:50. Prav ob glasovanju za zadnjega ustavnega sodnika, ki je dobil 45 glasov, torej mu je zmanjkal le eden, je to spreminjanje še posebej očitno.
Mimogrede je pa boj za ustavnega sodnika tudi boj proti drugemu ustavnemu organu, predsedniku Republike. Prav ob predsednika Republike se žolčno zaganjajo vsi tisti, ki menijo, da ne ravna tako, kot bi po njihovo moral.
Ali se bo našel še kak ugledni pravnik, ki bo hotel med mlinske kamne, da se mu bo dogajalo to, kar se je njegovim trem predhodnikom? Očitno mora za to pri nas priti še do kakšnega prelomnega trenutka. Prvi se je zgodil na dan plebiscita, decembra leta 1990. Prav tako kot takrat, bomo pa glavni igralci tega trenutka morali biti državljani, ki se bomo spet odločali, a ne »za vodo«, temveč za temeljne in globinske zadeve, ki se tičejo našega sedanjega in prihodnega sožitja. V takem, bolj zdravem miljeju, ne bo tolikšnih težav za izvolitev vrhunskih strokovnjakov – modrecev.
Povezani članki
Zadnje objave

Evropa je pritrdila Hitlerju, genocid nad Armenci se ponavlja
1. 10. 2023 ob 6:31

"Učite se od mene, ki sem krotak in od srca ponižen."
1. 10. 2023 ob 6:31

Organizirana kraja in ropi v ZDA kažejo, da se policije ne sme kar tako ukiniti
30. 9. 2023 ob 18:30

Pax Rusica je mrtev, Armenci bežijo
30. 9. 2023 ob 10:03

Kdo v NSi ruši Tonina in zakaj je alternativa Vrtovec
30. 9. 2023 ob 6:44

Odmev tedna: Lov na milijone, medvede in čarovnice
29. 9. 2023 ob 19:32
Ekskluzivno za naročnike

Evropa je pritrdila Hitlerju, genocid nad Armenci se ponavlja
1. 10. 2023 ob 6:31

Pax Rusica je mrtev, Armenci bežijo
30. 9. 2023 ob 10:03

Kdo v NSi ruši Tonina in zakaj je alternativa Vrtovec
30. 9. 2023 ob 6:44
Prihajajoči dogodki
OCT
01
Camerata Laibach
19:00 - 21:00
OCT
01
OCT
01
Intervju: mag. Branko Cestnik
21:00 - 21:55
Video objave

Odmev tedna: Lov na milijone, medvede in čarovnice
29. 9. 2023 ob 19:32

Vroča tema: Kdaj bodo postavljene nove hiše, kako je z obnovo cest in kaj če ...?
26. 9. 2023 ob 17:09

Odmev tedna: Psi lajajo, depolitizacija gre dalje
22. 9. 2023 ob 19:46
Izbor urednika

Slovenski srednji sloj molzna krava države. Prostora za nove davke ni
18. 9. 2023 ob 6:31

Kako so v Jugoslaviji kradli in prodajali otroke
12. 9. 2023 ob 6:31
16 komentarjev
APMMB2
Ta, kar se je zgodilo je nezaslišano in kaže, da v Sloveniji ne moremo zagotoviti niti 90 zrelih poslancev, ki bi bili sposobni sestaviti zakonodajno vejo oblasti.
Slovenija je majhna in zato je bazen za zajemanje funkcionarjev vseh vrst majhen.
Na odgovorna mesta vse težje postavljamo odgovorne ljudi, saj je teh malo, demokracija pa terja redne reelekcije in njihove zamenjave.
Če upoštevamo še dejstva, da mnoge funkcionarje nastavlja politika in gleda pred vsem na to, da so politično primerni, potem moramo ugotoviti, da imamo problem vodenja države.
Tukaj moram, pred vsem bučmanom, kakršen je Igor dopovedati, da problem ustvarja pred vsem levo krilo politike.
75% časa samostojne Slovenije je vladala levica in zato je bistveno bolj izčrpala bazen svojih levih funkcionarjev, zato smo dobili Šarca za predsednika vlade, ali pa ministre, kakršna je bila Milojka Kolar.
Tudi na drugih področjih ni nič bolje.Že dalj časa nimamo vrhunskega direktorja UKC Ljublljana.
Takšno vrhunsko zdravstveno ustanovo bi moral voditi vrhunski strokovnjak medicisnke stroke, pa kot vidimo, jo ne. Ni to edina vrhunska inštitucija v Sloveniji, ki nima ustreznega vodtva.
Omejil pa se bom na ustavno sodišče.
Ustavno sodišče je vrhunska ustanova, ki ima največjo moč v državi, saj lahko razveljavi vse zakone, vse izreke in sodbe političnih organov in celo sodišč.
Dejansko je nad ustavnim sodiščem samo še modro nebo. No, to velja pred vsem in samo za ustavne sodnike. Ti so namreč inštitucija, ti odločajo. Zato so najpomembnejši državljani Slovenije. Imajo največjo moč.
Če smo objektivni, moremo ugotoviti, da v Sloveniji premoremo sposobnežev za največ tri državne zbore, ministrov za dve vladi in ustavnih sodnikov za eno in pol sestavo ustavnega sodišča.
Zakonodaja terja nenehne reelekcije, zato se poslanci, ministi in sevda tudi ustavni sodniki menjujejo.
Kvorum državljanov Slovenije, kandidatov za ustavne sodnike smo že zdvanaj izčrpali. Tu in tam je še kdo, ki bi sodil v to elitno družbo. To predstavlja velik problem, saj neprimerna sestava ustavnega sodišča povzroča zblojene, nekonsistente odločitve, ki krnijo ugled sodišča, pa tudi države, saj mnoge takšne nespametne odločitve padajo na ESČP, kar Sloveniji ni ravno v čast.
Pri izbiri se najprej srečamo z nezrelim državnim zborom. Vsaj polovica poslancev ni zrelih za opravljanje funkcije poslanca.Primarna funkcija poslanca je odločanje o pomembnih državnih zadeva, zadevah, ki koristijo državi in državljanom. In to vsem, ne le levim, ne le desnim.
Sito, ki ga predstavlja državni zbor ni zrelo za to, da opravlja svojo funkcijo.
Zato imamo na vodilnih mestih ljudi, ki niso sposobni opravljati korektno in učinkovito svoje funkcije. Eden takšnih je prav gotovo kommisar Lenarčič. Nič kaj boljša ni bila njegova predhodnica, ki je postala komisarka izključno zaradi političnih preferenc.
Vrnimo se k ustavnim sodnikom.
Takšnih, ki bi zmogli opravljati funkcio ustavnega sodnika je izredno malo. Če si pogledamo sedanjo sestavvo, lahko mirno rečemo, da jih polovica ne sodi tja. Posledice so vidne. Ustavno sodišče se smeši, kar pa za inštitucijo ni dobro.
Ustavno sodišče ima intrpretativno moč. Se pravi lahko samo interpretitra določbo zakona in tudi ustave. žal moštvo, ki sedaj tvori kvorum, ni sposobno tega in se utaplja v črkobralstvu, ker pač večina nis sposobna interpretacije, temveč išče in želi izluščiti najcenejšo verzijo zakona.
