Vido Kregar: Nobena čistilna naprava ne naredi vode pitne

Intervju: Vido Kregar, jamar, romar, raziskovalec

Vido Kregar je pripovedovalec, iz katerega veje modrost preteklih rodov. Zgodbe z njegovih dolgih romanj, ki jih vedno opravi peš, začarajo poslušalce. Je velik ljubitelj in poznavalec zgodovine. Posveča se raziskovanju podzemnih jam (je nekdanji predsednik Jamarske zveze Slovenije) in skrbi za pitno vodo. Z njim smo opravili razgovor ravno v času, ko so morali prebivalci občin Kamnik in Komenda zaradi onesnaženja (znova) prekuhavati vodo za pitje.

Ste eden od začetnikov jamarstva na Kamniškem, bili ste tudi predsednik Jamarske zveze Slovenije, posebej pa se v zvezi z raziskovanjem podzemlja posvečate skrbi za pitno vodo. Ravno prejšnji teden so morali v občinah Kamnik in Komenda, ki se s pitno vodo oskrbujeta iz zajetja Iverje, vodo iz pip prekuhavati, saj so v enem od vodohranov zaznali bakterijo E. coli, ki je prisotna v blatu ljudi in živali. Prebivalci omenjenih občin so imeli že v preteklosti izkušnje s tovrstnim onesnaženjem. Od kod prihaja?

Gre za rezultat premajhne skrbi za okolje in nespoštovanja zakonodaje. Nobeni ukrepi ne rešujejo problematike. Lep čas je veljalo, da bodo čistilne naprave rešile težavo, toda nobena čistilna naprava, kakršne so v uporabi, ne naredi pitne vode. Niti meni kot predsedniku Sveta za varstvo uporabnikov javnih dobrin v občini Kamnik ne dovolijo vstopa v te naprave, da bi videl, kaj dejansko delajo. Dejstvo je, da so tiste vode, ki se zlivajo v Kamniško Bistrico, močno onesnažene. To z meritvami že dolgo ugotavljamo v Jamarskem klubu Kamnik. To onesnaženje je v največji meri posledica aktivnosti človeka v gorah, predvsem na Veliki planini. Zgolj zelo majhen del deleža bakterije Escherichia coli (E. coli), ki je v blatu ljudi in živali, od koder pride v vodotoke, izhaja od divjih živali. Od vode, ki se z Velike planine steče na kamniško stran, predstavlja okoli 80 odstotkov človeško onesnaženje, ostalo je od živine, predvsem krav, ki jih je tam veliko. Res pa je, da se vode z Velike planine stekajo tudi na savinjsko stran. Izvir Lučnice je bolj onesnažen kot Kamniška Bistrica, saj tja odteče večji del vode. Sicer problem ni le E. coli, pač pa tudi množica drugih onesnaževal, našteli so jih že 1.500. Drži, da ima Slovenija veliko vode, toda ne glede na to moramo izredno skrbeti zanjo.

Glede na obvestilo Komunalnega podjetja Kamnik je pitna voda spet neoporečna. Doma ste iz Volčjega Potoka, ki se ravno tako napaja iz zajetja Iverje; to oskrbuje skupaj 21.000 ljudi. Doma pijete vodo iz pipe?

Seveda.

Torej zaupate podatkom Komunalnega podjetja Kamnik?

Ne. To je dolga zgodba, a zaupam sebi. Človek je po naravi odporen na E. coli. Ta bakterija je del našega organizma. Pri vstopu v prebavni sistem jo človek delno uniči, toda nismo vsi enaki. Kdor od mladosti živi v deloma onesnaženem okolju, to bolje prenaša. Kdor pa živi v bolj sterilnem okolju, je lahko zanj že vsaka okužba huda. Odvisno je tudi od koncentracije. Pil sem že vodo, veliko bolj »bogato« z onesnaževali, pa nisem zbolel. Spomnim se prijateljev, ki so recimo v osemdesetih letih prek nekih jugoslovanskih projektov delali na Kitajskem. S seboj so tja vedno nesli steklenico kakšnega žganja. Preden so zaužili hrano ali vodo, so spili kozarček tistega žganja. Imeli so veliko manj težav kot kakšen tujec, ki tega ni počel.

