Vladajoča elita je po zavesti in sposobnosti daleč pod Demosovo vlado

Gost tokratnega intervjuja Jožeta Možine na TV Slovenija, ki se spogleduje s 33-letnico slovenske samostojnosti, je eden največjih poznavalcev naše umetnosti in velik slovenski patriot akademik dr. Milček Komelj.

Gre za izjemno osebnost in dragocenega sopotnika slovenske umetnosti pa tudi politike, saj je bil dr. Milček Komelj priča prelomnemu dogajanju na Novi reviji, ko so povezani slovenski demokratični intelektualci in kulturniki ključno pripomogli k padcu komunističnega režima in nastanku samostojne Slovenije.

Rojen je v Novem mestu, tesno je prijateljeval z znamenitim umetnikom Božidarjem Jakcem, ki ga je povojni režim koval v zvezde, sam pa je bil do socialistične diktature izrazito kritičen. Kot pripoveduje dr. Komelj, se je Jakac norčeval iz vodilnih tovarišev. Mladi Milček, izrazito nadarjen za umetnost in literaturo, je že kot najstnik uspel spoznati in portretirati najvidnejše umetnike tistega časa vključno s Kocbekom, Finžgarjem in Alojzom Gradnikom.

Po študiju umetnostne zgodovine in slavistke je postal zelo uspešen in priljubljen profesor na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. V času razpadanje komunističnega režima v Jugoslaviji je bil kot rečeno sopotnik kroga Nove revije. Izjemno ceni prispevek takratnega urednika Nika Grafenauerja pa prodornost dr. Jožeta Pučnika in ostalih, brez katerih se prelom in pot v politično svobodo ne bi zgodila.

Blag in obenem oster

Milček Komelj velja za blagega človeka, a hkrati zelo ostrega in prodornega, ko gre za zaščito umetnosti, kulture, slovenstva, demokracije … 10 let, v ključnem obdobju krepitve je bil predsednik Slovenske matice – te najstarejše ugledne ustanove, ki je še vedno simbolno središče slovenstva ne glede na svetovni nazor.

Tu je pustil neizbrisen pečat in omogočil nadaljnji razvoj Slovenske matice v zavesti, da je slovenstvo na drugačen način kot prej ogroženo tudi danes. Akademik Komelj je član evropske in Slovenske akademije znanosti in umetnosti. SAZU je morda ena zadnjih institucij, ki po aktualnem novoreku še ni povsem »depolitizirana«. Sogovornik je plastično komentiral razmere na SAZU kot tudi težnje, da bi okrnili njeno edinstveno vlogo z ustanavljanjem novih inačic. 

Ko spregovori umetnost

Dr. Komelj je izjemen interpret umetnin, vidi tisto, kar vidimo vsi ostali, in tudi tisto za slikarskim platnom. Zaveda se, da so vrhunske umetnine stebri slovenske nacije. Zadnji veliki dosežek njegovega prizadevanja v tej smeri je monumentalna knjiga Mojstri slovenskega impresionizma, ki je tudi velik podvig Mladinske knjige s 300 unikatnimi izvodi in kakovostno reprodukcijo Sejalca.

Izbor umetnin in njihova genialna interpretacija postavljata dr. Komelja na vrh slovenske umetnostnozgodovinske stroke pa tudi več. Grohar, Jakopič, Jama in Strnen ne spregovorijo v tej knjigi samo kot slikarji, ampak veliko širše s slovenskim odmevom, ki je pomemben za današnji čas. V pogovoru bo gost nekaj umetnin tudi interpretiral. Podobno kot impresionisti ob svojem času in na svojem področju dr. Komelj vedno znova ceni Slovence, ki so dali svoje energije za slovensko stvar na vseh področjih, tudi političnem.

Asta Vrečko in Svetlana Makarovič

Razvoj slovenske demokracije v zadnjem obdobju ga skrbi in bega. Raven in zavest politične elite, ki je na oblasti, je neprimerno nižja od tiste v času Demosove vlade, z zaskrbljenostjo ocenjuje intervjuvanec. V nekem smislu govori o regresiji in nazadovanju zdravega razuma ter odgovornosti do slovenske nacije s strani sedanje vladajoče elite, ki je povrhu vsega še izredno neučinkovita.

Akademik Komelj je skeptičen tudi do kulturne politike svoje nekdanje študentke in diplomantke dr. Aste Vrečko, aktualne kulturne ministrice. Meni, da je visoka finančna podpora ekscesni umetnosti oz. samozvanim umetnikom ob hkratnem ukinjanju muzeja osamosvojitve povsem napačna pot, ki se mora čim prej zaustaviti. Skrbi ga tudi drsenje v prostaški radikalizem npr. s političnimi napadi v obliki nizkotnih pamfletov in hujskaškega ščuvanja proti drugače mislečim, kot je primer Svetlane Makarovič, ki ob vsem tem očitno uživa podporo ministrice za kulturo.

Jasno je, da taka »kultura«, zlorabljena za politični boj po vzoru nacionalnega socializma ali komunizma, nima in ne sme imeti prihodnosti. Akademik Komelj zaključuje, da nasprotno od političnih zlorab kulture prihodnost slovenstva vidi edino v vrnitvi k izvorom tiste visoke kulturne ravni, ki nam je omogočila, da smo postali nacija.