Poglejmo si samo zadnjo odločitev, ko ustavni sodniki razveljavljajo odlok o zbiranju protestnikov v času epidemije, češ da odlok o prepovedi protestiranja ni dovolj utemeljen.
Vsako zbiranje ljudi v zaprtih prostorih in na prostem je v času epidemije rizično, ne glede na namen. Saj so bile prepovedane kulturene in športne prireditve. Naj potem vrli ustavni sodniki z akademkom vred razložijo, kakšna pa je razlika med obiskovalcem koncerta in protestnikom. Obiskovalec koncerta se ne sme družitiin je koncert prepovedan, protestniki pa lahko protestirajo?
Pa se še enkrat vrnimo k izbiri ustavnih sodnikov. Vsak kandidat, ki pristane na kandidaturo se izpostavi javnosti. Večini ni to potrebno, saj so že sami po sebi avtoritete in jim popularnost ni potrebna. Neizvolitev predstavlja neuspeh, sa javnost doživlja neuspeh kot nesposobnost za opravljannje funkcije ustavnega sodnika. Skoraj vsako neizvolitev pa smremlja zasmehovanje in privoščljivost, kakršno je doživel tudi zadnji neuspešni kandidat.
S kakšno pravico se lahko loti rulja kandidata, ki je vrhunski znastvenik, vrhunski humanist in intelektualec, zasmehujejo pa ga nevzgojeni pobalini?
Ali res ne mečemo svinjam bisere?
Ja igor, malo razmisli, če je prav, da si del rulje, ki tako svinja z ljudmi takšnega kova?
Tako, kot smo v parlament dobili Kordiše, Moedendorferje, Tomičke in Terčke, v vlado pa Milojko Kolar in podobne, bomo začeli dobivati podobne kalibre na ustavno sodišče, če jih že nimamo, saj le takšni so zmožni neumnosti, ki jih svečano razglašajo kot ustavne odločbe.
APMMB2
Igor, naštej člene ustave in zakone, ki jih vlada in Janez Janša ignorirata! Ponovno se boš odgovoru izognil in pokazal, da si navadni politikanstski lažnivec.
IgorP
APMMB2 A ne vidite, da je skoraj vsak odlok sprejet v času epidemije neustaven(zbiranje, policijska ura, sedaj napovedano plačano testiranje....)! Pa kaj bodo naredili s tistimi, ki se ne bodo cepili in ne bodo želeli plačevati testiranja! Jih bodo vrgli iz službe, zaprli v geto, ubili...???? Pa dajte malo bolj realno živeti in upoštevati vsaj osnovne pravice ljudi!!!!
Alojzij Pezdir
Ugledni pravnik, dr. Andrej Fink, upravičeno opozarja, da ta čas niti približno ni najhujša težava za državljane RS politično, populistično in referendumsko zlorabljena "čista voda", ampak nadvse ranljivo in svojeglavo pojmovano dosledno uresničevanje in izvrševanje veljavne Ustave RS, ki nalaga in dopušča vsem državljanom RS aktivno uresničevanje in izvrševanje večstrankarske parlamentarne demokracije v okvirih "vladavine prava", kakor jo spodbuja, omejuje in trajno določa veljavna Ustava RS.
Vsaka naslednja oz. vsaka ponovna - ekscesna - ne-izvolitev kandidata za novega ustavnega sodnika v Državnem zboru RS pomeni eksponentno hujšo in sramotnejšo nezaupnico po veljavnem formalnem postopku izbranemu kandidatu ter njegovemu pristojnemu predlagatelju (Predsedniku RS). A spodbuja tudi vse bolj upravičen dvom in globoko nezaupanje državljanov in volivcev v demokratično zrelost, dolgoročno politično poštenost in temeljno politično etiko in kulturo parlamentarnih političnih strank in poslancev v DZ RS, ki z vsako naslednjo ne-izvolitvijo praviloma dostojnega in konkurenčnega kandidata za ustavnega sodnika izkazujejo vse večjo (pri)strankarsko samopašnost, kratkovidnost in pogubno egocentričnost, s katero "vojščaki določenih destruktivnih političnih sil statusa quo" v parlamentu mimogrede brutalno spodjedajo in rušijo tudi zaupanje volivcev v veljavni ustavni red in njegove ključne in temeljne institucije oblasti ter v ključne veljavno izvoljene funkcionarje zakonodajne in izvršne veje oblasti.
