Uefa, katera politika sme na stadion?

Embed from Getty Images
Zakaj tako spremljaš nogomet?” me je nekoč z nerazumevanjem spraševala znanka. “Ker je prav nogomet najbolj zanimiv šport. Ni ga športa, kjer bi tolikokrat zmagal nekdo, ki bi ga praktično vsi odpisali že na začetku tekme.” Znanka mi seveda ni pritrdila. “Zame je to šport, kjer se brezvezno podijo za žogo,” je zaključila debato.

Še vedno menim, da sem imel prav, kar nenazadnje potrjujejo tudi številke. Dostopen je vsem, če imajo le žogo in 4 kamne. Nogomet pa je med vsemi ekipnimi športi tisti, v katerem Davidu največkrat uspe premagati Goljata. In ljudje iščemo ravno to. Nekaj novega. Drugačnega zmagovalca. Majhnega outsiderja, ki neverjetno premaga bogatega in serijskega zmagovalca.

Zato ni čudno niti to, da ob zanimivosti v nogomet vdirajo številni drugi interesi in ga želijo vsaj malce izkoristiti v svoj prid. Naj bodo to podjetja, ki predstavljajo nove izdelke, osebe, ki se na tribuni pokažejo, zato da se jih vidi, nič čudnega pa ni, da želi v nogomet na vsak način ves čas vstopati tudi politika.

Zadnji primer smo dobili tekom preteklega tedna, ko se je münchenski mestni svet odločil in poslal na Uefo prošnjo, da bi stadion obarval v mavrične barve. Seveda se to ne bi zgodilo, če ne bi nemški reperezentanci stala nasproti Madžarska. Razlog pa naj bi bil sporni madžarski zakon, ki želi omejevati promocijo LGBT skupnosti. Uefa je predlog zavrnila, češ da gre za politično sporočilo, svoje sporočilo za javnost pa opremila s svojim v mavrico odetim grbom.

Danes torej je politično, drugi dan ista tema spet ni več politična. Nič čudnega za ustroj Uefe, ki ji je dvoličnost že dolgo poznana.

Zgodba je imela epilog v nedeljo, ko je pred pričetkom tekme osmine finala evropskega prvenstva med Nizozemsko in Češko več nizozemskih poročevalcev zapisalo, da so madžarske oblasti navijačem z mavričnimi zastavami prepovedale vstop na stadion Puskas Arena.

Nizozemci, ki sodijo med največje kritike sprejetja kontroverznega zakona na Madžarskem, so imeli v Budimpešti zares ogromno navijačev, zato se je kaj hitro zganila tudi UEFA. In pojedla svoje predhodno stališče. »UEFA je obvestila Nogometno zvezo Madžarske, da mavrično obarvani simboli niso politični in da so v skladu s kampanjo UEFA #EqualGame, ki se bori proti vsem oblikam diskriminacije. To vključuje skupnost LGBTQI, in zato bodo tovrstne zastave dovoljene na stadionu

Danes torej je politično, drugi dan ista tema spet ni več politična. Nič čudnega za ustroj Uefe, ki ji je dvoličnost že dolgo poznana metoda. Že nekaj let namreč na Allianz Areni, prav na tem stadionu, ki ga je mestni svet želel obarvati v mavrico, igrajo klubi z lastniki, ki prihajajo iz Rusije in arabskih držav, kjer je zatiranje homoseksualcev hudo. Marsikdo tam svojo nagnjenost k ljubezni istega spola plača tudi z udarci, da ne rečem celo s smrtjo.

Uefa se na vsak način želi pretvarjati, da v nogomet ne meša politike, a je njeno delovanje sila pragmatično.

Je kdo protestiral proti temu, da Rusija igra na tem evropskem prvenstvu? Je kdo organiziral mavrične stadione proti Rusiji? Ne, še manj, niti želje ni bilo po tem. Ruski oligarhi prek svojih podjetij namreč Uefi namenjajo veliko sponzorskega denarja, lep primer je Gazprom. Tukaj pa je mala Madžarska, ki je tako prikladen nasprotnik, ker je tako majhna, da ni nikomur trn v peti, nima velikih nogometnih zvezdnikov in za njo ni skritih interesov.

Uefa se na vsak način želi pretvarjati, da v nogomet ne meša politike, a je njeno delovanje sila pragmatično. Na eni strani z marketing akcijami spodbuja spoštovanje, a na drugi strani je pripravljena kot članica Fife zamižati na eno oko pri podelitvi svetovnega prvenstva Katarju, kjer stadione v neživljenjskih pogojih in v peklenski vročini za drobiž gradijo Pakistanci in Indijci. Zato ne čudi, da je smrtnost med delavci izjemno visoka. Šejki teh držav pa z bajnimi vsotami kupujejo klube po Evropi in v prav ta nogomet, ki ga nadzoruje in vodi Uefa, vnašajo nestabilnost in rušijo razmerja.

Uefa je milijone pripravljena vložiti tudi v akcije proti rasizmu na stadionih in med igralci. Kaznuje praktično vsako potezo, ki je izrečena v žaru borbe na igrišču, pa najsi bo še tako neumna. Na drugi strani pa gleda proč, ko dolgoletni največji sponzor lige prvakov, ki dobesedno na plečih Afričanov s skorajda sužnjelastniškimi prijemi služi denar, ki ga nato Čeferin and company vzameta za ustvarjanje svojih projektov.

Zato ne čudi, da Uefa tudi tokrat pragmatično deli stališča o mavričnih simbolih. Kot da bi želela povedati, da čuti pritisk LGBT skupnosti in da se je pri stališču z osvetlitvijo stadiona malce prenaglila. Drugače je nemogoče pojasniti, kako je mogoče, da je tokrat njeno mnenje dvakrat tako različno, ko pa poznamo primere iz nogometne zgodovine, kjer je bila precej bolj trda, ko je »politika« vdirala v nogomet. Naj samo spomnim na transparente »Kosovo je srce Srbije«, »Katalonija ni Španija«, ali pa na tistega s strani Celticovih navijačev, ki so izobesili transparenta Williama Wallacea in Bobbya Sandsa ter zraven zapisali, da nista terorista. Vsem tem transparentom je namreč skupna kazen Uefe, ki je odločila, da politika ne sme v nogomet. Sedaj je jasno, da je v nogometu prostor le za točno določeno politiko.

12 komentarjev

  1. Danes govoriti o tem kaj je politično in kaj ni je tako, kot če bi se lažnivec delal poštenega. Gre dokler gre.
    UEFA je del establishmenta zato, da organizirajo gladiatorske (preneseno) igre za množico, da si da duška. Predstavljajte se, da bi se ta energija sprostila pri Vašem sosedu in bi začel razbijati vaš avto, seveda iz same ljubezni oz. navdušenja nad vami kot sosedu.
    Vzdrževanje stadionov, kjer je fizično nasilje usmerjeno v razbijanje sedežev, vpitje itd. je za družbo relativno ceneno, ker gre za določene objekte in določen čas aktivnosti na lokaliteti, ki je poznano.
    UEFA mora temu slediti.
    Ker se sedanja družba spreneveda in laže sama sebi, temu sledi tudi UEFA. Mavrične barve sprejema kot del projekta degeneracije samo v svetu, ki se mora uničiti. Ista UEFA se dela norca iz državljanov v arabskih državah, pa na Kitajskem (bolje kar vseh komunističnih državah).
    Članek predstavlja zgodovino neurejenega podstrešja in spakovanja pri vrhu UEFE. Posredno smo Slovenci del tega, te norosti, ki se širi iz Grosuplja.

  2. Bolj kot politika v športu, ki je vedno bila v neki obliki prisotna v športu (v dvigu nacionalne zavesti, pripadnosti), gre tu za ideološki prevzem športa. Ko bo ljubiteljem športa tega dovolj, bo šport izgubil večji del svoje moči. To se že dogaja v ameriških profesionalnih ligah, kjer se število gledalcev hitro zmanjšuje.

  3. Ha, ha, fuzbalerski navdušenci z avtorjem vred. Fuzbal je ena najbolj dolgočasnih iger. Včasih ni niti enega gola med tekmo. V košarki je košev ko toče, nikoli ni rezultat 0:0. Košarka je razgibana igra.
    Ko me je kot mladeniča v Ljubljani na Gosposvetski začel striči frizer, ki niti ni znal dobro slovensko, je takoj začel z neko Crveno zvezdo, Partizanom in goli. Samo prikimaval sem, rekel skorajda nobene, on pa je nakladal in nakladal.
    Šport se goji, ne pa gleda.

  4. “…osebe, ki se na tribuni pokažejo, zato da se jih vidi,…”

    Evrovizijski prenos planiških poletov nekje v 80. letih. V stolpu, ki je stal nekje nasproti “pukla” letalnice, so bili Dolanc, še neki drugi jugo-slovenski politiki in dva ali trije generali v uniformah. Vse to “osebje” je režiser precejkrat pokazal. Iz evrovizijske centrale v Bruslju je kmalu nato prišlo opozorilo, da preveč kažemo določene osebe.

Komentiraj