Vinko Gorenak: Preostane nam samo, da se usedemo na breg Save in počakamo, da mimo priplavajo politična trupla (2. del)

vir: Wikipedija
POSLUŠAJ ČLANEK
V prvem delu intervjuja z nekdanjim notranjim ministrom Vinkom Gorenakom, ki smo ga na Domovini objavili včeraj, smo se pogovarjali o situaciji na notranjem ministrstvu in policiji ter varovanju varovanih oseb, kar so osrednje teme odstopa notranje ministrice Tatjane Bobnar.

V drugem delu pa smo spregovorili o situaciji na desni sredini po supervolilnem letu, pa tudi o odnosu z odhajajočim predsednikom Borutom Pahorjem.

SDS je v letošnjem letu v marsikaterem merilu izboljšala svoj rezultat, pa vendar izgubila čisto vse vzvode oblasti. Vlado, predsednika republike, v parlamentu je v veliki manjšini, župana nima niti v enem večjem mestu, celo na referendumih, ki se tičejo ljudi, kot je dolgotrajna oskrba, so pogrnili na celi črti. Janez Janša sicer ocenjuje, da je 40 % na referendumu OK. Kako ste vi videli supervolilno leto, ki je za nami?

Mi živimo v nekem posebnem času. Švica je pred leti imela referendum, kjer so ljudi spraševali, ali naj se dvigne minimalna plača. In Švicarji so odločili, naj se ne dvigne, ker so se zavedali, da gospodarstvo tega ne bo preživelo in bodo propadala podjetja.

Pred dnevi pa sem videl anketo Mediane, po kateri 56 % Slovencev podpira zakon o dohodnini, ki bo vsem zmanjšal plače, pokojnine in druge prihodke. Ob tem mi zmanjka besed. Ne znam si več racionalno razložiti, kako je to sploh mogoče.

V takih razmerah nam preostane samo eno. Da se usedemo na breg Save in počakamo, da mimo priplavajo politična trupla. In ploskamo in smo tiho. To smo se že leta 2013 pogovarjali v poslanski skupini SDS, ko je bila debata, kako naprej, in to sem pred dnevi svetoval mladincem SDS.

V tem trenutku je dejansko smiselno zmanjšati dejavnost poslanske skupine, ker se nič ne prime. V takih razmerah ti zmanjka aktivnosti, ki bi jih lahko izvajal, in je bolje počakati na boljše čase.

Matej Tonin je nedavno pozval k refleksiji na pomladnem polu. Bili ste blizu predsedniku SDS Janezu Janši. Lahko tudi v SDS pričakujemo kakšno refleksijo oziroma kakšne spremembe v delovanju, denimo do prihodnjih volitev?

Težko rečem. Z Novo Slovenijo in njihovimi ministri sem imel fantastične izkušnje. Dali so ekipo štirih ministrov, pri čemer sem se pri nekaterih v času imenovanja prijel za glavo. Govorim o Janezu Ciglerju Kralju, ki pa se je nato izkazal kot odličen minister. Sam sem ga pred tem poznal samo kot strokovnega sodelavca v Državnem zboru in sem ga napak ocenil. Vsi so odlično opravili svoje delo.

Glede Toninove izjave je pa tako. Če bi prišla še v času, ko so imeli vlado, ali pa tik po volitvah, bi jo sprejel precej naklonjeno. Tako pa se je pojavila pol leta po koncu vlade Janeza Janše. Mislim, da je Tonin enostavno podlegel antijanša silnicam. Pri tem se je treba zavedati, da morda dejansko ne bo Tonin tisti, ki bo o tem odločal, kot je bilo že kdaj ocenjeno.

Kaj pa kakšne spremembe v SDS? Bi lahko prišlo denimo do t. i. poljskega scenarija, ko se je Jaroslaw Kaczynski umaknil v ozadje in vodenje vlade prepustil Mateuszu Morawieckemu? Je kakšna takšna ali podobna varianta realna možnost v SDS oz. ali menite, da bi SDS kaj dosegla, če bi storila kaj takega?

V soboto imamo svet stranke in bo morda kaj več znanega. Danes pa lahko rečem, da se bo premik, odhod Janše ali kakorkoli želite to imenovati, zgodil, ko se bo on za to odločil.

Nekaj indicev v tej smeri že lahko opazimo. Poglejte denimo Twitter, kjer Janša danes praktično ne komentira dogajanja v Sloveniji, ampak dogajanje v Evropi, po svetu, v Iranu in tako dalje. Kaj to pomeni, v resnici ne vem.

Bi pa opozoril še na eno zadevo. Statut SDS je po svoje zelo unikaten, vsaj v Sloveniji, če ne celo v svetu. Statut določa, da odločanje o bodočem predsedniku poteka na isti dan, ob isti uri, po celi Sloveniji, v vseh občinskih odborih na tajnih volitvah. Glasujejo vsi člani stranke. To v Sloveniji ni zelo znano. Gre za del statuta, ki je bil sprejet leta 2018, žal pa leta 2020 zaradi korone to ni bilo realizirano. Ko bodo enkrat volitve izvedene na tak način, mislim, da bo to najbolj demokratično.

Drži pa tudi, kar pravi Tonin. V Sloveniji se vsa vprašanja, pa naj gre za plače, pokojnine ali pa karkoli drugega, reducirajo na vprašanje, ali si za Janšo ali proti njemu. To je velik problem. V tem pogledu ima Tonin prav.
V Sloveniji se vsa vprašanja, pa naj gre za plače, pokojnine ali pa karkoli drugega, reducirajo na vprašanje, ali si za Janšo ali proti njemu. To je velik problem. V tem pogledu ima Tonin prav.

Kako velik šok bi bil za slovenski politični prostor, če bi Janez Janša tik pred naslednjimi državnozborskimi volitvami napovedal svoj odhod v pokoj? Kakšen učinek bi imel odhod Janeza Janše iz politike?

Po drugi svetovni vojni sta bili v Italiji dve stranki, socialisti in desnica, ki sta ju ves ta čas vodila dva voditelja, Craxi in Andreotti, ki sta se trideset let izmenjevala na oblasti. Potem pa obeh iz takšnega ali drugačnega razloga ni bilo več. Eden je umrl, drugega pa so obsodili in je odšel v Libijo. Obe stranki sta propadli, prišli so Berlusconi in drugi.

Kaj se bo zgodilo v Sloveniji, ko Janša nekega dne ne bo izvoljen ali pa ne bo kandidiral, je težko napovedati. Sam vidim dva scenarija. Lahko, da bo stranka veliko izgubila, čemur pripisujem manj možnosti. Lahko pa bo stranka nadaljevala svojo pot. Tukaj namreč ne gre za skupek izletnikov na vlaku. Mi v stranki se poznamo. Na svetu v soboto bo 250 do 300 ljudi. Dvomim, da bo kaj dosti takih, ki jih osebno ne bi poznal. Obstaja neko vezno tkivo v stranki, ki bo po mojem mnenju funkcioniralo, tudi ko bo stranko vodil Anže ali pa se Janša umakne v ozadje.

Veliko ljudi se tudi sprašuje, koliko se iskri med Janšo in Logarjem in kdo je komu konkurent, kdo bo koga pokopal in tako dalje. Po pogovoru z več ljudmi iz vrha stranke lahko rečem, da nič od tega ne drži. Janša in Logar normalno komunicirata, ni nekega podtikanja, kdo bo koga.

Anže Logar je na predsedniških volitvah izkazal precejšen potencial, da preseže neke omejitve pomladnega bloka, ki so se vzpostavile v letošnjem letu. Vsaj proti sebi mobilizira manj volivcev nasprotne strani. Kako bo po vašem mnenju unovčil ta politični potencial, ki ga je pridobil na predsedniških volitvah?

Odgovor na to vprašanje bomo verjetno deloma videli čez leto in pol na evropskih, deloma pa leta 2026 oz., kadarkoli že bodo naslednje parlamentarne volitve. Več kot to ne bi upal špekulirati.

SDS dokaj zanesljivo prepriča 20 do 25 % volivcev, kar ni slab rezultat. Hkrati pa pripravi dobrih 50 % volivcev do tega, da izberejo karkoli, kar se prodaja kot alternativa Janši, s čimer je SDS obsojena na status vodje opozicije. Je SDS ta status vodje opozicije, ki občasno zaradi nesposobnosti levih strank, da sestavijo vlado, pomeni kratkotrajno vladanje, sicer pa abonma v opoziciji, dovolj? Se bo s tem zadovoljila ali vidite kakšne korake v smer, da bi lahko znova posegli po vzvodih oblasti?

Trenutno nisem član nobenega organa stranke, tako da konkretno težko komentiram, kako bo SDS ravnala v bodoče. Sem samo penzionist Gorenak.

Lahko pa povem svojo izkušnjo. Leta 2008, ko se je zgodila zadeva patria, sem bil zgrožen. Leta 2014 je bil Janša obsojen in je šel na Dob in takšnih trenutkov je bilo še precej, ko sem si rekel, da je dovolj, da je treba začeti z nečim novim. Pa je prišlo poročilo o premoženju predsednikov strank, v katerem Janković ni znal pojasniti dveh milijonov, Janša pa dvesto jurjev.

Velikokrat sem bil obupan. Vedno, ampak res poudarjam, vedno, pa sem bil kasneje vesel, da nisem obrnil hrbta Janši.

Kako pa vidite napetosti med Novo Slovenijo in SDS v tem mandatu in napoved NSi, da v vlado pod vodstvom Janeza Janše ne bodo več šli? Pa tudi glede predsedniških mest v odborih, pa okrog referendumov in podobno.

Upam, da ne bo Nova Slovenija zaradi par položajev, kot je denimo Hajdinjakovo mesto direktorja DARS-a, potegnila z Golobom. Res upam, da temu ne bo tako. SDS sicer vsi vedno izključujejo, Nove Slovenije ne nujno. Ampak mislim, da se morajo tudi oni zavedati, da jim sodelovanje z Golobom, morda celo morebiten vstop v vlado, ne bo prinesel točk. Tudi zadnje ankete kažejo, da so se dvignili za 0,2 %, kljub temu, da so rekli, da z Janšo ne gredo več v vlado.

Imajo pa odlične kadre, tukaj jim ni kaj oporekati.

Manj znano je, da sta s predsednikom Pahorjem vsa leta njegovega predsedovanja precej tesno sodelovala. Kakšen je bil ta vajin odnos? Kaj boste pogrešali, ko se bo poslovil?

S Pahorjem imava specifičen odnos. Poznam ga en teden dlje kot Janšo. V tem trenutku ne smem in ne morem razkriti okoliščin, v katerih sva se spoznala. Morda bom to lahko razkril čez nekaj let. Spoznala sva se leta 1999. Pahor je zame predsednik države, ki je odigral svojo vlogo. Poglejte njegovo uravnoteženost, prizadevanje za spravo in še kaj.

Od leta 1999 imava kontakte. Ob najinem prvem srečanju je bil on verjetno prepričan, da sem pripadnik SD. Potem je nastopila Bajukova vlada in tam sem bil državni sekretar na ministrstvu za notranje zadeve in takrat je videl, da jaz sodim na desno, in ne na njegovo stran.

Nekega dne pridem v gostilno Šestica v Ljubljani in v kotu na drugem koncu gostilne zagledam Pahorja z neko skupino ljudi. Bilo mi je malo nerodno, kako bo reagiral. Odločil sem se, da grem enostavno k svoji mizi in se z njim ne ukvarjam. Ampak glejte njegovo veličino. On je vstal od mize svojih prijateljev in prišel do mene, mi dal roko in čestital, da sem postal državni sekretar. V neki vladi, ki ni bila njegova vlada. To je njegova veličina.

Od takrat naprej imava neprestano odlično komunikacijo. Do te mere, da sem včasih moral paziti na svojo disciplino.

Ko je bil Pahor predsednik vlade, sem sedel v prvi vrsti. Ko je odgovoril na poslanska vprašanja, ki so bila na dnevnem redu, pride do mene in mi reče: Pridi z menoj v pisarno predsednika vlade v DZ. Na levi so me gledali kot ne vem kaj, pa tudi moji so me čudno gledali, kaj zdaj hodim s Pahorjem.

Pa ni bilo nič posebnega. Vprašal me je za moje mnenje glede par stvari, nič drugega.

V času mandata zadnje Janševe vlade pa sva se večkrat srečala. Večinoma na njegovo, včasih pa tudi na mojo željo. Tega kot državni sekretar nisem skrival pred Janšo, od začetka sem mu celo povedal, da grem k Pahorju, potem pa niti ne več. Pogovarjala sva se o ustavnih sodnikih in podobnih zadevah. Rad se je posvetoval z menoj. Vesel sem, da je bilo tako.

Ena njegovih zadnjih potez je bila vrnitev častnih znakov svobode šestim osamosvojiteljem, ki so jih nekoč iz protesta zaradi Kučanovega odlikovanja Ljuba Bavcona vrnili v plastični vrečki. Kako gledate na to njegovo potezo ter dokaj kritične odzive z leve komentatorske sfere in celo bodoče predsednice republike?

Glejte, to je Borut Pahor. To je človek širokega uma, svetovljan, ki razume stvari, take kot so v zgodovini in danes. Če bi me vprašal za nasvet, ali naj to naredi, bi mu svetoval, da naj to naredi. Sicer me ni vprašal glede tega.

Mislim, da gre za odlično potezo. Nad odzivi nisem presenečen, sem pa razočaran nad Pirc Musarjevo. Ni pomembno, ali je Bavčar obsojen ali ne. Gre za to, kaj so ti ljudje naredili za osamosvojitev Slovenije. Vodili so osamosvojitev Slovenije.

Jaz pa sem vesel, da sem bil njihov svetovalec. V tistem času sem namreč bil svetovalec Igorja Bavčarja.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike