Veliki val pred Kanagawo ali kratka zgodovina bližnje prihodnosti

dr. Vanja Kočevar
10
Vir slike: hr.wikipedia.org/

Znameniti japonski umetnik Katsushika Hokusai je med letoma 1830 in 1833 ustvaril serijo šestintridesetih lesorezov svete gore Fuji, ki je zlasti zaradi ene izmed grafik že v 19. stoletju zaslovela tudi na Zahodu.

Podcast komentarja dr. Vanje Kočevarja je na voljo na koncu prispevka.

“Veliki val pred obalo Kanagawe”, kot slovito grafično delo popularno imenujemo dandanes, japonsko sveto goro postavlja v ozadje, medtem ko v ospredju kompozicije dominira veliki morski val, ki grozi, da bo ravnokar razbil tri ribiške čolne, ki se z odprtega morja vračajo v mesto Edo ali današnji Tokio.

Življenjski grožnji navkljub med moštvom ogroženih ribiških čolnov ni opaziti panike. Prav nasprotno, vsi ribiči so na svojih mestih, kot da jih besnenje valov sploh ne bi motilo.

Varljiva bonaca

Na prvi pogled se zdi, da ima dramatični trenutek v valove viharja ujetih japonskih ribičev s slabih dvesto let starega lesoreza le malo skupnega z udobnim življenjem, ki ga te dni Evropejci še uživamo. Vendar je bidermajerska idila srečne progresivne družbe, ki nam jo podajajo množični mediji, bržkone utvara.

V idealizirani podobi so namreč v pravkar preteklem desetletju pod udarci resničnosti zazevale tako velike vrzeli, da jih medijski aparat ne more več prikrivati. Zato skuša našo pozornost z “izrednimi podnebnimi razmerami” preusmeriti drugam, da davkoplačevalci ne bi opazili, na katerih področjih so razmere dejansko izredne.

Da bo Evropo v dvajsetih letih 21. stoletja prej kot “podnebna” doletela nekoliko drugačna katastrofa, je dokončno postalo jasno, ko so na velikonočni ponedeljek, 15. aprila 2019, plameni požrli pariško katedralo Notre-Dame.

Čeprav so nas množični mediji podučili, da je pri požaru enega od simbolov Francije šlo za nesrečo, je zaradi številnih sočasnih napadov na francoske cerkve nad razlago vzroka tega tragičnega dogodka obvisela senca dvoma. Da bi katastrofa utegnila doživeti reprizo, pa nam postane jasno, ko preberemo, da so za obnovo 850 let starega sakralnega poslopja predlagani tudi: “kristalna streha z razgledno ploščadjo, velikanski bazen na strehi ali ogromen rastlinjak s še večjim čebelnjakom, …”.

Sicer pa se bo kot najusodnejši dogodek drugega desetletja 21. stoletja v zgodovino verjetno vpisal 4. september 2015, ko je nemška kanclerka Angela Merkel sprejela odločitev o odprtju meja za skupine migrantov, ki so se preko Madžarske bližale Nemčiji.

Nadaljnje dogajanje povezano z migrantsko krizo je svoj vrhunec doseglo z zloglasnim “kölnskim silvestrovanjem” in serijo terorističnih napadov, prve konkretne politične posledice pa so se pokazale, ko so se Britanci 23. junija 2016 na referendumu odločili za izstop iz EU. Kot priznavajo brexitirji sami, je bilo prav vprašanje migracij pregovorni “breaking point”, ki je odločil sicer tesen izid zgodovinskega glasovanja.

Brexit, ki naj bi se po več kot tri in polletni sagi naposled zgodil čez dobra dva tedna, pa je hkrati napovedal “val desničarskega populizma” širom zahodnega sveta, ki kljub občasnim porazom ne kaže znakov umirjanja.

Politični pretresi, ki smo jim priča od leta 2016 dalje, so odgovor na desetletja zgrešene migracijske politike in načrtno razgradnjo nacionalne države s strani mednarodnih organizacij, korporacij in velikih bank.

Konec obdobja dolgega miru

Politični pretresi, ki smo jim priča od leta 2016 dalje, sicer niso neposredna posledica usodne odločitve nemške kanclerke, temveč predvsem odgovor na desetletja zgrešene migracijske politike in načrtno razgradnjo nacionalne države s strani mednarodnih organizacij, korporacij in velikih bank.

Usodna odločitev Merklove o odprtju meja je tako odigrala vlogo sprožilca politične manifestacije nezadovoljstva običajnih državljanov in davkoplačevalcev, ki se je že dolgo kuhala. V tem pogledu je 4. september 2015 napovedal konec obdobja dolgega miru (long peace), ki je v pretežnem delu Evrope vladal od konca druge svetovne vojne, in bo za prvo polovico 21. stoletja verjetno pomenil ključno cezuro.

Morda ga bo zgodovinopisje nekoč primerjalo s pomenom praške defenestracije, 23. maja 1628, za 17. stoletje, napada na Bastiljo, 14. julija 1789, za francosko revolucijo, ali sarajevskega atentata, 28. junija 1914, za 20. stoletje.

Dogajanja med migrantsko krizo in napovedani izstop Velike Britanije sicer kažejo, da je projekt EU z eno nogo že v Haronovem čolnu. Vendar sodeč po nedavnih izjavah slovenskega člana nove Evropske komisije Janeza Lenarčiča sprememb politike do (i)legalnih migracij tudi od nove bruseljske administracije ne gre pričakovati, čeprav so prav te glavni generator “desničarskega populizma”, ki se ga mnogi v Bruslju tako bojijo.

Zlom evra in razpad EU?

Poleg migracij EU pesti še gora drugih težav. Po besedah evropskega poslanca stranke Brexit Ruperta Lowa, naj bi evropsko ekonomijo poganjala le še Evropska centralna banka s projektom quantitative easing, ki naj bi od leta 2015 za spodbudo evropskega gospodarstva “ustvaril” že 2,1 trilijona evrov.

O resnih težavah bančnega sistema je slišati tudi v Nemčiji, kjer pred nevarnostjo zloma skupne evropske valute svarita zlasti Markus Krall in Max Otte.

Na nebu se že zbirajo črni oblaki viharja in verjetno ni več daleč dan, ko nam bo v obraz pljusnil Veliki val realnosti, pred katero smo si zlasti zadnjih pet let tako prizadevno zatiskali oči.

Čeprav v slovenskih množičnih medijih o tem le redko slišimo, se nezadovoljstvo hitro širi tudi v krogih vojaških ekspertov. Nemško obrambno ministrstvo je že leta 2017 v svojem tajnem dokumentu Strategische Vorausschau 2040, ki je pricurljal v javnost, motrilo tudi verjetnost razpada EU.

Francoska generaliteta je leta 2018 ob podpisu t.i. marakeškega sporazuma predsednika Macrona v odprtem pismu obtožila veleizdaje. Nekdanji načelnik španskega generalštaba naj bi decembra lani pozval k strmoglavljenju vlade Pedra Sancheza. Nezadovoljstvo zaradi (ne)varovanja južne meje pa se, kot smo že poročali na Domovini, širi tudi med slovenskimi vojaki.

Naštetim težavam lahko prištejemo še proteste, ki se iz Francije širijo na Nizozemsko in v Nemčijo, ter vse slabšo varnostno situacijo evropskih mest. Težka popotnica za novo desetletje, v katerem se je evropska ekonomija že začela ohlajati.

In slovenski problemi …

Če nas zanima, kaj je ena večjih slovenskih hipotek za pridnost, se spomnimo le, da smo v Delu že 7. septembra 2019 lahko prebrali, da: “Socialni transferji načenjajo stabilnost javnih financ”, in to navkljub dejstvu, da je proračun lani beležil rekordne prilive.

Kako bo Republika Slovenija, ki je zadnjo gospodarsko krizo dočakala s 5 milijardami dolga, zagotavljala socialni mir v naslednji recesiji, ki jo pričakuje 32 milijardami dolga, ne skrbi nikogar.

Slovenci trenutno še uživamo v progresivnem bidermajerju video igric in resničnostnih šovov, medtem pa se na nebu že zbirajo črni oblaki viharja in verjetno ni več daleč dan, ko nam bo v obraz pljusnil Veliki val realnosti, pred katero smo si zlasti zadnjih pet let tako prizadevno zatiskali oči.

Na prihajajočo preizkušnjo, ki se nezadržno približuje, se sicer velja dobro pripraviti, vendar si po drugi strani za zgled lahko vzamemo mirno držo japonskih ribičev s Hokusaijeve grafike, ki so soočeni z Velikim valom obdržali mirno kri in dostojanstvo.

10 KOMENTARJI

  1. Po zaslugi zelene politike Nemčija uvozi tretjino električne energije. Trend negativne bilance se še povečuje, popularnost zelenih pa raste.
    Predlagam poučno terapijo: Nemčija naj uvede redukcijo elektrike tako, da bo po osem ur dnevno izklučena elektrika.
    Ob izklopu bodo zeleni uživali, saj se jim bodo izpolnile želje.
    Upam, da bi na ta način zajelo vseleje vse zelene po Evropo z Gretico na čelu.

  2. Vsekakor bi med (pra)vzroke današnjih ‘političnih pretresov'(tako jih poimenuje avtor), ki jih povzročajo migracije, uvrstila demografski primanjkljaj, ki ga je ‘Evropa’ kuhala dolga desetletja, ko je živela v blagostanju in se je zdelo, da so otroci ‘nadloga’, ki bistveno omejuje osebno svobodo odraslih (staršev). Postarana, nerodovitna in razvajena Evropa je tako postala neverjetno ranljiva in nemočna ter s tem mnogo lažji plen, kot si zmoremo priznati.

    A glede EU in Haronovega čolna: EU je že dooolgo zgolj eden izmed novodobnih babilonskih stolpov – ko človek pošlje Boga v kot in se postavi na njegovo mesto, kaj drugega niti ni pričakovati, pa naj se še tako trudi in prizadeva dokazati, da je ‘pameten’ in ‘napreden’.

  3. Mirno kri in dostojanstvo? Umetniki vidijo nekaj drugega, na kar opozarjajo in ne na mirno kri in dostojanstvo. Svarijo pred brezbrižnostjo hlapčevanja grehu, ko je zlo – peta kolona zimskih ledenih barv (kontrarevolucija toploti slovenske pomladi) med nami in pripravlja teren brezbrižnosti VELIKEMU VALU mrzle vode in ledu, ki je ozadje, od koder prihaja, že vklenil v sužnost zlaganosti in nasilja nad zgodovino preteklosti in sedanjosti, nad moralo, ekonomijo in svobodo…

  4. Prevladujoča pragmatična usmerjenost sodobnih politikov zgolj in samo na čim manj konfliktno ohranjanje “statusa quo” ter na čim udobnejše preživetje lastnega mandata na oblasti in “pri proračunskem koritu”, je ena od najpogubnejših lastnosti dandanašnjih politikov in dandanašnjih političnih strank.
    Neodgovorno alibično ravnanje političnih prvakov pod populistično parolo “Pred nami in za nami potop!” ali “Na dolgi rok bomo tako ali tako vsi mrtvi!” seveda ne obeta nikakršne politične vizije, dolgoročnejše strategije, nikakršnega razvojnega tveganja in nikakršne ustvarjalnosti, kaj še pozitivne politične ambicioznosti ter politične strasti.
    Vse skupaj je eno samo puhlo in prazno politikantsko in populistično životarjenje v varnih in udobnih okvirjih doseženega “statusa quo”, statične in razvojno zaprte stabilnosti, je eno samo virtualno medijsko uprizarjanje “viharjev v kozarcu vode” z navideznimi aferami in navideznimi gibanji popularnosti na kupljenih rutinskih mesečnih predvolilnih potvorbah meritev javnega mnenja kot sodobnih spektakelskih in agitacijsko-propagandističnih nadomestkih resničnih političnih idej, strategij, vizij, demokratično sprejetih programov, načrtov …
    Idejna, ideološka, politična, religiozna in etična izpraznjenost vodilnih politikov ter vodilnih politik našega časa, njihova patološka samoljubnost, samozadostnost, samovšečnost in brezmejna oblastiželjnost ter materialna pohlepnost seveda ne omogočajo nikakršnega lažnega upanja, da bi se utegnile zgoraj opisane razmere dekadence in razpadanja v Evropi in Sloveniji čudežno ustaviti.
    V zgodovinskih in političnih procesih čudežev ni in vsako na videz “zastonj kosilo” bo nekdo nazadnje moral plačati. Običajno nazadnje najvišjo ceno plačajo tisti z družbenega dna oz. z družbenega obrobja.

  5. Naj že enkrat izklopijo to elektriko, to bo zelo dobro za tretjino prebilvalstva, ki so zasvojeni z internetom. Zdaj že moja tašča visi na internetu in zavzeto špila šah. To pa je prelomna točka! Ko ga pa ne špila se ji pa vidi, da samo na to misli.

  6. Ob branju tega prispevka sem se spomnil, na knjigo Stefana Zweiga, Včerajšnji svet. Tam nekje je avtobiografsko zapisal isto misel in ko je izbruhnila 1.sv so bili vsi presenečeni. “Spregledali smo dogajanja na periferiji, med tem, ko smo po kavarnah….” Tako nekako. Odlična knjiga, vredna branja, kot vsa Zweigova dela.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime