Vdor politike v šport najeda tudi priljubljenost olimpijskih iger

Tomaž Kovač
6

Da so olimpijske igre veliko več kot le športni dogodek, vemo že dolgo. Dejstvo je, da se na tako velikem dogodku zgodi veliko stvari, med seboj trči ogromno interesov in rivalstev, na same igre pa seveda želijo vplivati tudi od zunaj.

Tako je tudi na olimpijskih igrah v Tokiu, kjer je spet jasno, da politika in ideologija vdirata v šport in ob tem še razdiralno vplivata na celoten dogodek. Izbrali smo nekaj primerov, ki kažejo, da so igre daleč od zgolj promoviranja slogana »zdrav duh v zdravem telesu«. Kot kaže pa je prva od vidnih posledic vdora politike in ideologije v šport padec zanimanja med gledalci.  

Olimpijado so najprej zaznamovale boleče prošnje japonskega zdravstvenega sistema, naj iger ni, saj naj bi, zaradi prevelikega števila okužb, pogubno vplivale za japonski zdravstveni sistem. Oblasti prošenj niso poslušale, so pa poskrbele za dosledno in strogo spoštovanje ukrepov. O tem smo pisali TUKAJ.

Nadaljevalo se je z odpovedmi na podlagi političnih prepričanj. Prvi se je iz tekmovanja v judu umaknil alžirski judoist Fethi Nourine, in sicer potem ko mu je žreb tekmovanja dodelit izraelskega borca Toharja Butbula.

To je že drugič, da se je Nourine umaknil s turnirja, ker se je moral soočiti z Butbulom. Prvič se je to zgodilo na svetovnem prvenstvu 2019 na Japonskem. “Veliko smo delali, da smo prišli do olimpijskih iger, toda palestinski boj je večji od vsega tega,” je dejal Nourine in dodal, da je njegova odločitev “dokončna”.

To je pomenilo, da bi se z Izraelcem moral pomeriti Sudanec Abdalrasool, vendar je bil tudi ta dvoboj na koncu odpovedan, potem ko se je tudi Abdalrasool odločil, da noče tekmovati proti Izraelcu.

Klečanje med in po tekmah dovoljeno

Do aktualnih olimpijskih iger so predpisi določali, da “demonstracije ali politična, verska ali rasna propaganda niso dovoljene na nobenih olimpijskih lokacijah, prizoriščih ali drugih območjih”. Letos pa so pravila spremenili tako, da je mogoče to zaobiti. Nogometne ekipe so izkoristile novo pravilo, ki ga je uvedel Mednarodni olimpijski komite in jim omogoča, da “izrazijo svoje poglede” na igrišču pred tekmovanjem ali med predstavitvijo športnikov ali ekip. Tako so nogometne ekipe ZDA, Nove Zelandije, Čila in Velike Britanije pred tekmami klečale v znak boja proti rasizmu.

Kostariška telovadka Luciana Alvarado pa je v Tokiu v protest za rasno enakost ob koncu svoje vaje na parterju pokleknila v čast gibanja BLM. O problemu poklekov pred nogometnimi tekmami smo pisali TUKAJ, o vdiranju politike v nogomet pa TUKAJ.

Pandemija in politika v športu zmanjšujeta zanimanje za olimpijske igre med Američani

Po raziskavi univerze Monmouth pandemija in politika zmanjšujeta zanimanje za olimpijske igre v ZDA. Anketa je namreč pokazala, da se 36 odstotkov Američanov manj zanima za olimpijske igre 2020 v Tokiu kot za igre pred 5. leti.

Od 36 odstotkov manj zainteresiranih jih je 30 odstotkov odgovorilo, da je to posledica pandemije, 34 odstotkov pa jih je odgovorilo, da je njihov razlog v politiki. Na eni strani nekateri torej igre bojkotirajo zaradi tega, ker so prepričani, da bo zaradi iger prišlo do novega vala okužb, drugi pa zaradi tega, ker so igre postale tudi platforma za športnike, da delijo svoja družbena ali politična prepričanja, kar je predvsem med številnimi republikanci nepriljubljeno.

“Olimpijski duh je letos nekoliko oslabel. Tudi pojav gibanja Black Lives Matter, ki se je preselilo tudi v različne športe je privedel tudi do odziva med nekaterimi Američani,” je dejal Patrick Murray, direktor neodvisnega inštituta za anketiranje univerze Monmouth.

Zaradi kritik ob nastop in v mednarodno zaščito

Še en poseg politike v šport pa je doživela tudi beloruska atletinja Kristina Timanovska, ki je noč v Tokiu preživela pod zaščito japonskih oblasti in naj bi nameravala zaprositi za azil. Danes bi morala namreč 24-letnica tekmovati na 200 metrov, a jo je beloruski olimpijski komite zaradi kritičnega javnega nastopa odstranil iz ekipe.

Štiriindvajsetletnica je v nedeljo dejala, da so jo najprej na hitro brez opozorila uvrstili v štafeto teka na 400 metrov, potem ko ena izmed njenih reprezentančnih kolegic ni mogla nastopiti. Beloruski mediji so njeno potezo obsodili in dejali, da nima ekipnega duha, kasneje pa je sledila izključitev iz reprezentance v Tokiu.

Atletinji sta vizum pripravljeni ponuditi Češka in Poljska, slovenski premier Janez Janša pa je včeraj tvitnil, da je Timanovska dobrodošla v Sloveniji.

Ko te pritisk politike ne premami

Kljub vsemu napisanemu zgoraj pa lahko dodamo nekaj svetlih primerov, ki so zgled, da lahko šport tudi presega razdiralne politične razprtije.

To je dokazala tudi Tahani Alqahtani, judoistka iz Savdske Arabije, ki se je v soboto v kategoriji judoistk do 78 kilogramov borila proti izraelski nasprotnici, Raz Hershko. Kljub velikemu pritisku, da sledi obema zgoraj opisanima muslimanskima športnicama, ki sta bojkotirala svoje dvoboje proti izraelskim športnikom na olimpijskih igrah, se Alqahtanijeva ni umaknila, po koncu dvoboja pa je Hershkovi stisnila roko in ju v znak solidarnosti dvignila v zrak.

6 KOMENTARJI

  1. “Vdor politike v šport”
    Jaz menim, da tu ne moremo govoriti o vdoru politike, temveč v vdoru ideologije in to na način, da to ideologijo izpričujejo športniki.
    Politika je po definiciji dejavnost za skupno dobro. Šport ima to komponento povezovanja, kreativnosti, dviganja morale družbe. Skratka šport ima v svojem bistvu tudi komponente politike, za ideologija hoče na vso silo prevzeti šport.

  2. Tadej! Podpišem vaš komentar. V zgodovini so samo OI v Berlinu in Moskvi zaudarjale po ideologiji. Olimpijski komite ga hudo lomi, ker popušča novim, nezdravim tokovom družbenih elit, ki skušajo iztiriti normalnost v svetu.

  3. Olimpijske igre so pravi anahronizem.

    Prvi dan so podelili zlato medaljo za zamago v streljanju z zračno puško na 10 m, zadnji dan pa bodo podelili zlato medaljo za zmago v maratonu. Obe medalji bosta iz enakega materiala in enako težki. Pa primerjajte oba dosežka, če morete.

    Treba se bo vrniti k prvonim olimpijskim igram, kjer se bo pomeril človek s človekom v skladu s prvotno olimpijsko parolo – hitreje, višje, močneje!

    Že od grških časov dalje spada na limpijske igre le atletika, ki je kraljica športa. Morda še gimnastika, potem pa konec

    Danes pa imate na olimpiadah in svetovnih prvenstvih tudi panoge, ki spdajo kvečjemu na otroški peskovnik in ki s športom nimajo veliko ali nič zveze.

    Olimpijski duh bo treba očistiti komercializacije in politike ter narediti take olimpiade, kjer se bodo dejansko pomerili posamezniki in dokazovali, kdo zmore višje, hitreje ali močneje.

  4. Kdor ne opazi poskusov zlorab športa v politične in komercialne namene, je seveda slep.
    A kljub temu se znotraj olimpijskega gibanja ter znotraj olimpijskih tekmovanj da vsakokrat najti in neposredno doživeti več etično pozitivnega, kar bistveno presega vztrajne poskuse političnega razločevanja in izključevanja posameznikov, posameznih narodov in posameznih držav ter skupnosti držav. In kar presega tudi vulgarno kramarsko vrednotenje posameznikov in posameznih ekip zgolj po trenutni vrednosti na komercialnem športnem tržišču merjenja vrednosti med ponudbo in povpraševanjem.
    Pozitivni primeri športnega zmagoslavja in vzornega “fair playa”, ki se ne spozabi nad nujnim človeškim in partnerskim spoštovanjem do naj-trdoživejšega tekmeca in nasprotnika, ter ki se celo na vrhuncu sladostrastja osebnega zmagoslavja izkaže z gesto iskrenega prijateljstva do nasprotnika (na primer francoske zmagovalke in naše vice-šampionke v judu do 63 kg), so lahko vzoren in vzorčen zgled medčloveškega delovanja tudi v vselej konkurenčnih poslovnih in političnih razmerjih med ljudmi.
    Poleg zglednega “fair playa” in poštenega razmerja do nasprotnikov pa sodobne olimpijske zmagovalce praviloma vse bolj krasi tudi trdo, znanstveno utemeljeno in dolgoročno zastavljeno delo, ki se more izkazati v kolikor mogoče enakopravnih pogojih in okoliščinah tekmovanja ter ob kolikor mogoče objektivnih presojah sodnikov (tudi ob podpori najsodobnejše tehnologije).
    V sodobnem olimpijskem športu pač tako rekoč ni več prostora za nekdanje politične protežirance diktatorjev in narcisoidne bleferje, saj je kontrola nedovoljenih sredstev vse bolj stalna in sistematična, sodniške odločitve pa tudi same vse bolj izpostavljene strokovnemu nadzoru in kritiki. Kot kaže, se nadzoru nad zlorabo nedovoljenih sredstev v vrhunskem športu za zdaj kot država dosledno upira le Ruska federacija, katere vrhunski športniki zastopajo lahko le Ruski olimpijski komite pod njegovo zastavo in ne pod zastavo države, ki hoče biti vsestranska svetovna velesila.
    Skratka, olimpijsko gibanje in posamezne olimpijske igre so politično “najedene”, kot je politično “najeden” in “razjeden” svet, v katerem se odvijajo. “Otok” miru, ljubezni, dobrote … so le za mojstre trženja in promocije ter za “delničarje” vseh vrst.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime