Vehovar: Težave z romsko skupnostjo trajajo že desetletja dolgo

V zadnjih dneh, po tragični smrti Aleša Šutarja, vse več ljudi pripoveduje o svojih izkušnjah z romsko skupnostjo in njenimi posamezniki. Na to temo se je razpisal tudi Urban Vehovar, eden najglasnejših kritikov sistemske korupcije v naši državi, sicer pa tudi sociolog, raziskovalec in publicist. Opisal je, kaj vse je doživel in videl, ko je pred leti obiskoval osnovno šolo Bršljin v Novem mestu in romsko naselje Brezje-Žabjak. Poleg tega pa je tudi ocenil, da država v Sloveniji ne deluje, sesula se je vase. Po njegovih besedah je Slovenija postala plen političnih elit z obeh strani politične arene ter skupin organiziranega kriminala, ki so prevladale nad formalnim in tistim, kar koristi celotni skupnosti.

Pred mnogimi leti je sociolog in višji raziskovalec na Ekonomski fakulteti Urban Vehovar večkrat obiskal osnovno šolo Bršljin v Novem mestu, ki jo obiskuje veliko romskih otrok, ki živijo v naselju Brezje-Žabjak. Tja je odhajal zato, ker ga je zanimalo, kako živijo romski otroci. Med drugim je videl, kot se je sam izrazil, grozljive statistike o odsotnosti romskih otrok od pouka, grozljive statistike o njihovih ocenah. Ter o stopnji revščine v romski skupnosti. Slišal je tudi zgodbe o tem, da romska skupnost izloči mladostnike, ki si prizadevajo, da bi dosegli v šoli čim več. Najmanj trikrat je s socialno delavko obiskal romsko naselje, o čemer pripoveduje v nadaljevanju. »Glede možnosti za integracijo večine Romov v slovensko družbo si ne delam utvar. Ta proces nikoli ne bo uspel. Prepričan sem tudi, da je treba vanj, navkljub vsemu, investirati in podpirati ljudi, bodisi Rome ali Slovence, ki so v ta proces vključeni,« je zapisal Vehovar in ocenil, da je ob tem nujna represija, torej prisotnost oblasti, ki pa mora biti trajna. Ob pravicah so namreč tudi dolžnosti. 

Glede možnosti za integracijo večine Romov v slovensko družbo si ne delam utvar. Ta proces nikoli ne bo uspel.

»Pri obisku romskega naselja Brezje-Žabjak sem doživel strašno, nepojmljivo revščino. Nekoč, v jeseni, me je delavka OŠ Bršljin odpeljala k bivališču romske družine, ki je živela na robu naselja. Pred v črno obarvano barako iz lesa, in v njej, se je igralo kakšnih osem otrok. Zlahka sem jih razvrstil od največjega do najmanjšega. Njihova mati je bila ponovno noseča,« se je na Facebooku razpisal Vehovar in opisal, da je baraka imela okoli štiri kvadratne metre. Bila je nepometena, umazana, čez velik jogi, ki je bil v kotu edine sobe, so bile nametane koce. »Vrata barake so bila na stežaj odprta, zato sem lahko vanjo pogledal. Pred barako so se igrali otroci, bili so bosi, oblečeni zgolj v spodnje hlače in v majice, ki so bile veliko bolj rjave, kot bele barve. Stopali so po kamenju in jesenskem listju, njihove bose noge so bile pogreznjene v blato,« je pripovedoval in dodal, da je bil dan hladen, kljub toplim oblačilom mu ni bilo toplo. 

Spominja se, da se je nekoliko kasneje v kombiju pripeljal družinski oče. Družina je prejemala denar, socialno podporo za vse otroke, za ženo in verjetno tudi za moža. Tega denarja po Vehovarjevi oceni gotovo ni bilo malo. »Oče si je star kombi kupil z denarjem, ki si ga je izposodil od enega od poglavarjev, od veliko višje rangiranega Roma. Tukaj govorim o slojevski razdelitvi romske družbe. Kredita v banki v Novem mestu ne bi dobil nikoli,« je pojasnil in dodal, da verjetno tudi ni vedel, koliko neformalnih obrokov je še dolžan. »Če sem prav razumel, je kot kolateral, kot obliko zagotovila o vračilu izposojenega denarja, oddal vse družinske dokumente. Če bi denarja ne vrnil, bi bil deležen sankcije, ki je banka nikoli ne more izvesti,« je zapisal.

Slišal je tudi zgodbo o Romu, ki se je uprl nekomu, ki ima moč, prav tako Romu. Rom z močjo in pištolo je nasprotnika ustrelil v glavo z razdalje le nekaj centimetrov in ga ubil. Poklicali so policijo, vendar nihče ni videl ničesar.

Rom je nasprotnika ustrelil v glavo z razdalje le nekaj centimetrov in ga ubil. Poklicali so policijo, vendar nihče ni videl ničesar.

»Nekoč je bila v naselju posebna enota policije. Iskali so orožje. Niso ga našli, četudi so ga iskali z detektorji kovin. Vse naselje je namreč polno kovinskih ostankov, zato je detektor neprestano piskal,« je povedal še eno zgodbo. Spomnil se je, da je eden od otrok v pripadnika posebne enote policije usmeril pravo pištolo. Policist je otroka udaril s kopitom avtomatske puške in mu iz rok zbil pištolo. »Ne, pri tem policista nikakor ne napadam. Ščitil je pač svoje življenje,« je zatrdil.

»Doživel sem, da so matere podpisovale dokumente o tem, da je lahko otrok ponavljal razred, s križci, ker niso znale pisati. Pri nas je to pač potrebno, podpis enega od staršev pri ponavljanju razreda,« je povedal. Prišli so v naselje, delavka s šole pa je prisotne ženske vprašala, če gre lahko tudi on iz avtomobila. Ko so se ženske s tem strinjale, mu je delavka zabičala, da naj ostane pri vratih avtomobila. To isto delavko je namreč eden od Romov nekoč po naselju preganjal s sekiro. 

»Videl sem žensko, ki je hodila sklonjeno, postrani, ker jo je mož pretepel skoraj do smrti in jo pri tem hudo poškodoval. Zdelo se mi je, da sem na drugem planetu, in ne v Sloveniji. Tukaj ni strukture, ni vsakdanjega življenja, ki se giblje po tirnicah,« je izpostavil. Ko se otroci vrnejo iz šole, vržejo šolsko torbo za hišo ali barako in jo poberejo takrat, ko morajo naslednjega jutra spet v šolo. »Če v šolo sploh gredo,« je dodal in opisal okoliščine teh otrok – tako je, kot da bi živeli na vojnem območju, v neprestanem strahu za preživetje.

Zdelo se mi je, da sem na drugem planetu, in ne v Sloveniji.

V ozadju: prekupčevanje z ljudmi, drogo in orožjem

V primeru dogajanja v Novem mestu in okolici gre po besedah Vehovarja za hoteno odpoved obrambnega mehanizma družbe, vseh represivnih organizacij, ki ga predstavljajo, ter politike. »Te ne delujejo, četudi imajo že sedaj zadostna pooblastila,« je zatrdil in dodal, da teh pač ne želijo udejanjati zaradi takšnega ali drugačnega razloga. »Razlog, da slovenska vlada sprejema nove, represivne zakone, je v tem, da ljudem pač nekaj ponuja, četudi dobro ve, da to nikakršen odgovor na zatečene razmere,« je ocenil. Po njegovem mnenju vlada ljudem zavestno meče pesek v oči.

Dela se pač, da nekaj dela. Ključen problem je po njegovih besedah v odvračanju pogleda, v hoteni pasivnosti, v nesposobnosti, strahu in skorumpiranosti. »Prišlo je do hotenega kolapsa sistema. Ta proces ni od danes, pač pa poteka že mnoga desetletja. Tega sem se zavedal že prej, le da se sedaj posamezni deli zlagajo v celoto,« je priznal in obžaloval, da jih je na žalost zložila prav smrt dobromislečega človeka. Po njegovih besedah ne gre za nova pooblastila, dosedanja več kot zadostujejo. »V ozadju gre za prekupčevanje z ljudmi, drogo in orožjem. Romi in Albanci so zgolj izvajalci poslov, s katerimi upravljajo ljudje iz Beograda in Ljubljane,« je zatrdil.

Ne gre za nova pooblastila, dosedanja več kot zadostujejo.

Kot je zapisal Vehovar, je resničnost slovenske družbe na žalost veliko hujša od tistega, kar smo si pripravljeni priznati. Ko gre za slovensko »levico«, pa so njena nesposobnost za soočenje z resnico, njena skorumpiranost, strahopetnost in stupidnost po njegovi oceni tolikšne, da presegajo zdrav razum. »Vse dlje je od težav resničnih, poštenih ljudi, bodisi Slovencev, Romov ali Albancev. Živi v svojem pravljičnem svetu, v svetu utvar, njihov pogled na razmere v družbi, na življenje in njegove stranpoti je grozljivo izkrivljen in docela zgrešen,« je zapisal in nadaljeval: »Na žalost pa obvladuje večino medijev, kot je na primer nacionalna televizija, pri tem pa svoje izrazito manjšinsko mnenje vsiljuje celotni družbi, ali pač tistim, ki so jo prisiljeni gledati, brati in poslušati.«

Država v Sloveniji ne deluje, sesula se je vase

Vehovar meni, da bodo Slovenci na dogodke iz Novega mesta že jutri pozabili in vse skupaj prepustili organom pregona, ki pa ne bodo storili ničesar. »To vam zagotavljam brez zadržkov. Slovenci pač niso Srbi in srbski študentje, ki proti skorumpirani oblasti, ki je premešana z mafijo, protestirajo že eno leto,« je bil jasen. Po njegovi oceni so Slovenci zgolj od danes do jutri, poleg tega pa tudi izrazito samouničevalni. »Kot ubijajo sebe, bodo ubili tudi državo, ki so jo oni in njene elite prignali do roba smrti ali razpada,« je navedel in zatrdil, da je osnovna težava Slovenije ta, da je bilo porušeno ravnotežje med neformalnim svetom korupcije in kriminala, ter državo.

Država v Sloveniji ne deluje, sesula se je vase. Po njegovih besedah je Slovenija postala plen političnih elit z obeh strani politične arene ter skupin organiziranega kriminala, ki so prevladale nad formalnim in tistim, kar koristi celotni skupnosti.

Kot Slovenci ubijajo sebe, bodo ubili tudi državo, ki so jo oni in njene elite prignali do roba smrti ali razpada.