"Ujetniki diktature" lahko poročajo o prvi olimpijski medalji

Foto: Twitter profil Team Slovenia
POSLUŠAJ ČLANEK
Že prvi dan olimpijskih iger v Tokiu smo Slovenci pobrali prvo medaljo. Prvič nam je uspelo v kolesarstvu, natančneje Tadeju Pogačarju, ki je cestno dirko pod japonsko goro Fudži končal kot tretji.

Olimpijado na Japonskem ob športnih tekmovanjih brez gledalcev na tribunah zaznamujejo izjemno strogi varnostni ukrepi tako za tekmovalce kot za za poklicne spremljevalce iger. Slovenskih novinarjev, ki so se doma veliko prahu dvigovali okrog zaščitnih ukrepov za zajezitev virusa, praktično ne spustijo drugam kot zgolj v hotel in na prizorišče, pri čemer jim sledijo s tremi različnimi aplikacijami. 

Na sobotni kolesarski dirki, ki se je bomo za vedno spominjali tudi Slovenci, je zmagal Ekvadorec Richard Carapaz, ki je 25 kilometrov pred ciljem uspešno pobegnil pred skupino 13. kolesarjev. V silovitem sprintu za preostali medalji pa je bil Pogačar le za las počasnejši od slovitega belgijskega šprinterja Wouta van Aerta.



"Olimpijske igre sem začel spremljati prej kot kolesarstvo, zato mi olimpijska kolajna res veliko pomeni. Vprašajte me čez nekaj let, kako veliko mi to pomeni," je v cilju na dirkališču Fudži dejal Pogačar in pokazal, kako veliko mu pomeni ta olimpijska medalja. "Upam, da sem odprl vrata za vse slovenske športnike. Pokazal sem, da se da. Vem, da so dobro pripravljeni, in upam, da bomo pobrali čim več odličij."



"To je ena težjih dirk, ki sem jih prekolesaril. Trpel sem od zadnjega vzpona naprej, stisnil zobe, se trudil maksimalno, da pridem do želenega rezultata. V mislih sem imel zlato medaljo, dva kilometra pred koncem pa sem videl, da je bil Carapaz tokrat premočan. Nato sem se osredotočil na boj za srebrno medaljo. Tokrat so odločali milimetri, ob tej priložnosti bi se zahvalil Janu Tratniku, ki se je izjemno boril in pomagal od začetka do konca,« je o težkih pogojih na cesti in homogeni slovenski ekipi dejal slovenski športni junak, ki je v tednu dni zmagi na najslovitejši tritedenski kolesarski dirki dodal še bronasto medaljo.

Pandemija posega tudi v letošnje igre


Pandemija covida-19, ki je olimpijske igre prestavila iz lanskega na letošnje leto, tudi letos kroji način njihove izvedbe. V Tokiu namreč razsajajo okužbe, zaradi katerih je lokalno prebivalstvo v velikem strahu, da bodo razmere zaradi iger ušle izpod nadzora. Zato največje športno tekmovanje spremlja kar precej negodovanja.

Oblasti so na to odgovorile s strogimi ukrepi in z razglašenimi izrednimi razmerami. Tokio je namreč še vedno v primežu virusa. Tekmovanja potekajo pred praznimi tribunami. To, da na največjem športnem dogodku ne bo tujih gledalcev, je znano že dolgo, le nekaj dni pred igrami pa je postalo znano tudi, da na prizoriščih ne bo niti domačih športnih navdušencev.

Aplikacije, testiranja, omejitve gibanja in prepoved uporabe javnega prevoza


Novinarji RTV Slovenija so poročali, da se jim je pot v več kot 9.000 km oddaljen Tokio zaradi ukrepov, ki so jih sprejeli v skladu s protokoli ob pandemiji, podaljšala za približno tri ure. Takoj po pristanku se nato začne vrsta postopkov in formalnosti, da je mogoče vstopiti v državo. Obvezno je tudi testiranje na okužbo s covid-19 ob prihodu, nato pa prve tri dni vsakodnevni testi s slino in nato vnovič vsake štiri dni.

Gibanje vseh udeležencev je v Tokiu zelo omejeno. Novinarji imajo vstop le na prizorišča tekem, medijsko središče in do nastanitev, ki je tokrat v hotelih po mestih in ne v medijski vasi, in v najbližjo trgovino pred nastanitvijo. Za obisk slednje imajo le 15 minut. Uporaba javnega prevoza v prvih 14 dneh je strogo prepovedana.

Za nadzor in zaznavanje morebitnih rizičnih stikov med vsemi udeleženci skrbi ena izmed aplikacij, ki so si jih morali na telefone naložiti že pred odhodom na igre. V drugi se poleg vseh podatkov, ki so jih navedli pred vstopom in ob njem, vsakodnevno spremlja tudi zdravstveno stanje. Med ukrepi so seveda tudi že znani: obvezno nošenje mask, razkuževanje, vzdrževanje razdalje, omejevanje stikov ...

Na Japonskem zelo trdi ukrepi, a niti sledu o diktaturi


Slovenski novinarji v Tokiu se za zdaj zadržujejo in, kljub neodobravajočim podtonom še na glas ne govorijo o diktaturi, ki jim onemogoča profesionalno delo in krati osnovne človekove pravice. Na japonskem ni slovenskih ustavnih sodnikov in informacijske pooblaščenke, zato so se morali sprijazniti s strogo omejitvijo gibanja, sledenjem vsakemu njihovemu koraku ter aplikacijam, ki beležijo kje, oziroma koliko časa se gibajo.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike