Veliki val pred Kanagawo ali kratka zgodovina bližnje prihodnosti

dr. Vanja Kočevar

Vir slike: hr.wikipedia.org/
POSLUŠAJ ČLANEK
Znameniti japonski umetnik Katsushika Hokusai je med letoma 1830 in 1833 ustvaril serijo šestintridesetih lesorezov svete gore Fuji, ki je zlasti zaradi ene izmed grafik že v 19. stoletju zaslovela tudi na Zahodu.


Podcast komentarja dr. Vanje Kočevarja je na voljo na koncu prispevka.






"Veliki val pred obalo Kanagawe", kot slovito grafično delo popularno imenujemo dandanes, japonsko sveto goro postavlja v ozadje, medtem ko v ospredju kompozicije dominira veliki morski val, ki grozi, da bo ravnokar razbil tri ribiške čolne, ki se z odprtega morja vračajo v mesto Edo ali današnji Tokio.

Življenjski grožnji navkljub med moštvom ogroženih ribiških čolnov ni opaziti panike. Prav nasprotno, vsi ribiči so na svojih mestih, kot da jih besnenje valov sploh ne bi motilo.

Varljiva bonaca


Na prvi pogled se zdi, da ima dramatični trenutek v valove viharja ujetih japonskih ribičev s slabih dvesto let starega lesoreza le malo skupnega z udobnim življenjem, ki ga te dni Evropejci še uživamo. Vendar je bidermajerska idila srečne progresivne družbe, ki nam jo podajajo množični mediji, bržkone utvara.

V idealizirani podobi so namreč v pravkar preteklem desetletju pod udarci resničnosti zazevale tako velike vrzeli, da jih medijski aparat ne more več prikrivati. Zato skuša našo pozornost z "izrednimi podnebnimi razmerami" preusmeriti drugam, da davkoplačevalci ne bi opazili, na katerih področjih so razmere dejansko izredne.

Da bo Evropo v dvajsetih letih 21. stoletja prej kot "podnebna" doletela nekoliko drugačna katastrofa, je dokončno postalo jasno, ko so na velikonočni ponedeljek, 15. aprila 2019, plameni požrli pariško katedralo Notre-Dame.

Čeprav so nas množični mediji podučili, da je pri požaru enega od simbolov Francije šlo za nesrečo, je zaradi številnih sočasnih napadov na francoske cerkve nad razlago vzroka tega tragičnega dogodka obvisela senca dvoma. Da bi katastrofa utegnila doživeti reprizo, pa nam postane jasno, ko preberemo, da so za obnovo 850 let starega sakralnega poslopja predlagani tudi: "kristalna streha z razgledno ploščadjo, velikanski bazen na strehi ali ogromen rastlinjak s še večjim čebelnjakom, …".

Sicer pa se bo kot najusodnejši dogodek drugega desetletja 21. stoletja v zgodovino verjetno vpisal 4. september 2015, ko je nemška kanclerka Angela Merkel sprejela odločitev o odprtju meja za skupine migrantov, ki so se preko Madžarske bližale Nemčiji.

Nadaljnje dogajanje povezano z migrantsko krizo je svoj vrhunec doseglo z zloglasnim "kölnskim silvestrovanjem" in serijo terorističnih napadov, prve konkretne politične posledice pa so se pokazale, ko so se Britanci 23. junija 2016 na referendumu odločili za izstop iz EU. Kot priznavajo brexitirji sami, je bilo prav vprašanje migracij pregovorni "breaking point", ki je odločil sicer tesen izid zgodovinskega glasovanja.

Brexit, ki naj bi se po več kot tri in polletni sagi naposled zgodil čez dobra dva tedna, pa je hkrati napovedal "val desničarskega populizma" širom zahodnega sveta, ki kljub občasnim porazom ne kaže znakov umirjanja.
Politični pretresi, ki smo jim priča od leta 2016 dalje, so odgovor na desetletja zgrešene migracijske politike in načrtno razgradnjo nacionalne države s strani mednarodnih organizacij, korporacij in velikih bank.

Konec obdobja dolgega miru


Politični pretresi, ki smo jim priča od leta 2016 dalje, sicer niso neposredna posledica usodne odločitve nemške kanclerke, temveč predvsem odgovor na desetletja zgrešene migracijske politike in načrtno razgradnjo nacionalne države s strani mednarodnih organizacij, korporacij in velikih bank.

Usodna odločitev Merklove o odprtju meja je tako odigrala vlogo sprožilca politične manifestacije nezadovoljstva običajnih državljanov in davkoplačevalcev, ki se je že dolgo kuhala. V tem pogledu je 4. september 2015 napovedal konec obdobja dolgega miru (long peace), ki je v pretežnem delu Evrope vladal od konca druge svetovne vojne, in bo za prvo polovico 21. stoletja verjetno pomenil ključno cezuro.

Morda ga bo zgodovinopisje nekoč primerjalo s pomenom praške defenestracije, 23. maja 1628, za 17. stoletje, napada na Bastiljo, 14. julija 1789, za francosko revolucijo, ali sarajevskega atentata, 28. junija 1914, za 20. stoletje.

Dogajanja med migrantsko krizo in napovedani izstop Velike Britanije sicer kažejo, da je projekt EU z eno nogo že v Haronovem čolnu. Vendar sodeč po nedavnih izjavah slovenskega člana nove Evropske komisije Janeza Lenarčiča sprememb politike do (i)legalnih migracij tudi od nove bruseljske administracije ne gre pričakovati, čeprav so prav te glavni generator "desničarskega populizma", ki se ga mnogi v Bruslju tako bojijo.

Zlom evra in razpad EU?


Poleg migracij EU pesti še gora drugih težav. Po besedah evropskega poslanca stranke Brexit Ruperta Lowa, naj bi evropsko ekonomijo poganjala le še Evropska centralna banka s projektom quantitative easing, ki naj bi od leta 2015 za spodbudo evropskega gospodarstva "ustvaril" že 2,1 trilijona evrov.

O resnih težavah bančnega sistema je slišati tudi v Nemčiji, kjer pred nevarnostjo zloma skupne evropske valute svarita zlasti Markus Krall in Max Otte.
Na nebu se že zbirajo črni oblaki viharja in verjetno ni več daleč dan, ko nam bo v obraz pljusnil Veliki val realnosti, pred katero smo si zlasti zadnjih pet let tako prizadevno zatiskali oči.

Čeprav v slovenskih množičnih medijih o tem le redko slišimo, se nezadovoljstvo hitro širi tudi v krogih vojaških ekspertov. Nemško obrambno ministrstvo je že leta 2017 v svojem tajnem dokumentu Strategische Vorausschau 2040, ki je pricurljal v javnost, motrilo tudi verjetnost razpada EU.

Francoska generaliteta je leta 2018 ob podpisu t.i. marakeškega sporazuma predsednika Macrona v odprtem pismu obtožila veleizdaje. Nekdanji načelnik španskega generalštaba naj bi decembra lani pozval k strmoglavljenju vlade Pedra Sancheza. Nezadovoljstvo zaradi (ne)varovanja južne meje pa se, kot smo že poročali na Domovini, širi tudi med slovenskimi vojaki.

Naštetim težavam lahko prištejemo še proteste, ki se iz Francije širijo na Nizozemsko in v Nemčijo, ter vse slabšo varnostno situacijo evropskih mest. Težka popotnica za novo desetletje, v katerem se je evropska ekonomija že začela ohlajati.

In slovenski problemi ...


Če nas zanima, kaj je ena večjih slovenskih hipotek za pridnost, se spomnimo le, da smo v Delu že 7. septembra 2019 lahko prebrali, da: "Socialni transferji načenjajo stabilnost javnih financ", in to navkljub dejstvu, da je proračun lani beležil rekordne prilive.

Kako bo Republika Slovenija, ki je zadnjo gospodarsko krizo dočakala s 5 milijardami dolga, zagotavljala socialni mir v naslednji recesiji, ki jo pričakuje 32 milijardami dolga, ne skrbi nikogar.

Slovenci trenutno še uživamo v progresivnem bidermajerju video igric in resničnostnih šovov, medtem pa se na nebu že zbirajo črni oblaki viharja in verjetno ni več daleč dan, ko nam bo v obraz pljusnil Veliki val realnosti, pred katero smo si zlasti zadnjih pet let tako prizadevno zatiskali oči.

Na prihajajočo preizkušnjo, ki se nezadržno približuje, se sicer velja dobro pripraviti, vendar si po drugi strani za zgled lahko vzamemo mirno držo japonskih ribičev s Hokusaijeve grafike, ki so soočeni z Velikim valom obdržali mirno kri in dostojanstvo.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike