Varuhi tradicije so škofje v občestvu s papežem!

Foto: pixabay
Papež Frančišek je pred kratkim izdal nov motuproprij z naslovom Varuhi tradicije (Traditionis Custodes) s spremljajočim pismom škofom. V njem je precej omejil obhajanje latinske maše po tridentinskem obredu, kar je vznemirilo določeno katoliško javnost.

Poglejmo na kratko ozadje situacije, ki je povzročila, da je papež sploh vzel v roke pisalo …

Drugi vatikanski koncil je med drugim prenovil tudi liturgične obrede. Obred svete maše, ki velja po drugem vatikanskem koncilu, je v domačem jeziku in bolj občestvenega značaja. Stari (tridentinski) obred svete maše pa je v latinščini in ima bolj individualno kontemplativen značaj (duhovnik je obrnjen proti oltarju).

Nekateri verniki so tudi po drugem vatikanskem koncilu ostali navezani na tradicionalno latinsko mašo (TLM) in v nekem obdobju je pod vodstvom škofa Lefebvra prišlo do razhoda skupine vernikov s Katoliško cerkvijo. Papež Janez Pavel II. je, v želji po edinosti, velikodušno dovolil obhajanje maše tudi po tridentinskem obredu. Vseskozi pa je poudarjal, da TLM ne sme biti povezana z zavračanjem nauka drugega vatikanskega koncila.


Posnetek komentarja Andreje Barat je na voljo na koncu prispevka.




Njegov naslednik, papež Benedikt XVI., je s svojim motuproprijem Summorum Pontificum TLM še bolj na široko odprl vrata, saj je sprevidel, da le ta navdihuje številne vernike. Ker se je zavedal nevarnosti, na katero je opozarjal že njegov predhodnik, je naročil, naj se čez nekaj let preveri stanje na terenu in se oceni ali je takšna ureditev v blagor Katoliške cerkve.

Sedanji papež Frančišek je to tudi storil. Škofom po vsem svetu je poslal vprašalnik in jih, kot poznavalce razmer v svojih lokalnih škofijah, prosil za mnenje ali TLM prispeva k edinosti in poglobljeni duhovnosti ali pa niti ne. Na podlagi teh škofovskih mnenj je spisal zgoraj omenjeni dokument.

Določil je, da je odslej odločitev o tem, kdo, koliko in kdaj lahko obhaja TLM, v rokah krajevnega škofa. Škof pozna razmere v svoji škofiji in najbolje ve, ali so te maše v njegovi škofiji izraz pristne pobožnosti škofije ali pa se okoli njih vzpostavlja nekakšna vzporedna cerkev, kjer se zbirajo ljudje, ki menijo, da so »navadne« maše za njihova poduhovljena srca preveč posvetne. V prvem primeru jih bo seveda dovolil, v drugem pa verjetno ne, saj so se skoraj vse herezije v krščanski zgodovini začele na predpostavki, da je neka skupina ljudi boljša, bližja Bogu in bolj sveta od običajnih vernikov.

Na tem mestu bi lahko naredili piko in zaključili. Cerkev je hierarhično urejena ustanova in papež je na zemeljskem vrhu te ustanove. Kot je prejšnji papež tej obliki maše odprl vrata, jih je sedanji priprl. Konec. Pika.

Ampak, da bo bolj zanimivo, še malce razpredimo klobčič ...
Skoraj vse herezije v krščanski zgodovini so se začele na predpostavki, da je neka skupina ljudi boljša, bližja Bogu in bolj sveta od običajnih vernikov.

Upravičena kritika?


Odzivi tradicionalistov so bili pričakovano kritični. Čutijo se neupravičeno napadene in zdi se jim, da jim je papež storil krivico. Sklicujejo se na njegova predhodnika, ki sta tridentinski obred dovolila in zanikajo očitke, da naj bi zavračali sodobno Cerkev in nauk drugega vatikanskega koncila.

Vendar so kritiki papeževega dokumenta (slovenski in tuji) selektivno spregledali dve zelo pomembni dejstvi, ki sta jasno razvidni iz zgoraj omenjenih dokumentov in to jemlje njihovi kritiki veliko verodostojnosti. Prvič, da je papež Benedikt XVI. v svojem dokumentu naročil, naj se čez čas pregleda stanje na terenu in drugič, da je papež Frančišek točno to storil. Za mnenje je vprašal škofe vsega sveta in odločitev je sprejel na podlagi njihovih poročil.

Nikakor torej ne gre za samovoljo, naivnost in revanšizem Frančiškovega kroga, kot je slišati nekatere očitke. Gre za zaskrbljujoče poročilo škofov o tem, kaj se dogaja v lokalnih cerkvah.

Liturgični spor le na prvi pogled


Tako iz dokumenta kot iz spremnega pisma je razvidno, da je sveti oče po posvetovanju s škofi zaskrbljen. Škofje namreč v veliki meri ugotavljajo, da ne gre le za obliko maše, ampak vedno bolj za neko vzporedno cerkev, v kateri se zbirajo ljudje, ki odklanjajo sodobno Cerkev in drugi vatikanski koncil, pogosto pa tudi aktualnega papeža. Velikodušnost Frančiškovih predhodnikov je bila izrabljena in edinost se ni povečala, pač pa zmanjšala.

Seveda ne govorimo o vseh privržencih TLM. Mnogi s pomočjo starega obrednika živijo pristno poglobljeno duhovnost in ljubezen do Cerkve. Ravno zato daje papež oblast v roke škofom. Ti za svojo škofijo najbolje vedo, kaj se v njej dogaja. Se širijo znotraj skupin vernikov odkloni ali pa TLM prispevajo k bolj bogatemu duhovnemu življenju. Če se nekateri verniki (tudi slovenski) čutijo prizadete in se bojijo omejitve teh maš s strani svojih škofov, je to pravzaprav ogledalo, v katerega se pač morajo pogledati.

Vse je torej v rokah krajevnih škofov. Če so skupnosti TLM zdrave, v edinosti s Cerkvijo in ne zbirališče čudakov in gojišče skrajnih idej, ni razloga, da se latinske maše ne bi nadaljevale in prispevale k bogastvu in raznolikosti cerkvene liturgije. In prav tako ne more biti nobenega razloga, da bi nekdo, ki je na poti svetosti, nujno potreboval ravno TLM. To bi nenazadnje bilo malikovanje.
Vse je torej v rokah krajevnih škofov. Če so skupnosti TLM zdrave, v edinosti s Cerkvijo in ne zbirališče čudakov in gojišče skrajnih idej, ni razloga, da se latinske maše ne bi nadaljevale in prispevale k bogastvu in raznolikosti cerkvene liturgije.

Resnična tradicija


Papež je zapisal, da pot Cerkve ni v iskanju včerajšnje resnice. Naslov dokumenta nikakor ni posmehljiv kot so narobe razumeli nekateri. Varuhi tradicije niso sarkastično mišljeni tradicionalisti. Varuh tradicije (in tudi samega bogoslužja) je papež v občestvu s škofi. To službo jim je zaupal Kristus. Samo oni imajo prave ključe. Drugi lahko na veliko rožljajo s svojimi, toda njihovi ključi ne odklepajo vrat nebeškega kraljestva.

In tradicija ni neka oblika bogoslužja ali duhovnosti, ampak je mnogo globlja. Je skrivnost, da je Cerkev posoda, ki skozi zgodovino nosi živega Boga, ki prihaja. V vseh časih, v vseh krajih, v vseh jezikih ... kjer so posvečene roke in odprta srca.

Bog ne rabi in noče ekskluzivnosti. Ne potrebuje posebne oblike. Forma je pozitivna, ker daje okvir vsebini, toda ne da okvir smisla sliki niti ji ga ne da papir na katerega se vsebina vsakič znova naslika v vsaki daritvi svete maše. To tradicijo morajo zavarovati papež in škofje, kajti ravno ta tradicija je sveta in je postala ob skupinah ljudi, ki trdijo, da je slika dobra le v točno določenem okviru, ogrožena.

Ponižnost- ključ za preverjanje svetosti


Veliki Bog prihaja na Zemljo v košček kruha po rokah duhovnika, ker bi se rad srečal z menoj. Bogu, ko je pred 2000 leti začel to avanturo s človekom, ni bilo vnemar priti v umazano štalo, v prah bližnjega vzhoda, v naročje najstniške matere, v neugledno življenje z bednim koncem. Če si nek kristjan predstavlja, da se ta isti Bog danes daleč najbolje počuti med čipkami, zlatom in točno določenim besednjakom in da odobrava le duhovnost nekega obdobja, ta tega Boga še pravzaprav ni srečal in ga niti ne more, ker njegova lastna predstava tega, kakšen Bog je in kaj hoče, zastira njegov pogled.

Zato hvala papež Frančišek, da svete maše, ki je sveta maša vseh časov, krajev, ljudstev, jezikov …nisi prepustil tistim, ki menijo, da so liturgija, duhovnost, jezik nekega časa edini zveličavni. Hvala, da si jim zašepetal (ali zakričal) na uho, da jih Bog čaka tudi pri povsem navadni maši. Da se ne pusti zapreti ne v zgradbo, ne v obdobje, ne v ljudstvo, ne v jezik, ne v teologijo, ne v naše omejene predstave. In da gremo skupaj pogumno naprej, kajti obljubljeno nam je, da bo v jadra te ladje vedno pihal Sveti Duh.


Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike