Vatikan pritiska na nemške škofe, ti se upirajo: zaostrovanje, ki mu nismo bili priča že stoletja

Foto: Profimedia.si

Prejšnji teden, od 14. do 18. novembra, je potekal obisk ad limina nemške škofovske konference v Rimu. Gre za srečanje škofov določene države s svetim očetom in različnimi vatikanskimi uradi, pri čemer škofje na tak način »v prvi osebi« v Rim prinesejo poročilo o stanju njihove krajevne Cerkve.


Tokrat so grobove apostolov obiskali – to je namreč zgodovinska podlaga obiskov ad limina apostolorum – nemški škofje. Papež se je z njimi srečal v četrtek, najbolj zanimivo dogajanje pa je sledilo v petek, ko je bilo predvideno skupno srečanje tako vatikanskih uradov kot papeža, pri čemer pa se papež na koncu tega srečanja ni udeležil.

To srečanje, če bi potekalo, kakor je bilo predvideno, bi bilo veliko presenečenje, saj sestankovanje škofov običajno poteka ločeno po uradih, tokrat pa si je Sveti sedež zamislil skupno srečanje. Razlog je seveda jasen: nemška »Sinodalna pot«, »Synodaler Weg«, vedno bolj buri duhove, in to že tri leta.

Sklicana je bila leta 2019, njen prvi namen pa je bil dati odgovor na krizo spolnih zlorab duhovnikov v Nemčiji, s tem povezan cilj pa je bila tudi bolj poudarjena vloga laikov v cerkvenem vodstvu.

Vendar pa se je v treh letih nemška Sinodalna pot nekako sfižila in se zreducirala na kakšna tri ali štiri vprašanja, ki burijo duhove po vsem katoliškem svetu. Zadnje čase gre namreč samo za odkrite pozive k spremembi obveznosti celibata, k posvečevanju žensk in k reviziji katekizemskega učenja glede istospolnih spolnih odnosov in s tem povezanega morebitnega blagoslova takšnih parov s strani duhovnikov. K temu se nekritično dodaja še ves konglomerat nepovezanih, pa vedno »zraven vrženih« tem, znan pod kratico LGBTQIA.

Že letos poleti je sicer Vatikan izdal izjavo, v kateri je nemške škofe posvaril pred podpihovanjem razdora in vztrajal, da bodoči zaključki Sinodalne poti vernikov in škofov ne morejo prisiliti k osebnemu in uradnemu sprejemanju novih pristopov k vprašanjem nauka in morale. Niso pa bili ti nauki izrecno poudarjeni, kar je v nekaterih bolj svobodomiselnih krogih utrdilo (zmotno) prepričanje, da posamezni škofje lahko nauk, vsaj v svojih škofijah, oblikujejo po svoje.

Takrat so nemški škofje – oziroma večina njih – izrazili presenečenje nad pripombami Vatikana in izrazili upanje, da bodo o morebitnih spornih zadevah razpravljali v bolj formalnem okolju. To se je naposled zgodilo pri obisku ad limina, srečanje pa je vodil državnik tajnik kardinal Pietro Parolin.

Kardinal je v uvodnem govoru izpostavil vez, ki povezuje škofe s Petrovim naslednikom, in v tem smislu izrazil zaskrbljenost zaradi nekaterih elementov Sinodalne poti nemške Cerkve. Resne teološke zadržke sta izrazila tudi prefekt Dikasterija za nauk vere, kardinal Luis Ladaria, ter kardinal Marc Ouellet, prefekt Dikasterija za škofe. Oba sta odkrito in jasno spregovorila o pomislekih in zadržkih v zvezi z metodologijo, vsebino in predlogi sinodalne poti. Oba prefekta – vodji dveh izmed najpomembnejših dikasterijev – sta predlagala, da se zahteve, podane v okviru nemške Sinodalne poti, vključijo v širšo Sinodo o sinodalnosti, ki je že v teku v Cerkvi.

