V pričakovanju agresorjeve ofenzive: so je Rusi sploh zmožni in kaj nujno potrebujejo Ukrajinci

Ruski vojak na neznani lokaciji v Ukrajini (foto: Profimedia)


Pred skorajšnjo obletnico začetka ruske agresije na Ukrajino je zainteresirana javnost v vse bolj napetem pričakovanju. Kaj bo sledilo? Po enem letu okupatorskim silam ni uspelo "denacificirati" svoje napadene sosede, stanje na fronti pa je pokazalo, da je ruska bojna zmožnost znatno manjša od pričakovane.

A je žal še vedno precej velika. V tem oziru se že nekaj časa govori o večji ofenzivi, ki naj bi jo ruske sile pripravljale v bližnji prihodnosti (najverjetneje v roku dveh do šestih tednov). V operacijo, s katero bi "pometli" ukrajinski odpor ter prodrli v notranjost države, naj bi krenilo od 70 pa vse do 250.000 pripadnikov. Realno število je trenutno nemogoče predvideti, saj velika večina poročil služi propagandnemu namenu in ne odraža stanja na fronti.

Pričakujemo lahko torej obsežnejša raketiranja in topniška obstreljevanja ukrajinskih položajev ter poskuse prodorov predvsem mehanizirane pehote. Analitiki neodvisnega inštituta ISW pa menijo, da se je ruska ofenziva pravzaprav že začela. To naj bi odražali zadnji uspehi Rusov pri Bahmutu, kjer dokaj uspešno zavzemajo okoliške vasi in manjša mesta, s čimer se kaže želja okupatorjev po obkolitvi mesta po že videnem scenariju pri Lisičansku. Na drugi pa so agresorske sile zabeležile dokaj konkreten poraz pri Vuhledarju, kjer so Ukrajinci po lastnih navedbah v treh dneh ubili 1.000 ruskih vojakov ter uničili 14 tankov in 28 oklepnikov.
ISW  navaja, da so ruske pridobitve zadnjega meseca brez operativne vrednosti, čeprav lahko v medijih zasledimo poročanje, kako Rusi slavno napredujejo. V resnici gre za nekaj kilometrov zemlje, pridobljenih z velikimi žrtvami

ISW tako navaja, da so ruske pridobitve zadnjega meseca brez operativne vrednosti, čeprav lahko v medijih zasledimo poročanje, kako Rusi slavno napredujejo. V resnici gre za nekaj kilometrov zemlje, pridobljenih z velikimi žrtvami. Na to tematiko sta se na istih stališčih znašla ukrajinski generalštab in ruska milblog scena; oboji namreč trdijo, da ruska vojska trenutno nima kapacitet in operativnih zmožnosti za ofenzivo v obsegu, kot ga napoveduje večji del stroke in tako rekoč celotna mednarodna politična srenja.

Zato naj bi Rusi poskušali s spremenjeno taktiko več manjših ofenziv na raznih odsekih fronte; ukrajinske obveščevalne službe so tako poročale o premikih in infiltracijah specialnih sil agresorske vojske. Gre bolj ali manj za usmerjeno specialno delovanje, s katerim naj bi Rusi onesposobili ključne točke (poleg žive sile branilcev tudi logistika in infrastruktura). Takšne operacije so za Ruse cenejše, ob zanje ugodni izvedbi pa tudi lažje in učinkovitejše od premikov večjega obsega.

Rusi ostajajo pri strategiji preplavljanja nasprotnika


Trenutno ni mogoče reči, kaj se bo v resnici zgodilo, dejstvo pa je, da Rusi svoje napade stopnjujejo. Pred dnevi so spet izstrelili okoli sto raket ter s tem znatno poškodovali ukrajinsko energetsko omrežje. To vsekakor lahko štejemo ne le kot del igre izčrpavanja, ampak tudi kot del priprave na ofenzivo.
Trenutno ni mogoče reči, kaj se bo v resnici zgodilo, dejstvo pa je, da Rusi svoje napade stopnjujejo

Na to temo pa se postavlja več vprašanj, predvsem o tem, kakšni so ruski cilji, kdo bo nosil največje breme operacije, ter najpomembnejše, kako se bo odzvala obramba. Počasi je postalo jasno, da so Rusi tisti, ki bodo prvi poskušali prebiti fronto. Vendar, s kakšnimi cilji?

Kot je v intervjuju z enim od ruskih milblogerjev dejal vodja ruske zasebne vojske z nacističnim pedigrejem Wagner Jevgenij Prigožin, bi Rusi šli do Dnepra, za kar bi potrebovali tri leta. Njegova izjava, če seveda ne gre za dobro znano rusko zavajanje, v sebi nosi dve sporočili: prvič, Rusi pričakujejo silno ukrajinsko obrambo, in drugič, potrjuje ugibanja o manjšem obsegu ruskih kapacitet. Če naj mu verjamemo, "metla" ne pride v poštev.

Da Ukrajinci po kopnem ne napadejo prvi, je logična odločitev. Na večjem delu fronte gre za klasično pozicijsko vojno in kakršnokoli delovanje na utrjene sovražnikove položaje pomeni sorazmerne izgube po količniku tri in več. Ukrajinci morajo s svojimi kadri ravnati modro; nenazadnje črpajo iz precej manjšega rekrutacijskega bazena kot Rusi.

Ti pa se že ves čas po malem poslužujejo svojega dobrega, starega pristopa preplavljenja nasprotnika, zato imajo na bojišču v trenutnih razmerah pobudo. Žal je za Kremelj življenje vojaka vredno približno toliko kot škatla cigaret, ki jo nosi v žepu.

https://twitter.com/Gerashchenko_en/status/1624812035237154822

Kakorkoli, v omenjenem intervjuju je Prigožin izjavil, da bo "za zdaj" vsem ustrezala zasedba Doneške in Luganske oblasti. Govoril je o celotnih oblasteh, kajti separatistični samooklicani republiki LNR in DNR sta od oblasti znatno manjši. V praksi to pomeni, da bo eden najrealnejših ruskih ciljev postalo zavzemanje ozemlja na razdalji sto kilometrov zahodno od mesta Doneck, ki de facto leži na frontni črti in s svojo strateško izpostavljenostjo predstavlja eno največjih ranljivosti okupatorske vojske.

Neusklajena oskrba branilcev


Prigožin je govoril o dolgoročnih načrtih in časovnicah, a bistveno je, kaj bodo ta čas počeli Ukrajinci. Kot že mnogokrat povedano, tudi oni so imeli izgube in kadrovski primanjkljaj morajo nadomeščati s sodobno tehnologijo. To področje pa je povsem v rokah Zahoda: koliko česa in kdaj bomo dobavili? Predvsem pa, kdaj bomo ukrajinske vojake zadostno usposobili?

V dani situaciji odlašanje Zahoda z dobavami nekaterih sistemov lahko Ukrajince drago stane. Pa ne govorim le o "nemški krivdi", ki je v resnici manjša, kot jo slikajo nekateri. Nemčija je po vsoti vloženih sredstev druga podpornica Ukrajine, takoj za ZDA. Celoten pristop oskrbe branilcev poteka neusklajeno, ad hoc, spremljajo in rušijo ga tudi osebni interesi.

V času negotovega pričakovanja ruskih potez bi bili nujno potrebni ciljna usmerjenost in s cilji skladna standardizacija, za kar pa je predpogoj žal še vedno nemogoča enotnost med državami.

Če zaključim: vse kaže, da Rusi še niso v stanju, ko bi lahko poskušali potegniti odločilno potezo, zato nadaljujejo igro izčrpavanja. Tega smo lahko po eni strani veseli, po drugi pa se to izčrpavanje pozna tudi na ukrajinski bojni zmožnosti, predvsem z vse manjšimi kapacitetami rekrutacije.

Ukrajinske sile je treba v najkrajšem možnem času zadostno opremiti in usposobiti, da bodo zmožne s svojim delovanjem okupatorja prisiliti v opustitev svojih neutemeljenih teženj. Le na ta način je možno priti do razmeroma ugodnega razpleta. A časa ni več na pretek.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30