V Levici pravijo, da so za delavce in socializem, obdavčili pa bi njihove družinske hiše, ki so jih gradili v socializmu

Očitno v Sloveniji znova poteka razredni boj, in to tako rekoč na vseh področjih oz. sferah družbenega in političnega življenja. Morda je bolj sofisticiran in prikrit za nepozorno oko (in uho), vendar pa zato nič manj brutalen, uporabljajoč vse razpoložljive vire za doseganje svojih ciljev.

Od »fake news«, navijaškega poročanja, izkrivljanja resnic, zanikanja zgodovinskih dejstev, poenostavljanja, rekrutiranja ideološke nevladne »vojske« do, kot smo lahko videli v primeru novinarja Požarja, poskusa tudi čisto »fizičnih« eliminacij, kakršnih se ne bi sramovali niti najbolj zakrknjeni komunistični režimi.

In kot se za vsak pravi boj spodobi, je orkestriran s strani posameznikov in strank, ki pa razen velikih besed z delavstvom oz. t. i. ljudstvom nimajo veliko skupnega. Služi jim zgolj in samo kot orodje za ponovno osvojitev oblasti in privilegijev, ki temu pritičejo.

To potrjuje zadnji primer predloga zakona, ki ga je pripravila stranka Levica in, po njihovo, naslavlja reševanje stanovanjske problematike. Kot smo pri njih že vajeni, je rešitev poenostavljena. Obdavčitev vseh nepremičnin nad 160 m2, kar v Sloveniji pomeni večinoma stanovanjske hiše. In, če pustimo ob strani, da ni jasno, kako so prišli do tega kriterija, glede na to, da je že v štartu sledil popravek s 120 na 160 m2, je večja težava ta, da s svojim predlogom zanikajo celo vrsto zgodovinskih dejstev in specifike slovenskega človeka.

In to prav delavskega, preprostega, »ljudskega«, tistega, za katerega naj bi se zavzemali. Torej ljudi, ki so z lastnim odrekanjem, predvsem v času socialističnega »raja« na slovenskem, gradili stanovanjske hiše in dodajali nadstropja za svoje otroke, vnuke. Gradili so na obrobjih, z veliko lastnega dela, ob konstantnem pomanjkanju materiala, denarja. Večinoma je šlo za življenjske projekte celotne družine, v katerih se je participiralo ob koncih tedna, prostih dnevih, praznikih. Sodelovali so prijatelji, sorodniki, na t. i. delovnih akcijah pa se je ob druženju in trdem delu pozidaval in urbaniziral velik del slovenskega obrobja.

Večinoma je šlo za življenjske projekte celotne družine, v katerih se je participiralo ob koncih tedna, prostih dnevih, praznikih.

Betoniranje umetno ustvarjenega konflikta med "urbanim" in "ruralnim"

Sedaj bi Levica reševala desetletno problematiko pomanjkanja stanovanj torej na način, da bi obdavčila ali pa prisilila v prodajo tiste, ki so v svojem življenju celo nekaj ustvarili. In to pod pretvezo razrednega boja med ruralno in s tem »nazadnjaško« populacijo napram »naprednemu« mestnemu izobraženstvu. Iz davka na te trdo prigarane nepremičnine bi tako gradili v Ljubljani draga »neprofitna« stanovanja in jih dajali … komu? Mladim? Priseljencem? Tujcem? Zaslužnim? Po kakšnem ključu?

Kot vedno se zgodovina ponavlja. Tako kot je francosko revolucijo, pod pretvezo nevzdržnosti razmer za kmeta in ob grešnem kozlu v liku M. Antoanete, pričelo pravzaprav dobro situirano in bogato meščanstvo, ki je želelo več oblasti, in tako kot je leta 1941 v Sloveniji »napredna« KP, pod krinko NOB, vsilila revolucijo večini, ki se je borila za obstanek, tako danes Levica, s svojim popolnoma zgrešenim konceptom nekritičnega prerazdeljevanja, betonira umetno ustvarjen konflikt med »ruralnim« in »urbanim« v Sloveniji po sistemu »Divide et impera«.

Levim politikom Ljubljana center vsega

A Slovenija je specifična. Ruralno ne pomeni tudi nazadnjaško. Kdor ima denar, si hišo postavi izven nasičenih mestnih parcel, izobraženi in ozaveščeni pa zapuščajo mestna središča in težijo k bolj trajnostnemu in uravnoteženemu življenju na »ruralnih« obrobjih. In Ljubljana ni edini center Slovenije, zato stanovanja niso samo tam in cene so drugod precej bolj dostopne.

Zakaj torej graditi predvsem v Ljubljani? In čemu tisti, ki imajo polna usta enakosti, socializma in enakomernega razvoja, silijo ravno v Ljubljano? S stalnimi bivališči in tudi aktualnimi kandidaturami? Ni logično, da nekdo iz Nove Gorice (Golob), kot predstavnik ljudstva, kandidira v Ljubljani. In ni normalno, da se v Sloveniji neprenehoma vračamo k vprašanju, ali je bolje več davkov in države ali manj normiranja ter več denarja in svobode za posameznika. Ali je to sploh dilema?

Tisti, ki dela in ustvarja, ne more zagovarjati rešitev, kakršne si v svojem izkrivljenem socialno socialističnem svetu predstavlja Levica. Še posebej, ker smo podoben svet že imeli in preživeli.

Ker tisti, ki dela in ustvarja, ne more zagovarjati rešitev, kakršne si v svojem izkrivljenem socialno socialističnem svetu predstavlja Levica. Še posebej, ker smo podoben svet že imeli in preživeli. In ni nepomembno, da si take vrste ureditve želijo predvsem Ljubljanski »izobraženci« v javnih, dobro plačanih službah, ki se zalagajo iz javne blagajne, z vsemi dodatki, bonusi in nemerjenimi rezultati dela vred. Življenjsko zainteresirani so za kontinuiteto privilegijev, udobja in oblasti. Za vse druge pa so na voljo rešitve tipa obdavčitve nepremičninskih »viškov«, kot jih dojemajo v Levici.

In z razočaranjem lahko ugotovimo, da se v 30 letih ni veliko spremenilo. To je nedvomno posledica splošno sprejetega »gradualizma« in s tem dejstva, da nismo razčistili ne s prejšnjim režimom in ne z ljudmi, ki so ta režim nekritično podpirali. Rezultat je shizofrena družba, ki se v letu 2022 namesto z gospodarskim prebojem, digitalizacijo in informatizacijo še naprej ukvarja z idejami o pravičnem socializmu in prihajajočem državno planskem gospodarskem »čudežu«. Popolno iluzijo, skratka.