V odgovoru so nemški škofje (spet, bolje govoriti o večini njih) zagotovili, da bodo nadaljevali s svojim reformnim procesom. Predsednik Nemške škofovske konference, škof Georg Bätzing, je denimo v odgovoru na rimske predloge poudaril, da »Cerkev v Nemčiji ne gre po svoji poti in ne bo sprejemala odločitev, ki bi bile mogoče le v okviru vesoljne Cerkve. Vendar pa Cerkev v Nemčiji želi in mora odgovoriti na vprašanja, ki si jih zastavljajo verniki,« ter poudaril, da je kriza zlorab v Nemčiji »omajala zaupanje in postavila pod vprašaj avtoriteto škofov do te mere, da so potrebne nove poti, da bi se soočili s krizo v Cerkvi«.

Nahajamo se torej v čudnem položaju in samo nadaljnji razvoj dogodkov bo pokazal, kam se bo ta zagonetna situacija nadalje razvila.
Nemška Sinodalna pot v isti koš meče povsem različne stvari, pri tem pa se sklicuje na zlorabe, ki so se dogajale v preteklosti

Papež Frančišek: Nemčija že ima zelo dobro evangeličansko cerkev


Najprej je treba poudariti, da nemška Sinodalna pot, pa naj se kdo z njenimi zaključki strinja ali ne, v isti koš meče povsem različne stvari, pri tem pa se sklicuje na zlorabe, ki so se dogajale v preteklosti. Da ne bo pomote: vsako zlorabo je treba striktno preprečiti, storilce strogo kaznovati in poskrbeti za pravico. Kako točno je to povezano z debatami o ženskem duhovništvu in spremembami v spolni etiki Cerkve, pa ni povsem jasno, zato pa nemški zaključki nimajo prave legitimnosti.

Nadalje je zanimivo, da je celo Rim izrecno pritisnil na nemške škofe, ki pa so se tudi izrecno uprli. To kaže na zaostrovanje situacije, kakršni v Cerkvi že desetletja nismo bili priča, v smislu obsega – gre za celotno škofovsko konferenco – pa že stoletja ne. Bencin na ogenj je prilil sam sveti oče, ko je junija letos v intervjuju potrdil, da je vodji nemških katoliških škofov dejal, da ima Nemčija že »zelo dobro evangeličansko Cerkev« in da »ne potrebujemo dveh«.

In čeprav jasnost Rima in svetega očeta sedaj prihajata počasi na plano, drži tudi, da se vse skupaj dogaja v vzdušju Sinode o sinodalnosti, ki jo je papež pred kratkim še podaljšal in za katero nisem prepričan, če že vemo, kje smo in kam bi sploh radi prišli. Nekateri pograbijo priložnost in to razumejo zelo široko, drugi so bolj zadržani, rezultat pa je predvsem velika zmeda in šibkost Svetega sedeža, ko poskuša narediti red.

Je pa treba vedno kritično obravnavati tudi statistiko Sinodalne poti nemške Cerkve: niso vsi nemški katoličani »isti«. Tudi niso vsi nemški škofje »isti«. Pri Sinodalni poti ne gre za delitev med Nemčijo in Katoliško cerkvijo, ampak za hudo delitev znotraj nemške Cerkve, ki se počasi preslikuje tudi na Katoliško cerkev v splošnem.

Pismo ameriških vernikov svojim škofom, ki si ga ne bi želeli brati

Običajno pišejo pisma škofje vernikom. Tokrat pa so verniki napisali pismo škofom. To pismo ni prijetno. Leporečenja in diplomatsko dodelane fraze v njem nimajo mesta. Pismo ima pravzaprav samo eno ključno sporočilo.



»Vse manipulacije, zavajanja, dvoumnosti, vsi poizkusi odvračanja in pometanja pod preprogo zadnjih triintrideset let… glede vašega obravnavanja duhovniških spolnih zlorab. Vključena je zvezna vlada, pravosodje, federalna oblast… Dosežena je točka, ko so vsi spoznali, da je cesar gol, da nima oblačil. Še vedno smo z vami, nismo vas zapustili. Toda tokrat mora biti drugače ...

Članek je v celoti na voljo digitalnim naročnikom Domovine.

To tudi članek: Zaporna kazen za slovenskega duhovnika: ko zgledno postopata tako cerkvena kot posvetna oblast

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Frančišek, film
Film: Frančišek
sejanje
Zdrava pamet
globina, prepad
Pakt s hudičem

Ekskluzivno za naročnike

korenčkova juha, recept
Žametna korenčkova juha
6. 10. 2024 ob 9:30
sejanje
Zdrava pamet
6. 10. 2024 ob 6:00