Že pred časom ste v Jamarskem klubu Kamnik ocenili, da so bili lanski rezultati mikrobioloških analiz onesnaženja Kamniške Bistrice in njenih pritokov katastrofalni. Torej lahko pričakujemo, da se bo 21.000 ljudi tudi v prihodnje morda celo pogosteje znašlo v položaju, ko bo treba vodo za pitje prekuhavati?

Gotovo. Vsa onesnaženja, fekalije namreč ne pritečejo takoj v vodo, pač pa se nalagajo v podzemlju. Ne ve se natanko, koliko tega onesnaženja že čaka, da se slej kot prej znajde v vodi. Če tega ne bomo prekinili, je samočistilna sposobnost narave že tako nizka, da se nam lahko hitro zgodijo podobni dogodki. Že okrog leta 1990 smo v Jamarskem klubu Kamnik pod vodstvom Geološkega zavoda iz Ljubljane začeli s pomočjo barvil raziskovati, kako se pretakajo vode na območju kamniških planin. Podzemlje ima samočistilno sposobnost, vendar samo do neke mere. Že zdaj opažamo, da visoke vode prinesejo tudi visoke koncentracije onesnaževal, predvsem bioloških agensov.

Jamarski klub Kamnik si prizadeva z raznimi akcijami opozoriti prebivalce na pomembnost zaščite pitne vode. V ta namen smo napravili Malo izvirsko pot v dolini Kamniške Bistrice, ki povezuje pet izvirov z zelo dobro pitno vodo. Vabim vse, ki to dolino obiskujejo, da vodo na izvirih pokusijo, saj velja, da je prav tam voda najboljša.

Marca letos ste na seji kamniškega občinskega sveta opozorili, da ste pri jamarskem društvu že pred leti ob rednem monitoringu vode opravili analize izvirov v dolini Kamniške Bistrice in ugotovili, da je od 171 analiziranih le četrtina primerna za pitje. Ta voda večinoma pride v zajetje Iverje?

Ta projekt monitoringa ni bil izveden le za območje Kamniške Bistrice, pač pa za vodotoke v vseh občinah na območju Kamniško-Savinjskih Alp. Vsi izviri se nekam stekajo. Za Kamničane so najbolj problematični izviri, ki se stekajo v Kamniško Bistrico. Te izvire pa napaja voda s področja vse od Kokre na zahodu pa do Savinje in Lučnice na vzhodu.

Vse fekalije je treba s kanalizacijo spraviti z Velike planine do čistilne naprave v Domžalah.

Na kakšen način bi odpravili tovrstno onesnaževanje?

Pogovarjamo se z občino Kamnik. Vendar pa občina ni zgolj njen župan Matej Slapar, ki ima za naše delo velik posluh. Jamarskemu klubu Kamnik občina za dejavnost letno financira raziskave. Toda v občinskem svetu nam nekateri očitajo, da denarja nismo porabili, kot je bilo načrtovano. Seveda ne, saj sredstva porabimo glede na to, kakšna je situacija poleti na posameznih izvirih. Lani se je na primer zgodilo, da je Kamniška Bistrica tri tedne izvirala povsem rjava, kar smo morali raziskati. V podzemlju so se namreč ob visokih vodah razmere spremenile. Kraško podzemlje je zelo kompleksno razmerje med zrakom, kamninami in vodo. Voda niti ne teče vedno po istih poteh.

Kakšni so vaši predlogi za saniranje stanja?

Vse fekalije je treba s kanalizacijo spraviti z Velike planine do čistilne naprave v Domžalah. Mislim, da občina na izgradnji kanalizacije tudi nekaj dela, konec koncev je podjetje Velika planina v njeni lasti. Po drugi strani pa Komunalno podjetje Kamnik ni v občinski lasti, pač pa gre za zasebno podjetje.

Težava je v tem, da planina leži na vodovarstvenem območju, kar naj bi bila zavora za projekt, saj na vodovarstvenem območju ne smeš graditi kanalizacije. Velja pa opozoriti, da Veliko planino na leto obišče četrt milijona ljudi, pri čemer na planini ni nikakršne komunalne infrastrukture. Cesto so naredili, žičnico so prenovili, glede reševanja onesnaženja pa do sedaj ni bilo storjenega nič. Žal se na planini ne upoštevajo nobena pravila. Odvažanje fekalij od tam, ki ga sofinancira občina, ni dovolj nadzorovano in nemara povzroča dodatne težave.

Poudariti velja, da je E. coli samo indikator, da so zelo verjetno v vodi prisotni tudi veliko hujši strupi. Voda, ki odteka s planine v dolino in v izvire, vsebuje tudi veliko hormonov in antibiotikov, ki vanjo pridejo iz raznih farmacevtskih sredstev. Tako je človek že od spočetja preko vode izpostavljen »hormonski terapiji«. Vse to vpliva na njegov organizem in zgolj vprašanje časa je, kdaj in kako se to pokaže.

Voda, ki odteka s planine v dolino in v izvire, vsebuje tudi veliko hormonov in antibiotikov, ki vanjo pridejo iz raznih farmacevtskih sredstev.

Ko ste bili predsednik Jamarske zveze Slovenije, ste se večkrat šalili, da ste šef slovenskega podzemlja. Kaj vas je v mladosti tako pritegnilo pri jamah?

Vaša deklaracija ni popolna. Bil sem legitimni šef legalno organiziranega slovenskega podzemlja. V mladih letih sem bil zvedav. Oče me je že zelo zgodaj vodil v hribe, mislim, da sem bil že pri sedmih letih v Mokriški jami, kjer je znano paleolitsko arheološko najdišče. Hoditi samo po planinskih poteh mi ni bilo dovolj zanimivo, zato smo se z druščino odločili ustanoviti jamarsko društvo. Iskanje jam je hoja po brezpotju, po gorah pa so ceste in poti že znane. Poudarim naj, da je v kamniški občini približno 300 jam.

Jame so pomemben del hidrografske mreže, ki je tudi poseben ekosistem.

Seveda, vse je povezano. Jame ustvarja voda. Načeloma padavinska voda izgine v površinske razpoke in nato naprej v podzemlje. Topi apnenec, dela rove, večje jame. Najgloblja jama v Kamniško-Savinjskih Alpah je globoka več kot tisoč metrov. V Sloveniji so globlje jame le še na Kaninu. V podzemlju se vse dogaja dokaj drugače kot na površju, vendar se že od nekdaj vse, kar je na površju neprimernega, zakopava ali meče v jame, kjer te so. Odlagališča smeti in izpusti iz tako imenovanih čistilnih naprav na vseh območjih s podtalnim odtokom padavin so največja grožnja človekovi eksistenci v Sloveniji.

V podzemlju se vse dogaja dokaj drugače kot na površju.

S sedanjim predsednikom Jamarskega kluba Kamnik Rajkom Slapnikom pravite, da je vseeno na veliko izvirih v teh Alpah kakovost vode izjemna, kar dokazujejo tudi majhni izvirski polži, ki živijo le v izvirih vode najvišje kakovosti. Ali ti polžki izginjajo?

Niti ne. Kemijskega onesnaženja, na katero so najbolj občutljivi, tam ni. Kjer so ti polži, je dolgotrajno kvalitetna voda. Ti polžki namreč živijo v podzemlju in se ne morejo kar tako seliti od enega do drugega izvira. So indikatorji dobre pitne vode. Zelo zanimivi so tudi jamski hrošči. V jamah na našem območju smo našli kar nekaj novih vrst.

Ena od vaših priljubljenih dejavnosti je tudi hoja po romarskih poteh, pri čemer prehodite tudi po tisoč kilometrov. Hodili ste po stari slovenski romarski poti v Kelmorajn (Köln am Rhein, Köln ob Renu), pa v Rim ob 800. obletnici Vodila svetega Frančiška, v Sloveniji ste prehodili pot med cerkvami sv. Jurija, tudi med cerkvami sv. Jakoba. So te vaše poti izraz poglabljanja vere ali bolj želja po novih izkušnjah ob srečevanju tujih ljudi?

»Moja« pot po Sloveniji med cerkvami sv. Jakoba je dolga 1.700 kilometrov. Spoznavanje vere na svetih krajih je Božji dotik, bolj občuten kot drugod. Vsaka cerkev je neke vrste sveti kraj. Vsak križ na nekaj spominja. Cerkve so nastale iz tega, da so na grobovih mučencev postavljali oltarje. Obstajajo trije tipi romanj: spokorno, zahvalno in priprošnje. Moje je predvsem zahvala. Boga po mojem kaže prositi le za moč, da nekaj narediš, ne da On nekaj naredi zate. Bog ni služabnik, ki bi izpolnjeval želje. Podelil nam je svobodno voljo.

Sodelujem pri nekaterih romarskih poteh in tudi vodim skupino kamniških romarjev, ki redno roma na Brezje in enkrat letno na Svete Višarje. Romanje razumem predvsem kot pešačenje.

Boga po mojem kaže prositi le za moč, da nekaj narediš, ne da On nekaj naredi zate.

Na teh poteh doživite marsikaj. Lahko izpostavite kaj, kar se vam je zgodilo nenadejano, a vam je ostalo v trajnem spominu?

Zelo rad se spomnim poti proti Trierju na meji Nemčije z Luksemburgom. Znašel sem se v kraju Rodalben, kjer je bil hotel zaprt, v bližnji gostilni pa so imeli na voljo sobe. Gospodar me je takoj posedel za mizo in mi prinesel kozarec vina. Debatiral sem s tam prisotnimi upokojenci in gospodarja vprašal, ali bi pri njih lahko prespal. Dejal je, da ima vse zasedeno. Ostal sem tam, z ljudmi smo se še menili in gospodar mi je prinesel nov kozarec vina. Eden od sogovornikov mi je povedal, da je na bližnjem hribu planinski dom, kjer bi lahko prespal. Ko sem odhajal iz gostilne, sem vprašal gospodarja, koliko sem dolžan. Vprašal me je, ali sem kaj naročil. Res nisem naročil nič, saj mi je pijačo nosil sam. »Zakaj potem sprašuješ? Pojdi,« me je prijazno odslovil.

Spominjam se tudi izkušnje, ko je sin zbolel za rakom. Hodil sem po mnogih božjih poteh. Takrat so bile bolj priprošnje, ne zahvale. Bil sem pri nas, na Sveti Gori (Skalnica pri Solkanu), kjer je bazilika svetogorske Matere Božje. Ko sem prišel tja, je bilo vse narobe. Bil sem lačen, gostilne v bližini ni bilo, restavracija pri cerkvi je bila zaprta. Pater v cerkvi mi je rekel, da pri njih ne morem prespati, saj se nisem prijavil. Potem sem se spomnil na znani rek, da »zanju ni bilo prostora v prenočišču«. Bil sem kot Marija in Jožef, ki sta iskala prenočišče v Betlehemu, pa so ju povsod odpravili in sta poiskala zatočišče v hlevu.

Potem ste prespali v hlevu?

Ne, seveda ne. Vedel sem, da se bo vse uredilo. Lastnik zaprte gostilne me je opazil in me povabil, naj vstopim. Povabili so me k večerji, ki so jo imeli zase, in uredili so mi tudi prenočišče. Tudi sin je sčasoma ozdravel. Ne morem reči, da se je zgodil čudež, sem pa dobil takrat stik z Bogom, občutek, da sem na pravi poti. Ko gre vse narobe, veš, da je rešitev najbližje.

Ko gre vse narobe, veš, da je rešitev najbližje.

Živimo v času, ko se ima človek za boga.

Bog vsekakor je, in to izven človeških definicij. Dilema je, ali je človek ustvarjen po Božji podobi ali Bog po človeški.

Pogosto se govori, da mladi zgolj buljijo v pametne telefone in visijo na družbenih omrežjih. Kakšno je vaše opažanje: imajo vseeno interes neposredno spoznavati okolje okoli sebe?

Ta želja je v mladih še vedno prisotna, a veliko manj, kot je bila nekoč. Po naših, jamarskih izkušnjah lahko povem, da se »biti jamar« sliši dobro. Toda ko začneš riniti po blatu v jami ali s 30-kilogramskim nahrbtnikom v breg, ker nosiš s sabo vso opremo, se to marsikomu ne zdi več dobro. Vstopamo v čas, ko bo znanje na razpolago le nekje izven človeka, lastnih izkušenj bo malo. To ni posebno dober obet.

Vstopamo v čas, ko bo znanje na razpolago le nekje izven človeka, lastnih izkušenj bo le malo.

(D224: 31-33)