Skratka, posledice serijskega prezirljivo žaljivega izključevanja primernih kandidatov za ustavnega sodnika, nikakor niso omejene zgolj na upravičeno prizadetega dostojnega kandidata in njegovega zakonitega predlagatelja. Škodljive politične in strokovne posledice zadevajo vse bolj očitno politično kontaminirano in doktrinarno invalidno Ustavno sodišče RS in njegov ugled ter prestiž v strokovni in zainteresirani laični javnosti, a tudi splošno vse bolj politično in populistično kontaminirano pojmovanje veljavnega ustavnega reda in vladavine prava. Vse to zavestno politično in medijsko destruktivno sproducirano in vztrajno razpihovano globoko nezaupanje v veljavni ustavni red in v vladavino prava strmoglavo vodi slovensko družbo v vse očitnejši in vse bolj neznosni kaos neodgovornosti vseh formalno pristojnih ter v vse bolj tvegane ter brezsramne verbalne in celo fizične spopade vseh proti vsem oz. vseh z vsemi.
Ko bodo sovražne verbalne grožnje z linčem in celo s smrtjo ter ko bodo "pljunkom" in prezirljivo "opljuvanim" sledili celo ranjeni in mrtvi, bo prepozno, da bi še kdo zmogel ustaviti naraščajoče zlo vsakršnega sovraštva in nasilja ter da bi zmogel rešiti, ubraniti in ohraniti veljavni ustavni red, večstrankarsko parlamentarno demokracijo in vladavino prava v RS.
IgorP
Tečni ste že s to opcijo! Leta 1990 so volivci na referendumu povedali za katero opcijo so!
slovenc sm
Tako je g. Igor. Zato ne razumem petkovih protestnikov, ki še danes mahajo z jugoslovanskimi zastavami.
Marija Perko
Edini način, da ohranimo samostojno Slovenijo in jo popeljemo na pot učinkovite pravne države je VOLITI DESNICO, samo DESNICO in še enkrat DESNICO!!! Potrebno je ljudi na terenu osveščati, prepričevati, ker so zadeve postale hudo nevarne! Opozicija nima najmanjšega dobrega namena, kar kaže s svojim vedenjem na vseh nivojih! Ljudje so res zavedeni, ker o zdravi politiki nimajo pojma! Nahujskani primerki ljudi pljuvajo poslance in nič se ne zgodi! To je alarmantno!
Dolžni smo opozarjati na levičarske zlorabe, ker oborožen spopad ni več daleč!
IgorP
"ker oborožen spopad ni več daleč" To lahko napiše samo skrajno zaslepljen um!
rasputin
Članek, ki poje slavo Ustavnemu sodišču, govori o nekem idealnem stanju, ki pa ga žal nikjer ni. Pravniški lobi je skozi vso tranzicijo bil morda najmočnejši lobi v državi. Ta lobi je najbolj odgovoren za potek tranzicije v nasportju s pravili pravne države. Omogočil je tranzicijski rop in de facto delitev na prvorazredne in drugorazredne državljane. Pri rušenju pravne države so sodelovale vse veje tega lobija: javnoupravna, odvetniška, notarska in kar je najbolj zaskrbljujoče - univerzitetna, ki vzgaja nove rodove pravnikov.
Kako v praksi deluje US, kažejo na primer številne sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, ki so bile odločene v prid pritožnikov, medtem ko je US požegnalo odločitve naših pristranskih "razrednih sodišč". Sodbe slovenskih sodišč, ki so padle na ESČP, pa so le vrh ledene gore, saj se večina diskriminiranih državljanov gotovo ni odločila za mukotprno in drago pritoževanje prek vseh instanc do ESČP.
US je med tranzicijo je prav tako zagotavljalo kontinuiteto prikrite oblasti razvpitih stricev iz ozadja in seveda njihovih mlajših nečakov. No, bili so tudi svetli trenutki, ampak žal bolj redki in samo trenutki.
AlojzZ
"Dejansko je to edini organ, ki je nad Ustavo,"
Ja, v SLO. Sicer pa je še evropsko sodišče za človekove pravice. To je najvišji organ.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.