Varuhi tradicije so škofje v občestvu s papežem!

Andreja Barat
67

Papež Frančišek je pred kratkim izdal nov motuproprij z naslovom Varuhi tradicije (Traditionis Custodes) s spremljajočim pismom škofom. V njem je precej omejil obhajanje latinske maše po tridentinskem obredu, kar je vznemirilo določeno katoliško javnost.

Poglejmo na kratko ozadje situacije, ki je povzročila, da je papež sploh vzel v roke pisalo …

Drugi vatikanski koncil je med drugim prenovil tudi liturgične obrede. Obred svete maše, ki velja po drugem vatikanskem koncilu, je v domačem jeziku in bolj občestvenega značaja. Stari (tridentinski) obred svete maše pa je v latinščini in ima bolj individualno kontemplativen značaj (duhovnik je obrnjen proti oltarju).

Nekateri verniki so tudi po drugem vatikanskem koncilu ostali navezani na tradicionalno latinsko mašo (TLM) in v nekem obdobju je pod vodstvom škofa Lefebvra prišlo do razhoda skupine vernikov s Katoliško cerkvijo. Papež Janez Pavel II. je, v želji po edinosti, velikodušno dovolil obhajanje maše tudi po tridentinskem obredu. Vseskozi pa je poudarjal, da TLM ne sme biti povezana z zavračanjem nauka drugega vatikanskega koncila.

Posnetek komentarja Andreje Barat je na voljo na koncu prispevka.

Njegov naslednik, papež Benedikt XVI., je s svojim motuproprijem Summorum Pontificum TLM še bolj na široko odprl vrata, saj je sprevidel, da le ta navdihuje številne vernike. Ker se je zavedal nevarnosti, na katero je opozarjal že njegov predhodnik, je naročil, naj se čez nekaj let preveri stanje na terenu in se oceni ali je takšna ureditev v blagor Katoliške cerkve.

Sedanji papež Frančišek je to tudi storil. Škofom po vsem svetu je poslal vprašalnik in jih, kot poznavalce razmer v svojih lokalnih škofijah, prosil za mnenje ali TLM prispeva k edinosti in poglobljeni duhovnosti ali pa niti ne. Na podlagi teh škofovskih mnenj je spisal zgoraj omenjeni dokument.

Določil je, da je odslej odločitev o tem, kdo, koliko in kdaj lahko obhaja TLM, v rokah krajevnega škofa. Škof pozna razmere v svoji škofiji in najbolje ve, ali so te maše v njegovi škofiji izraz pristne pobožnosti škofije ali pa se okoli njih vzpostavlja nekakšna vzporedna cerkev, kjer se zbirajo ljudje, ki menijo, da so »navadne« maše za njihova poduhovljena srca preveč posvetne. V prvem primeru jih bo seveda dovolil, v drugem pa verjetno ne, saj so se skoraj vse herezije v krščanski zgodovini začele na predpostavki, da je neka skupina ljudi boljša, bližja Bogu in bolj sveta od običajnih vernikov.

Na tem mestu bi lahko naredili piko in zaključili. Cerkev je hierarhično urejena ustanova in papež je na zemeljskem vrhu te ustanove. Kot je prejšnji papež tej obliki maše odprl vrata, jih je sedanji priprl. Konec. Pika.

Ampak, da bo bolj zanimivo, še malce razpredimo klobčič …

Skoraj vse herezije v krščanski zgodovini so se začele na predpostavki, da je neka skupina ljudi boljša, bližja Bogu in bolj sveta od običajnih vernikov.

Upravičena kritika?

Odzivi tradicionalistov so bili pričakovano kritični. Čutijo se neupravičeno napadene in zdi se jim, da jim je papež storil krivico. Sklicujejo se na njegova predhodnika, ki sta tridentinski obred dovolila in zanikajo očitke, da naj bi zavračali sodobno Cerkev in nauk drugega vatikanskega koncila.

Vendar so kritiki papeževega dokumenta (slovenski in tuji) selektivno spregledali dve zelo pomembni dejstvi, ki sta jasno razvidni iz zgoraj omenjenih dokumentov in to jemlje njihovi kritiki veliko verodostojnosti. Prvič, da je papež Benedikt XVI. v svojem dokumentu naročil, naj se čez čas pregleda stanje na terenu in drugič, da je papež Frančišek točno to storil. Za mnenje je vprašal škofe vsega sveta in odločitev je sprejel na podlagi njihovih poročil.

Nikakor torej ne gre za samovoljo, naivnost in revanšizem Frančiškovega kroga, kot je slišati nekatere očitke. Gre za zaskrbljujoče poročilo škofov o tem, kaj se dogaja v lokalnih cerkvah.

Liturgični spor le na prvi pogled

Tako iz dokumenta kot iz spremnega pisma je razvidno, da je sveti oče po posvetovanju s škofi zaskrbljen. Škofje namreč v veliki meri ugotavljajo, da ne gre le za obliko maše, ampak vedno bolj za neko vzporedno cerkev, v kateri se zbirajo ljudje, ki odklanjajo sodobno Cerkev in drugi vatikanski koncil, pogosto pa tudi aktualnega papeža. Velikodušnost Frančiškovih predhodnikov je bila izrabljena in edinost se ni povečala, pač pa zmanjšala.

Seveda ne govorimo o vseh privržencih TLM. Mnogi s pomočjo starega obrednika živijo pristno poglobljeno duhovnost in ljubezen do Cerkve. Ravno zato daje papež oblast v roke škofom. Ti za svojo škofijo najbolje vedo, kaj se v njej dogaja. Se širijo znotraj skupin vernikov odkloni ali pa TLM prispevajo k bolj bogatemu duhovnemu življenju. Če se nekateri verniki (tudi slovenski) čutijo prizadete in se bojijo omejitve teh maš s strani svojih škofov, je to pravzaprav ogledalo, v katerega se pač morajo pogledati.

Vse je torej v rokah krajevnih škofov. Če so skupnosti TLM zdrave, v edinosti s Cerkvijo in ne zbirališče čudakov in gojišče skrajnih idej, ni razloga, da se latinske maše ne bi nadaljevale in prispevale k bogastvu in raznolikosti cerkvene liturgije. In prav tako ne more biti nobenega razloga, da bi nekdo, ki je na poti svetosti, nujno potreboval ravno TLM. To bi nenazadnje bilo malikovanje.

Vse je torej v rokah krajevnih škofov. Če so skupnosti TLM zdrave, v edinosti s Cerkvijo in ne zbirališče čudakov in gojišče skrajnih idej, ni razloga, da se latinske maše ne bi nadaljevale in prispevale k bogastvu in raznolikosti cerkvene liturgije.

Resnična tradicija

Papež je zapisal, da pot Cerkve ni v iskanju včerajšnje resnice. Naslov dokumenta nikakor ni posmehljiv kot so narobe razumeli nekateri. Varuhi tradicije niso sarkastično mišljeni tradicionalisti. Varuh tradicije (in tudi samega bogoslužja) je papež v občestvu s škofi. To službo jim je zaupal Kristus. Samo oni imajo prave ključe. Drugi lahko na veliko rožljajo s svojimi, toda njihovi ključi ne odklepajo vrat nebeškega kraljestva.

In tradicija ni neka oblika bogoslužja ali duhovnosti, ampak je mnogo globlja. Je skrivnost, da je Cerkev posoda, ki skozi zgodovino nosi živega Boga, ki prihaja. V vseh časih, v vseh krajih, v vseh jezikih … kjer so posvečene roke in odprta srca.

Bog ne rabi in noče ekskluzivnosti. Ne potrebuje posebne oblike. Forma je pozitivna, ker daje okvir vsebini, toda ne da okvir smisla sliki niti ji ga ne da papir na katerega se vsebina vsakič znova naslika v vsaki daritvi svete maše. To tradicijo morajo zavarovati papež in škofje, kajti ravno ta tradicija je sveta in je postala ob skupinah ljudi, ki trdijo, da je slika dobra le v točno določenem okviru, ogrožena.

Ponižnost- ključ za preverjanje svetosti

Veliki Bog prihaja na Zemljo v košček kruha po rokah duhovnika, ker bi se rad srečal z menoj. Bogu, ko je pred 2000 leti začel to avanturo s človekom, ni bilo vnemar priti v umazano štalo, v prah bližnjega vzhoda, v naročje najstniške matere, v neugledno življenje z bednim koncem. Če si nek kristjan predstavlja, da se ta isti Bog danes daleč najbolje počuti med čipkami, zlatom in točno določenim besednjakom in da odobrava le duhovnost nekega obdobja, ta tega Boga še pravzaprav ni srečal in ga niti ne more, ker njegova lastna predstava tega, kakšen Bog je in kaj hoče, zastira njegov pogled.

Zato hvala papež Frančišek, da svete maše, ki je sveta maša vseh časov, krajev, ljudstev, jezikov …nisi prepustil tistim, ki menijo, da so liturgija, duhovnost, jezik nekega časa edini zveličavni. Hvala, da si jim zašepetal (ali zakričal) na uho, da jih Bog čaka tudi pri povsem navadni maši. Da se ne pusti zapreti ne v zgradbo, ne v obdobje, ne v ljudstvo, ne v jezik, ne v teologijo, ne v naše omejene predstave. In da gremo skupaj pogumno naprej, kajti obljubljeno nam je, da bo v jadra te ladje vedno pihal Sveti Duh.

67 KOMENTARJI

    • Se pridruzujem mnenju.

      Papež Frančišek je zaščitil izročilo cerkve, kot tudi latinski obred pred okultnim. Latinska maša je lahko zelo lepa in globoko doživeta, če pa iz tega delamo kult je to zelo nevarno. Še posebej je to nevarno, če to počno frišni spreobrnjenci. Tudi rešilni avto ne more voziti komaj polnoletna oseba. Tu je ta problem.

      Papež Frančišek je latinski obred zavaroval pred deviacijami. In prav je tako!

    • Lahko pa priznamo da imajo t.i. tradicionalisti veliko tudi prav. V danasnji Cerkvi je strah pred pogubljenjem kar izginil, nihce vec ne govori o zvelicanju duše. Strah Božji, kaj je že to? Vse je postalo relativno in abstraktno. Tu dam tradicionalistom še kako prav.

      • Strah Božji kot globoko spoštovanje do Boga, do vseh Njegovih oseb in do Božjega nauka? Ali strah Božji kot trepetanje pred peklom in kot edina motivacija za upoštevanje zapovedi in cerkvenih naukov?
        Za prvega zanikanje Božjega usmiljenja ni nujno in ni omejen na samo eno obliko, kako ga živim in v življenju izrazim. Drugi pa najbrž sicer zna biti dobra motivacija za moralno ravnanje in upoštevanje pravil, ne vem pa če kaj bistveno pripomore k večji ljubezni do Boga ali soljudi…

  1. Nekoč je maša potekala v latinščini, ki je nihče ni razumel. Potem ko so jo “prevedli” v jezike vernikov, pa so se nekateri temu uprli. Zdaj se je papež uprl upornikom. Mogoče bi bilo pa bolje, če bi pri verouku otroke poučevali tudi latinščino, potem naj bo maša kakršnakoli.

    • V mojem otroštvu je bila maša v latinščini “strežniki” – ministranti, so se morali naučiti dolgo latinsko molitev (mislim, da so ji rekli -“Konfiteor”), zato so bili vedno ministranti le nadarjeni dečki, ker vsak se te molitve ni mogel naučiti.

      Meni so bile sv. maše slovesne tedaj in tudi sedaj v modernejši izvedbi.
      Pomembno pa je PETJE na koru, kjer se poje od vedno v domačem jeziku.
      Smo pa včasih peli tudi “Latinsko sv. mašo” v latinščini, ki je bila lepa, le pevci nismo razumeli kaj pojemo – odpeli pa smo vedno dobro.

      Sama zagovarjam TRADICIONALNO KULTURO, ne samo v Cerkvi, ampak, med državljani v vsaki državi tisto, ki so jo že gojili njihovi predniki.
      Zato predlagam stranko: “OHRANJANJE TRADICIJE”, katero bi bilo dobro, da bi jo podprla tudi Cerkev, ki ohranja 2000 let star – Kristusov nauk!

      • AlojzZ
        Moj nono je imel koleselj, ki so ga peljali konji. Ohranjal je vse tisto, kar so že pred njim delali njegovi predniki. Ni poznal privilegijev, zato je bil njegov moto: “Delaj in moli”. Kljub skromni zemlji, je imel vsega dovolj.

        Najlepše konje, pa imamo Kraševci seveda v Lipici, kjer se lahko peljemo tudi s kočijo, kar sem tudi sama preizkusila.
        Seveda so bili konji pred kočijo.
        “Modernisti”, ki vse obračajo na glavo, pa je čisto mogoče, da bodo v bodočnosti – v kočiji vozili tudi konje in osle.

        Tudi naravovarstveniki se borijo za vse divje zveri in njih življenje, na življenje KMETA, ki naravo vzdržuje, pa pozabijo
        Sama sem zagovornik TRADICIJE.

  2. Pozablja se da je 2.vatikanski koncil odprl vrata duhovnim gibanjem,ki imajo tudi svoje neortodoksne obrede npr. prenova v duhu, fokolari in pa neokatehumenska pot, ki je prav to kar avtorica opisuje vzporedni kult z bizarnim nadomestkom svete maše in vabi ljudi v svoje vrste pod krinko novorojenega krščanstva.

      • Alojzz pa sva spet pri 2.vatikanskem koncilu. Spremenil je formacijo duhovnikov oz. celotne moške populacije.
        tradicionalno latinsko mašo je bistveno bolj moška po svoji strukturi in
        ceremonialnosti kot novus ordo. Nova duhovna gibanja so pa izraz poženščenosti cerkve. Zato sedanja cerkev privlači v duhovništvo privlači moške, ki imajo milo rečeno mnoge deviacije.
        Mnoga pričevanja na internetu ko so hudi grešniki ozdraveli pri tradicionalnem obredu. Obhajilo na kolenih, molitev rožnega venca v latinščini,latinski obredi eksorcizma in tudi blagoslovljena voda po starem obredu ima povsem drugačen učinek.

      • @morda pa,
        s tem, da neokatehumeni sploh ne verjamejo v resnicno navzocnost Kristusa v Evharistiji. so cisti protestantizem znotraj RKC.
        isto je s Prenovo v duhu: poslusajte fr. Rippergerja o tem (eden najbolj znanih eksorcistov)
        vsa ta post koncilska gibanja se nevarno nagibajo k protestantom in to je v redu za vas?

        problem moderne Cerkve in njenih udov/clanov je, da so vsi ze napol protestanti. nihce vec (zelo majhen % katolikov) ne verjame v resnicno Kristusovo navzocnost v Evharistiji in to je veliko vecji problem kot tradicionalisti.

      • Anna, neokatehumenov nisem omenjal,
        glede prenove v duhu pa- čeprav je vzniknila po zgledu podobnih protestantskih gibanj, se prav nič ne nagiba k njim, češčenje najsvetejšega in sveta maša, ki sta temelj vsega pri tem gibanju, pa dokazujeta, da se motite.

      • @morda pa, poslusajte fr. Rippergerja o Prenovi v duhu. katoliski eksorcist ima najboljsi vpogled v duhove, ki so od Boga in tiste, ki so od Satana, saj z njimi vsakodnevno “dela”.
        ne bom rekla, da so v Prenovi satanisti, ampak poslusajte nekaj dobrih trditev in domnev, ki jih izpostavi omenjeni eksorcist.
        ni vse tako nedolzno. morda pa se vi motite?

        povezava:

        https://youtu.be/NfetyUYsN94

  3. Končno resna, poglobljena obravnava teme.Lepa hvala gdč.Barat za to. Ostrovrharjeve “šale o uvedbi latinščine v verouk” pa niso niti malo smešne…toliko.

  4. Branite tisto, kar je v zgolj 50 letih povsem izpraznilo cerkve.
    Hvala lepa za tako cerkev, verniki hočemo moliti Boga in ne igrati kitar ter se trapljati po ramah…

    • Bravo Miha, szrinjam se! Morate pa razumeti, da imajo laiški študentje teologije tu velik interes – da so čim bližje strukturi in tudi njim. kaj v žep pade – kot katehetom, muzikantom in kaj vem, kaj še. Tiste kitare naj si nekam dajo – zame je maša slovestnost, duhovna ptenova in spoštovanje, ne pa ljudski koncert! Ne vem, kaj se gtedo, se pa naj malo vprašajo, zakaj tako velik osip v cerkvah. Ker je cerkveni obred izgubil vrednost in vzvišenost in se izenačil z uličnim glasbenim performansom. Ja hvala lepa! Frančişek meni kot vernici že ne bo zapovedoval, kako naj molim h kristusu in trdil, fa je tradicija, dvatisočletni nauk, nekaj slabega. Slab je tisti, ki umaže svoje korenine in se jih odreče in jih izganja iz cerkve! Grozljiva Frančiškova pozeza je to. Kako ima potem dostojnost braniti vse nove duhovne prakse in obrede. Ti pa so kar okay, čeprav so nekateri skorajda šamanski? Bejžte, no!!!

      • Zanimiv detajl iz intervjuja s škofom Turnškom, ki ga še nisem slišala iz ust “tradicionalistov” je dejstvo, da je predkoncilski obred z značilnim osrediščenjem na tabernakelj star okoli 400 let. 1600 let prej, v antiki in v prvi cerkvi je bilo pa v prvi vrsti zbiranje okoli skupne mize – v duhu, kot je mišljen po 2. vatikanskem koncilu. Ne trdim, da je eden bolj pravilen od drugega, le da ni nujno starejši tisti, za katerega se tako zdi.

        Kar se pa tiče komentarjev o odgovornosti za osip vernikov in udeležbe pri svetih mašah je pa le malo prenaivno krivdo pripisovati samo obliki obreda. Kot da se v tem obdobju ni spremenilo še kaj drugega pri nas in v svetu (družbena ureditev, država, internet, globalizacija, vzpon nevladnih organizacij za pravice raznih manjšin, nadaljevanje spolne revolucije, potrošniška kultura…). Gotovo svoje lahko prispeva tudi (ne)iskrenost vernikov in (premajhna) gorečnost, kot ste točno ugotovili pa to ni posebej odvisno od načina, kako nekdo moli, ampak bolj od odnosa in spoštovanja do molitve in Boga. Pa še popravek: papež Frančišek ni prepovedal predkoncilskih obredov, ampak je odločanje o dovoljenju obhajanja le-teh prenesel na krajevne škofe. Pozval je le k previdnosti in pozornemu spremljanju sadov take pobožnosti.

      • To, da je tradicionalna latinska maša stara dobrih 400 let, je navadna laž. Ta maša je bila v bistvu takšna že vsaj v 5. stoletju, kakšna pa je bila maša čisto na začetku, pa ni popolnoma jasno, so pa indici, da je bila podobna prav tej tradicionalni maši. In navadna laž je, da so prvi kristjani imeli kar koli podobnega z današnjimi modernisti in z načeli II. Vatikanskega koncila. Prvi kristjani so bili ravno takšni, kot v srednjem veku, samo verjetno še malo bolj goreči, če hočete so bili fanatiki, pa ne takšni kot so moderni ”tradicionalisti” ampak dosti bolj fanatični. Kaj si Bog misli o mlačnih kristjanih pa piše v Apokalipsi.

      • Ni vse narobe pri novem obredu, kot je prikazano v povezavi na posnetek in ni vse tako krasno pri starem. Življenje ni črno belo. In čas se ni ustavil v obdobju baroka.

  5. Avtorica, ne tradicionalni katoliki, pozablja na dejstva. Papež, ki časti malike, seveda sovraži zveste katolike. In prosim, ne lažite, da herezije izvirajo iz pomanjkanja egalitarizma.

    • Tale stric v komentarju tukaj je nekje drugje že pokazal svojo nestrpnost in izključevalnost, kar počne tudi zdaj, žal ni edini, in tako potrdil, da je papež Frančišek z motuproprijem 16. julija letos naredil zelo prav.
      Če ponazorimo s primero. Znajdemo se pred težavo. Smo pred jarkom, polnim vode. Današnji spremenjeni svet je za Cerkev vsekakor izziv. Tradicionalisti bi to rešili tako, da bi se obrnili in šli po poti nazaj ter še naprej sanjali o lepih starih časih. Jezus pa nas vabi naprej po svoji poti, ki je lomljenje kruha, tudi boleča. Potrebno je zabresti in prebresti oviro. Za današnji čas nam Božja beseda postavlja našemu času primerne izzive.

  6. Kdorkoli tako dostojno poroča o čemerkoli, trditve argumentira s preverljivimi dejstvi kot je to storil avtor tega članka, nam je vsem vzgled dobre komunikacije. Četudi z vsebino morda kdo ne bi soglašal, se skorajda ne more počutiti užaljenega, kvečjemu povabljenega k dialogu. 🙂

  7. To je privatna vojna Frančiška proti “hereziji” pravoverja. Ko se privržence 2. vatikanskega koncila sooči z poraznimi sadovi tega koncila (množičen osip vernikov, padanje števila duhovnikov in redovnikov, ukinjanje župnij, vedno manj krstov, birm, cerkvenih porok, skratka vsesplošno pešanje religioznosti, berite Letna poročila slovenske Rkc), ko se jih sooči s tem, potisnejo glavo v WC školjko in se delajo, da tega ni. Ampak od inšitucije, ki je znana po svoji nestrpnosti in neresnicoljubnosti, je bila taka izključevalna poteza pričakovana. Katoliki bodo verjetno do sodnega dne fural to svoje tribalistično sektaštvo in izključevanje, drugače očitno ne znajo.

  8. Nekaj komentarjev na to temo je potrebnih:

    Kolikor sedaj vemo stara maša nikoli ni bila ukinjena. To je jasno tako iz papeških okrožnic, že Sv. Janeza Pavla II. Quattuor abhinc annos kot tudi Ecclesia Dei in seveda Summorum pontificum papeža Benedikta XVI. Še več, komisija pod papežem Janezom Pavlom II. je potrdila, da tako II. Vat. Koncil kot tudi papež Pavel VI. TLM nikoli niso ukinili, prepovedali in da se ta maša ne more ukiniti ter izbrisati.
    Dodatna težava je, da II Vat. koncil, ni v dokumentu, ki se tiče liturgije, Sacrosanctum concilium, nikoli zahteval takšnih sprememb, kot so bile uvedene z novo mašo Pavla VI, temveč je gradil na tradiciji t.i. Novega liturgičnega gibanja iz začetka 20. stoletja.

    Še nova težava, ki izhaja iz omenjenih dveh predpostavk je dejstvo, na katerega je v svojih dokumentih opozarjal že sv. Janez Pavel II. da so škofje dolžni radodarno omogočati ohranjanje starega obreda maše, kar pa škofovske konference niso spoštovale oz. so Vatikan kar ignorirale – in je zato papež Benedikt XVI. s Summorum Pontificum radikalno posegel in zaobšel škofe ter jasno povedal, da ima vsak duhovnik pravico maševati tudi po t.i. izrednem obredu.

    Pozablja pa se tudi, da tu sploh ne gre za ”nerazumljivo” latinščino. Kot je že omenil komentator ‘lemans’, je težava, da so pod krinko t.i. nekakšnega »Duha Koncila« začeli uvajati v Cerkev gibanja in pastoralo, ki pa so dejansko iz teološkega in dogmatičnega vidika izjemno sporna in so najverjetneje že na polju kripto-protestantizma. Veljavni koncil je bil tako grdo izrabljen (zlorabljen) za najrazličnejše novotarije, spremembe, sprostitve in opustitve pravil ne samo v življenju posvečenih oseb temveč nazadnje tudi laikov (praznovanje obdobij cerkvenega leta, post kot so npr. kvatre, mašno bogastvo kot so npr. zornice in druge pobožnosti in molitve kot so npr. litanije, devetdnevnice itd.).

    Ko pa je govora o različnih obredih v Cerkvi je pomembno, da poleg nikoli ukinjene TLM poznamo tudi druge obrede latinske Cerkve, ki so bili posledično zanemarjeni. Imamo ambrozijanski obred (okolica Milana) za katerega so verjetno slišali tudi nekateri v Sloveniji, potem Lyonski obred (v katerem je maševal Sv. Janez Marija Vianney), Mozarabski obred (Španija), obred iz Brage (Portugalska) ter Sarumski obred (Anglija), ki so vsi ŠE veljavni (in bazirajo na tridentinskem).

    Najpomembneje: imamo pa še veljavne obrede vzhodnih Cerkva, ki se ob II. Vat. Koncilu le-tem niso odpovedale (obredi so blizu pravoslavnim obredom). Torej je več kot dovolj indicev, da se v latinski Cerkvi, kot delu Katoliške cerkve, dopusti ohranjanje bogastva obrednega izročila.

  9. Oprostite, zakaj bi naj bilo kar naenkrat heretično mašo obhajati v latinščini in po starem obredu, na predkoncilski način??? Kdo je tu normalen, lepo prosim? Gre res za skrb za občedtvo ali za zaskrbljenost levičarskega papeža, da zaradi svojih globalističnih stališč izgublja avtoriteto in s tem nadzor nad tistimi, ki želino, da se Cerkev vrne k izvoru, od katerega je kar odtavala – pa tu ne goborimo zgolj o formi nekega obredja? Pod kar dvema şkofoma so bili tradicionalisti neproblematični, sedaj pa hudo liberalnega papeža skrbijo in je iz njih naredil pdoblem?!!!
    Nikdar v življenju nisem obhajala tridentinske maše, a ta poteza Frančiška “smrdi” po avtoritarnosti, ki z Kristusovim naukom nima nobene zveze. Ne morem se strinjati z avtorico, da so papež in şkofje varuhi tradocije, verniki pa nimamo besede, če se nam papež in škofje spridijo – kajti tudi oni so damo ljudje. S Frančiškom pa se razglašajo za nedotakljivo kasto, ki jo imajo verniki samo za ubogati, saj da občestvo nič ne šteje. So vera zidovi cerkva in papež s svojimi “ministri” brez vernikov, ali so cerkev verniki kot občestvo, ki jim papež v času razkroja tradicionalnih vrednot, napada na svetost in sveto, poskusov razgrajevanja družine, spola, nacije, ima za prisluhniti? Jezna sem, priznam! Kam nas pelje ta papež, ne vem, mu pa žal ne zaupam več! Za njegov ukrep bo tradicionaliste zgolj potisnil v ilegalo in nič drugega. Je to namen? Kristjane spet potisniti v katakombe? Je Frančišek slep ali mu samo ni manj in ga bolj zaposluje udinjanje kulturnemu marksizmu? Oprostite, a tole je višek. J’accuse!

    • Ponovno: predkoncilski obred ni prepovedan a priori, le odločanje o dovoljenju za obhajanje je preneseno na krajevne škofe. Prepovedano je zgolj ustanavljanje novih presonalnih župnij, ki bi obhajale izključno mašo po tem obredu, ker so se na terenu večinoma izkazale kot nekoristne ali celo škodljive za prizadevanja k edinosti Cerkve.
      Torej: z dovoljenjem škofa se obred še vedno lahko obhaja, ne morejo se zgolj ustanoviti nove skupnosti, ki bi mašo obhajale vedno le v tej obliki.
      In še druga zmota: tridentinski/predkoncilski obred ni izviren in ni najstarejši. Star je okoli 400 let en izvira iz srednjega veka. V prvi cerkvi pa se je evharistija obhajala kot obed/večerja za skupno mizo, precej bolj podobno “navadni” pokoncilski maši kot pa tridentinski.

      • Ne lažite, da se je v prvi Cerkvi evharistija obhajala kot obed/večerja. Ne žalite prvih kristjanov, da so bili modernistični heretiki, ker to nikakor niso bili. Temu, kar bi naj bila sv. maša, rečejo protestanti večerja in isti je uradni naziv za to pri novus ordu, kjer je to, kar je danes, poimenovano sv. maša ali večerja, kar je dokaz, da je novus ordo maša protestantski obred.

      • Ponovno, nikjer nisem trdila, da je stari obred prepovedan. Kritizirala sem prav dejstvo, da mora dovoljenje zanj dati škof. Saj sem zapisala zelo jasno v obeh komentarjih, kaj me moti. In osip v cerkvah seveda i posledica zgolj uvedbe novega obredja, to je jasno dejstvo, je pa prav, da se sliši, da mnogi verniki, ki še zdaleč nismo lefebrovci, ne sprejemamo dobro vseh uvedenih novosti in se zdimo oropani vzvišene duhovne vsebine, kot npr. ob kitarjenju. Je ljudem tako težko orisluhniti? In koliko mladih je tisto kitarjenje dejansko pritegnilo v cerkve? Si drznem trditi, da nič več, kot bi jih v primeru, da novo obredje sploh ne bi bilo uvedeno. Izgon iz Cerkve pa se doseže tudi tako, da vse birokratiziraš, če škof za tridentinsko mašo ne da dovoljenja, bo v njegovi šk9fiji pač nedovoljena, kar ni dovoljeno, pa je prepovedano! Zakaj torej motovilimo okrog splošnih pojmov in se sprenevedamo? Saj verniki nismo buteljni samo zato, jer nusmo študirali ravno teologije! Pa brez zamere za ostre besede, a nekdo jih mora izreči! Jaz jih, ker mi je mar in si Kristusovega nauka ne dovolim vzeti četudi od škofa ali papeža! Časi, ko se v cerkvene strukture ne sme dvomiti, so mimo. Vsi smo ljudje, ne pa svete krave!

  10. @Ula Kot so že v članku omenili, se goreči zagovorniki “TLM” zelo nespoštljivo in arogantno obnašajo do vse drugih, ki se odeležujejo “navadne”, skavtske, oratorijske,… maše. Maše v naravi, petje ob kitari med mašo, taizejske speve, prenovo v duhu, Medžugorje, duhovne vaje za mladino, DIŽ, .. iz vsega tega se norčujejo in omaložujejo. Zato je papež predal v razsojanje škofom, ki so bolj na tekočem, kaj vse dogaja v njihovi okolici. “Naši” slovenski bi bili po mojem mišljenj v redu, če ne bi izvajali vseh teh zgoraj navedenih “aktivnosti”

    • Kakšno butasto razmišljanje… Ker se nekdo ne obnaša tako, kot vi želite je treba sedaj prepovedati mašo??
      Kaj pa v obratni smeri? Koliko spoštovanja, razumevanja in tolerance so deležni tradicionisti? Vsaj delček tega kot recimo muslimani, gayi ali pačamame?
      Z vsakim avtoritarnim dejanjem Frančiška in njegovih privržencov sem bolj prepričan, da imajo tradicionalisti prav. Konec koncev se to vidi po polnih cerkvah.

    • Janez, ti moram pač verjeti na besedo. Sama za tovrstna norčevanja in menda celo sektaštvo nisem slišala, žal tudi nikoli nisem bila pri maši starega obredja, bi pa se čutila blagoslovljeno, če bi jo vsaj enkrat doživela, že zato, da bi se seznanila s tem, koko so mašo molili do 2. koncila. Osebno me latinščina ne moti, vem pa, da se mnogi čutijo prizadete, če maša ni v njihovem nacionalnem jeziku. Saj se vsi spomnimo upora vernikov iz Razkrižja. Meni, ki molim tako v slovenskem kot v hrvaşkem jeziku, ta upor nikdar ni bil razumljiv, saj gre vendar za ISTO mašo, pa če je v latinščini, svahiliju ali slovenščini, a potrebo vernikov po maši v lastnem jeziku spoštujem. Zasebno nanjo gledam sicer bolj kot dediščino reformatorskega gibanja na Slovenskem, a to je zgolj moje mnenje. Ko papež moli vsako leto ob Veliki noči v italijanščini, me to ne moti, orav blagozvočno zveni. Do te mere, da sem se Pater Nostrum naučila v celoti. In kaj je tu slabega? Zato prikritega “izgona” tradicionakistov ne razumem. Kje v Sloveniji sploh so tako množično zastopani, da se ostali verniki čutijo prav zasmehovani z njihove strani?

  11. Potem ko se je razkrila vsa beda politikantske globalistične oligarhije na čelu Rimske Cerkve na področju same vere in duhovnosti (ki je vedno odraz moralnega stanja v Cerkvi; v zvezi z lomastenjem LGBT ideologije proti krščanski družini npr. srhljivo oportuno nič ne vidi in nič ne sliši) in zavračanje aktualnega papeža prerašča v resignacijo in samoumevni prezir večine tistih, ki so sploh zmožni oblikovanja kakšnih stališč; potem, ko se je stanje duhovne skepse začelo vedno bolj odražati tudi v javnosti, v člankih in komentarjiih, so poklicni varuhi pravovernosti v strahu za svoje hirearhične privilegije oportuno zagnali celo kampanjo (cerkveni radio se je začel zanimati za to, katere filme rad gleda naš ljubi papež Frančišek, aktivirali so propadlega škofa, ki ga vedno privlečejo, kadar je treba povedati kaj, kar je drugim malo nerodno, na Domovini so se tudi spomnili, kdo jih plačuje…) lezenja v rit svojim padlim gospodarjem, da bi le odvrnili sleherni dvom popolne (pasje) vdanosti čemurkoli že, da ima le pečat pontifexa in njegovih pribočnikov. In da ovčice za božjo voljo ne bi kam nevarno zatavale s teh zdravih, utrjenih in blagoslovljenih poti.
    Slovenski katolicizem v svoji najslabši izvedbi.

    • IvanIvan, mislim, da vi večkrat obiščete “obred na proslavi ZZB”, kot pa v KATOLIŠKI cerkvi.

      Verni se, neglede kje in pri kakšnem obredu smo, v starih cerkvah počutimo dobro, ker začutimo BLIŽINO Boga.
      Pa še to ugotavljajo, da so cerkve povečini zidane na točki, s POZITIVNO ENERGIJO, ki človeku da novih moči. Posebno na Brezjah, pred Marijinem oltarju to začutiš, če seveda se temu prepustiš.

      Pomembne so tudi PRIDIGE, ki ljudi bodrijo in vzgajajo v DOBREM.
      Tako po starem, kot po novem, pa so bili PRIDIGARJI vedno obrnjeni proti LJUDEM.

      • Gospa Kraševka, jaz pa mislim, da vi preveč govorite. Primorci nasploh preveč govorite. Poveste pa bolj malo. Kaj, ko bi se poslužili mobilnega telefona in svoje umotvore ure in ure pripovedovali kakšni Sokraševki.

  12. Najprej iskrena hvala Andreji za odličen članek!

    Rada pa bi vse ostre kritizerje sedanjega papeža spomnila na nekaj dejstev, ki jih zagotovo poznajo, ampak jih pri svoji kritiki premalo upoštevajo:

    Jezusu so pismouki in farizeji – avtoritete med Judi v tistem času – tudi zelo nasprotovali in na koncu celo dosegli, da je bil umorjen na najbolj grozovit in sramoten način. Zakaj? Ker ni “pasal v njihov kontekst”. Družil se je s cestninarji in grešniki, dovolil je, da mu je prostitutka umivala noge, njegovi učenci so na soboto trgali koruzo in jo jedli – in še veliko tega. Tudi rodil se je v hlevu in ne v škrlatu, ki menda pritiče Kralju. Nekaj let je preživel v izgnanstvu …

    Kako to, da so prvi kristjani zaupali Petru, ko pa je vendar zatajil svojega Učitelja v njegovih najbolj bridkih urah?

    Papež je samo človek. Ima pa težko nalogo, voditi Cerkev kot institucijo. In moja ocena je, da jo sedanji papež želi očistiti balasta v podobi svile in škrlata in vsakršne hohštaplarije, ki se je nabirala v stoletjih – in je bila v preteklosti morda še bolj očitna kakor v današnjem času.

    Sicer pa je naš “vodnik” Sv. Pismo in vsak bo za sebe odgovor dajal.

    • Nasledniki zgodovinskih farizejev so moderni judi ( v verskem smislu ) in ”papež” ”Frančišek”, isto kot njegovi pokoncilski predhodniki, se zelo rad druži z njimi in izvaja razne ekumenske aktivnosti. Tako, da če koga, se lahko za farizeja poimenuje ”papeža” ”Frančiška” in njegove privržence, to je moderniste.

  13. Obred je v prispodobi zgolj lestev po kateri naj bi lažje doživeli božje razodetje.
    Če cerkev in verniki razpravljamo o tem kakšna naj bo ta lestev potem bodo tradicionalisti zagovarjali naj bo lesena in skrivenčena, da bodo nog bolele pri vzpenjanju (čeprav gre za vzpenjanje duše in ne telesa) modernisti pa bodo predlagali električno dvigalo.
    Kdo ima prav ve bog sam, da bi to vedeli mi navadni smrtniki ni bilo nikoli predvideno.
    Poglejte ptice, ki samo pojejo in nič ne kopljejo, zalivajo in sadijo ter obrezujejo pa so srečne,
    Zakaj smo ljudje tako nesrečni, ker vse vemo, pa ni bilo predvideno, da bi vedeli.

    • Peter, pa saj v tem je point. Sama v izganjanju tradicionalistov preprosto ne vidim smisla, me skrbi in se mi upira. Nova ali stara lestev, dvigalo ali škripec, kaj je to sploh bistveno, če se vsi vzpenjamo k istemu in za isti cilj?

  14. 1… Eksorcist Gabriel Amorth je rekel, da se hudič najbolj boji latinščine. Ja, latinščina ima posebno mesto v Cerkvi.
    2… Če kaj spremljaš tradicionaliste na www, hitro vidiš neobčestveno držo ekskluzivnosti.
    3… “Ti si Peter Skala…” reče Jezus vsakokratnemu papežu, ki pa živi le nekaj let. Ta papež je steber enotnosti Cerkve.
    Protestanti, ki so brez njega, so se raztreščili.
    4… “Napuh, moj najslajši greh” , reče hudič na koncu fiilma Hudičev advokat.
    In tukaj telebnemo vsi: tradicionalisti, modernisti, liturgisti, karizmisti, biblisti, karieristi, heriarhisti, skratka isti…

  15. Avtorica pravi: “Skoraj vse herezije v krščanski zgodovini so se začele na predpostavki, da je neka skupina ljudi boljša, bližja Bogu in bolj sveta od običajnih vernikov.”

    Potem pa skoraj celoten članek implicira, da so katoliki, ki hodijo k novi maši, bolšji od tistih, ki hodijo k stari. 🙂

  16. Samo en komentarček. Zadeva bi bila še kar v redu, če bi bilo res tisto, na čemer sloni članek Andreje Barat, da namreč glavna beseda o usodi TLM pripada škofom. In zlasti nemški komentatorji so v tem na prvo žogo hoteli prepoznati novo znamenje “decentralizacije”, ki da jo izvaja papež Frančišek. Natančno branje dokumenta in zlasti popolnoma brezdušnega spremnega pisma pa pokaže, da je vsa stvar sestavljena v duhu proslulega “demokratičnega centralizma”. Škofje imajo namreč skoraj popolnoma zvezane roke. Naj opozorim samo na nekaj točk: 1. obhajanja TLM NE SMEJO dovoliti v župnijskih cerkvah, kar je praktično neizvedljivo (mogoče v Sloveniji in srednji Evropi do neke mere), 2. NE SMEJO ustanavljati novih personalnih župnij za vernike, ki želijo TLM; 3. NE SMEJO potrjevati novih skupnosti, ki bi bogoslužje obhajale po izredni obliki rimskega obreda (kot je denimo Bratovščina sv. Petra itd.) Za moje pojme za škofe najbolj ponižujoči pa sta dve drugi navodili. V spremnem pismu jasno piše, da MORA BITI končni cilj VSEH škofov (ne glede na to, kaj ugotovijo na terenu v svojih škofijah), da bodo v doglednem času VSI verniki in vernice obhajali mašo IZKLJUČNO po misalu Pavla VI. (pokoncilski misal). Še nekoliko bolj ponižujoče pa je, da lahko škofje sicer po lastni presoji dovolijo maševanje “po starem” duhovnikom, ki to že sedaj počnejo, če bi pa želel “po starem” maševati novomašnik, mu lahko škof to dovoli IZKLJUČNO po posvetovanju s Svetim sedežem. O kaki avtonomiji škofov v bistvu torej ni govora, papež jih je ponižal v “stečajne upravitelje” ali kar “likvidatorje” TLM. Če bi seveda motuproprij uresničevali po črki. Zato pravzaprav ni presenetljiv začuden odziv francoskih škofov, ki si morda med vsemi najmanj lahko privoščijo “obračun pri O.K. Corralu” s svojimi tradicionalističnimi verniki, saj so ti že pred leti predstavljali tretjino vseh nedeljnikov v Franciji (to sicer v razkristjanjeni državi ni velika številka, morda dober odstotek prebivalstva). In mislim, da se juha na koncu ravno ob razumnih škofih ne bo pojedla tako vroča, kot so jo v papeževi okolici skuhali.

  17. Naslov članka je “Varuhi tradicije so škofje v občestvu s papežem!”

    Vsekakor je to res. Kar pa ne more biti argument za to, da bi mogli tradicionalne pobožnosti dajati v potrjevanje škofom ali jih celo izganjati iz župnijskih cerkva. Si predstavljate, da bi za tradicionalno telovsko procesijo morali pridobivati dovoljenje škofa ordinarija? 🙂

    Škofi so varuhi tradicije, ne njeni pazniki.

  18. Takšen zelo lep, prelep, naravnost čudovit prispevek, ki ga je napisala ta gospa oz. gospodična z zgornjim naslovom tega prispevka, me je tako zelo ganil, da sem skoraj potočil solzo.
    Oj, kako je lahko srečna, presrečna ta svetovna Katoliška Cerkev ali Ecclesia Catholica – tako domača-Slovenska katoliška cerkev, kot vse katoliške cerkve po celi Evropi in celo Katoliška cerkev v ZDA, ker je sedaj in sedanji papež Frančišek odkril edinega in največjega sovražnika vseh katoliških Cerkva po svetu, namreč to – naravnost – strahotno sumljivo in kajpada – po pregledu lokalnih škofov, ki bodo gotovo potrdili njegov utemeljeni sum – to je naravnost nedopustno t.i. TLM /tradicionalno latinsko mašno bogoslužje/, ki sta ga njegova predhodnika, torej Papež sv. Janez Pavel II. in še bolj pa sedanji zaslužni Papež Benedikt XVI »kar tako preprosto« – kar dovolila!!!
    Frančišek je tako hotel »za vse večne čase« narediti red v tej celotni katoliški Cerkvi in je naložil krajevnim škofom, da tako temeljito, kar tako po KGB-jevsko ali po UDBOVSKO preverijo, kaj se resnici dogaja pri teh t.i. TLM-bogoslužjih, za kar bodo zagotovo potrebovali celo četo ovaduhov ali špicljev /Kako domače se to nam Slovencem sliši kajne-gospodje škofi!!?/ in zagotovo bodo sproducirali še kakšen montiran sodni proces, ker rezultat preverbe ali razsodbe mora biti že vnaprej popolnoma jasen- to pa je prepoved obhajanja teh t.i. TLM bogoslužij.
    Naj takoj povem, da ne bo kakšne pomote, sam še nikoli nisem bil pri tej t.i. tradicionalnem, latinskem sv. bogoslužju ali sv. maši! Samo enkrat sem si ogledal videoposnetek tega bogoslužja. In povem vam, da sem bil neverjetno pozitivno presenečen, ker tako zbranega bogoslužja ali sv. maše že dolgo, zelo dolgo časa nisem videl, če sploh že kdaj prej. Res je, da je sv. maša potekala v latinskem jeziku, kar mi ni delalo kakšnih posebnih preglavic, ker nekaj latinščine pa še vedno znam – že iz časa mojega izobraževanja, pa tudi sam sem še pozneje malo ‘pilil’ latinščino, bolj zaradi lastnega veselja. Pa četudi ne bi nič znal latinsko, bi se ta besedila gotovo hitro lahko naučil.
    Torej pri tem »video bogoslužju« sem opazil kar nekaj zelo pomembnih stvari. Poleg že omenjene velike zbranosti vernikov, so vsi verniki, tako moški kot ženske bili vsi vzorno lepo oblečeni.
    Moški v hlačah in oblekah in ženske ali žene pa v dolgih spodobnih krilih in z lepimi pokrivali. Nihče od vernikov ni pasel zijal, gledal okrog drug po drugemu, nobenega mežikanja in ‘poljubov, cmokov po zraku«, kajšele otipavanja, zehanja, zavijanja z očmi, če je pridiga slučajno trajala več kot 10 minut!
    Pa pojdite danes h kakšni, navadni t.i. (post)koncilski sv. maši. Vse zgoraj omenjeno – od pasenja zijal do zavijanja z očmi boste videli, pa moški (celo z rokami v žepu) in ženske v raztrganih oz. natrganih hlačah, predvsem pa ženske s ‘strupenimi pajkicah’ ali z mini krili in ‘tangicah’, tako, da ko se ona prikloni, ji pol riti zazija ven in z njihovimi ženskimi nesramno globokimi dekolteji in brez modrcev! In potem se še kdo čudi, kako je mogoče, da so verniki tako nezbrani ali dekoncentrirani?! Ha, ha, ha, ljudje (še vsaj zaenkrat) nismo neka angelsko poduhovljena bitja, temveč smo vsi še kako ‘iz krvi in mesa’!
    Mnogi duhovniki se trudijo, kolikor le morejo, ampak ob taki publiki ali občestvu, mnogokrat tudi sami obupajo.
    Veliko pa je takih duhovnikov, ki se kar ‘vlečejo’, zanikrno postopajo pred oltarjem, nemalo od teh še vedno »preganjajo mačka« od včeraj zvečer preveč popitega vina ali še kaj »krepkejšega«, drugi pa se pred oltarjem počutijo kot v domači kuhinji!
    koliko naravnost bebavih pridig na nivoju 7. razreda osnovne šole za učence s posebnimi potrebami – od takih zanikrnih duhovnikov sem mora poslušati! Nekajkrat sem že celo protestno odšel ven iz cerkve; namreč to, da se nek duhovnik, ki ima kar 6 dni časa, da se pripravi na nedeljsko ali praznično pridigo ali homilijo, pa se niti toliko ne potrudi, potem res hvala lepa za take duhovnike, ki s svoji vedenjem in življenjem ter s tako malomarnim obhajanjem takega bogoslužja, najprej globoko žalijo Boga samega, Sina božjega in sv. Duha in nato za povrh še celo verno občestvo. Res pravi škandal!
    In potem se nekateri celo čudijo, da obisk sv. maš drastično upada, da ne govorimo o prejemanja drugih zakramentov od sv. spovedi do prejemanja sv. obhajila ect., ect.
    Da ne bo pomote: isti prizori se dogajajo oz. odvijajo ne samo v Sloveniji, ampak po vseh, zlasti zahodnoevropskih državah.
    Veliko sem potoval in hodil skoraj po celi Evropi in v vsaki evropski metropoli, ki šteje od milijona do več milijonov prebivalcev, sem najprej zavil naravnost v njihovo glavno mogočno in čudovito katedralo. In če ni bilo bogoslužja, so te katedrale samevale, le peščica vernikov je zbrano molila ali kontemplirala! Večinoma pa so v njej nahajali turisti, ki so glasno govorili in s fotoaparati ali z mobiteli ‘škljocali’ čudovite arhitektonske in kiparske mojstrovine.
    Včasih pa sem prišel tudi v času sv. maše in ista zgoraj zarisana slika se je ponovila. V teh mogočnih katedralah, velikih za vsaj eno nogometno igrišče a rajši še več, je bilo komajda za en razred vernikov, drugače pa spet samo razposajeni turisti, četudi so sedaj začeli krepko omejevati obisk turistov v času bogoslužja.
    Po vsem tem zapisanemu, se vprašanje kar samo po sebi ponuja: »KAJ JE TAKO NAROBE S TO KATOLIŠKO CERKVIJO???«IN KOLIKO JE RES ŠE KATOLIŠKA ALI SVETOVNA CERKEV? PA SAJ SMO VENDARLE ŽE IMELI PRED MNOGIMI DESETLETJI II. VATIKANSKI CERKVENI ZBOR ALI KONCIL, KI JE NA STEŽAJ ODPRL VRATA IN OKNA V VSEH CERKVAH PO SVETU – TAKO V EVROPI KOT V ZDA IN DRUGIH KONCIH SVETA.
    KAKŠEN PARADOKS! DA NE REČEMO RAJŠI – KAKŠEN ABSURD!
    O vsem tem oz. o tej problematiki so že pisali, naprej že sam – takrat še kardinal – Joseph Ratzinger, ki je kot profesor dogmatike in strokovnjak sodeloval na II. Vatikanskem cerkvenem zboru, še več, bil je tudi celo redaktor večine koncilskih dokumentov. Poleg njega tudi največji katoliški teolog 20. stoletja / tako so ga poimenovali nekateri, prav tako sami vrhunski teologi / Švicar Hans Urs von Balthasar in H. de Lubac, ki so tudi ustanovili mednarodno katoliško revijo COMMUNIO ter številni drugi vrhunski teologi.
    Vsi našteti vrhunski teologi so prišli do enakega sklepa:
    Navkljub temu, da je II. Vatikanski cerkveni zbor prinesel marsikaj dobrega kot je npr. bogoslužje v narodnem oz. lokalnem jeziku, da je večina ljudi sploh razumela duhovnikove besede, pa revidirali nekatera res malo okostenela besedila ter s številnimi drugimi kozmetičnimi popravki.
    Ampak tudi to, da so mnogi, premnogi duhovniki in škofje in celo nekateri kardinali ta koncil ali zbor bodisi sploh niso razumeli in kaj je še huje, da so ga popolnoma (tudi hote!) napačno razumeli in ga tudi zlorabili v smislu popolne razpuščenosti, neke t.i. ‘totalne svobode’ v smislu, da je od tega koncila naprej, kar naenkrat vse dovoljeno!
    Zato so ti zgoraj omenjeni veliki trije teologi (kot številni drugi teološki misleci) v svojih razpravah, člankih in knjigah, ne samo predlagali, temveč kar pozivali k vrnitvi – ampak ne k temu koncilu, temveč vsaj 2000 let in več nazaj k vrnitvi k izvirom razodetja, žive božje besede, torek k samemu sv. Pismu, predvsem Novozaveznim spisom od Evangelijev do Apostolskih pisem, kakor tudi k ponovnem branju prvih cerkvenih očetov, kot branju drugih svetih mož (svetnikov) in cerkvenih učiteljev. Saj odtod navsezadnje izvirajo večni studenci žive vode in sv. Duha.
    Ravno v desetletjih po tem koncilu so mnogi, premnogi duhovniki in redovniki izstopili iz katoliške Cerkve, ker celibat jim ni predstavljal več kot nekakšen dar, da se lahko celim bitjem in življenjem podarijo v služenje svojim vernikom, njihovim stiskam in težavam, ampak kot neznosen jarem; porast homoseksulnosti in celo pedofilije je doživel neslutene razsežnosti, močan porast alkoholizma med duhovniki, nekateri ‘duhovniki’ so celo prirejali modne revije v svojih cerkvah /tudi na Slovenskem!/, finančne zlorabe ali mahinacije s cerkvenim imetjem in z denarjem vernikov, itd., itn.
    Da ne govorimo o tem , da nakateri do konca sprevrženi t.i. ‘katoliški duhovniki’ odkrito podpirajo LGTBQR+P gibanja in celo že poročajo homoseksulne pare /prim. Nemčijo /.
    Ista zgodba se dogaja tudi v ZDA!
    Verjetno se še vsi spomnimo, ko je Donald Trump samo začel z nadaljevanjem gradnje zidu / ki so pa v bistvu samo kovinske balustrade na meji med ZDA in Mehiko/, ki ga je začel že postavljati Barak Husein Obama oz. že drugi pred njim, da bi preprečil vstop v ZDA stotinam in stotinam ilegalnim migrantom in mehiškim narkokartelom, takrat pa je papež Frančišek kar zarohnel nad Donaldom Trumpom, da kaj se gre in da ta t.i. zid ne bo rešil ničesar.
    Očitno pa je papež Frančišek kar naenkrat zgubil spomin, ko je Donald Trump, takoj ko je postal predsednik ZDA, nemudoma presekal vsa financiranja vsem abortivnim klinikam v ZDA in je bil velik zagovornik PRO – LIFE gibanja in na čelu nekega pohoda tega gibanja, je sam hodil v prvih vrstah.
    Sedaj, ko pa je postal predsednik ZDA napol dementni starec JOE BIDEN, je spet takoj začel izdatno financirati vse abortivne klinike v ZDA, je odkriti podporniki LGTBQR+P gibanj in ta tip (ki je navadna etična in moralna pokveka od človeka) samega sebe »URBI ET ORBI« razglaša celo za KATOLIKA!!
    Ste že slišali, da bi papež Frančišek sploh kdaj in kaj kritiziral tega BIDNA??! Jaz namreč o tem nisem nič niti slišal niti bral! Ste morda vi?? Če da, prosim pišite mi v komentarju na moj komentar.
    Zatorej, če papež Frančišek misli, da je s tema svojima zapisoma, torej motuproprij z naslovom Varuhi tradicije (Traditionis Custodes) s spremljajočim pismom škofom proti maloštevilnim predstavnikom TLM gibanja, »Bika prijel za roge«, ah dajte no, » bika je morda res prijel, ampak ne za roge, temveč za zadnje tace, in ko ta bik prvič ‘ritnil’, bo tega papeža odbilo v en res tapravi zid! Morda pa prav to rabi, da se enkrat do konca zbudi in versko strezni!
    Papež Frančišek, rajši svoje škofe z anketo povprašajte, zakaj se njihove cerkve iz dneva v dan vse bolj praznijo in kje oni gospodje škofje vidijo resničen problem in kako bodo v bodoče ukrepali, da bodo vsaj malo zajezili to odhajanje vernikov iz njihovih cerkva.

    In ne pozabite na star slovenski pregovor: »Po duhovnikih vera gor, po duhovnikih vera dol!«
    Vendar pa pravičnost zahteva še en (do)stavek: »Po ljudeh vera duhovnika gor, po ljudeh vera duhovnika dol! «

    Ergo: Nihče od nas ni izvzet od tega skupnega dela in verskega napora in iskanja Resnice!

    • Ostre besede in nedvomno pitrebne, hvala za ta komentar in strinjam se z vami. Hvala Bogu pa še imamo tistih nekaj dobrih duhovnikov, ki so z dušo in srcem predani svojemu poslanstvu in jim celibat ni breme. Tudi mene moti, da papež ni izrekel besede kritike proti Bidnovemu financiranju klinik za splave, se je pa z vso vnemo spravil na nek tradicionalni obred kot najvišjo obliko nujnosti, ob najbolj gorečih vprašanjih, na primer blagoslavljanju lgbt+ v nemških cerkvah ter agresivnemu kvalificiranju splavov v “produktivno zdravje”, na primer, pa ooortuno molči. In mi verniki naj bi razkroj svoje cerkve ter napad na našo vero IN cerkev skupaj z njim kar mirno opazovali? Kako pa naj razumemo, da je zanemaril pohod kulturnega marksizma in naenkrat za problem in nevarnost št. 1 naredil nekaj, za kar po 2. koncilu rojeni verniki večinsko še vedeli nis(m)o?

  19. Tradicija – pri nas v Sloveniji počasi izumira. No, nekaj jo je še, npr. ko ljudje nosijo k blagoslovu jedil pirhe, potico. Za njih je to navada, običaj. Ampak vsaj pridejo enkrat na leto v cerkev ali pa pred vaško kapelico. Tudi s pogrebom je tako. Pa naj bo duhovnik zraven, pravijo. Je tukaj kaj vere? Ne poznam odgovora – če že, malo…Ostala bo le mala, peščica vernih, ki pa bodo imeli globoko vero. Tudi z duhovniki je tako – starejši umirajo, mlajših ni. Kaj je narobe, zakaj se to dogaja? TLM-jevci (mislim na aktivnost slovenskega Scutum Fidei) pravijo, da sedanje razmere vodijo v katastrofo in da je za to kriv modernizem. Ne-kriva je miselnost sedanjega človeka. Nekateri delajo za minimalca in vidijo, kako si šefi delijo dobičke med seboj. Včasi zaidejo v cerkev in molijo-da bi imeli več denarja, materialisti. Kdo se še vpraša, kje je Bog, da to dopusti. Drugim je tako stanje všeč in sploh ne pomislijo na Cerkev ali molitev, saj jim gre dobro…Pa maša v latinščini? Že v islamu mi je čudno, da molitve ne potekajo v materinem jeziku ampak v bosanščini oz. arabščini. Duhovnik obrnjen stran od ljudi – oltar je središče, in ne duhovnik, ki ga zakriva. Prav dam tokrat papežu Frančišku

  20. Jezus se je rodil v hlevu ker zanj ni bilo prostora v gostiščih in domovih ljudi.
    Trije modreci iz vzhodu so se mu pa prišli poklonit in mu darovali zlata, mire in kadilo.
    Marija iz Betanije mu je z najdražjim oljem mazilila noge.
    Revna vdova mu je darovala vse, kar je imela.
    In če gremo v staro zavezo, je Abel daroval najboljše, kar je imel: brezmadežno jagnje.
    Če ne darujemo Bogu najboljšega in še samega sebe, potem je to premalo.
    Tudi sveti arški župnik je menil, da so najdražja mašna oblačila in najlepši kelih in monštranca preslaba za tako velikega kralja.
    Jezus Kristus je kralj nebes in zemlje, je naš odrešenik in je vreden vse naše ljubezni, in spoštovanja.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime