V krščanstvu je ženska bolj enakovredna moškemu kot v kateremkoli feminizmu
Vprašanje družbenega položaja ženske zahodno javnost vznemirja že dolgo in vztraja tudi danes: progresivni pol ga stopnjuje v vse bolj radikalne zahteve in krivdo za vzpostavljeno »moško nadvlado« pripisuje predvsem religijam, krščanski ali konservativni pa se prvemu ali obotavljaje uklanja ali pa le godrnja in nad vsem skupaj odmahne z roko. A vprašanje je resnično in resnične so tudi stiske sodobne ženske, ki potrebuje odgovore.
Ravno mit o do žensk surovem patriarhatu, ki naj bi bil krivda krščanstva, se sekularni javnosti in medijem očitno zdi eden od najbolj pripravnih za napad na krščanstvo in Cerkev. Zelo jasno se je to izkazalo ob začetku javnih molitev rožnega venca v Ljubljani, ko so komentatorji kar tekmovali v »razlaganju« domnevnega cerkvenega nauka o »treh K-jih« (češ da je ženska le za »Kinder, Küche in Kirche«). V nedavnem Delovem podkastu Na robu pa je religiologinja in »pionirka ekološkega feminizma« Nadja Furlan Štante govorila o tem, da je samo krščanska religija ženski naložila občutek krivde ter da je pri vlogi ženske prav ta najbolj rigorozna. Čeprav je podkast zanimiv in prinaša precej dobrih razmislekov, so v člankih s povzetki mediji izpostavili skoraj izključno to.
Se moramo kristjani torej res potrkati po prsih in priznati krivdo ter zagotoviti, da bomo z ženskami vnaprej ravnali tako, kot želi najmodernejša različica feminizma? Ne – le poučiti se moramo o resnični zgodovini ženskega vprašanja ter ponovno odkriti nauk Cerkve, bi rekel.
Ženska je bila v resnici v poganstvu v bolj ali manj suženjski vlogi z zelo omejenim vplivom – in še danes je sužnja tam, kjer ni vpliva krščanstva. Prav krščanstvo je ženo osvobodilo. »Kristus je vrnil človeštvu izgubljeno idejo o pravi vrednosti človeka in to idejo obogatil z nadnaravno vsebino – po krščanstvu se glede na pravo vrednost o človeku ne vpraša, ali je Grk ali Jud, svoboden ali suženj, mož ali žena, marveč le, kakšen je kot človek, ali je prerojen po Duhu,« piše katoliški sociolog in filozof dr. Aleš Ušeničnik v leta 1910 izdanem velikem delu Sociologija. Kristus je obnovil enotnost in nerazvezljivost zakona, mu dal znak zakramentalnosti in tudi odkril nravno vrednost devištva in ženi tako vrnil in utrdil moralno enakovrednost in enakopravnost z možem.
A krščanstvo vidi ženo kot še veliko bolj enakovredno možu in še veliko pomembnejšo kot katerikoli feminizem.
Še več, nadaljuje Ušeničnik, dokler je krščanstvo živo prešinjalo srca, ženskega vprašanja sploh ni bilo – žena kot mati ali devica je imela svoje priznano mesto v človeški družbi, bila je spoštovana in mogla se je dvigniti na idealne višine človeštva, mnoge Cerkev časti tudi kot svetnice. V oddaljevanju od krščanskega nauka je pravi izvor majave usode ženske.
Pravi idejni začetek modernega ženskega gibanja (feminizma) tiči v francoski revoluciji, v njenem liberalizmu, ki oznanja absolutno svobodo in enakost posameznika (individualizem). Popolno svobodo mora imeti v skladu s tem ženska tudi v zakonu, vključno z možnostjo ločitve ali »svobodne ljubezni«. Če je liberalizem zahteval svobodo, pa je vsebino tej svobodi dal materializem – od tod težnje po zaničevanju materinstva in zakona ter golem uživanju brez posledic.
Te ideje so bile najprej sprejete med višjimi sloji, zato se je tam žensko gibanje tudi začelo, a kmalu se je pridružila druga pomembna spodbuda: industrijska revolucija in surovi kapitalizem sta v 19. stoletju mnoge ženske prisilila k delu v tovarnah in jih začela izkoriščati, v tej stiski pa se je oglasil klic »žene proletarke« in naznanil še socialno-ekonomski začetek feminizma. »Oče ženskega vprašanja je prosveta francoske revolucije, mati pa socialna beda,« je povzel J. Müller.
Ker pa so ideje francoske revolucije v veliki meri povsem nasprotne krščanstvu, se je tudi feminizem, čeprav je bil v nekaterih zahtevah legitimen, utemeljil na zmotah liberalizma, materializma, evolucionizma in socializma. Konkretno so se te ideje v različnih strujah feminizma izrazile npr. v zaničevanju materinstva, podpiranju splava, možnosti ločitve, izvenzakonske spolnosti in kontracepcije itd.
Materinstvo je v resnici način tako popolnega darovanja življenja za drugega, da si ga moški komajda lahko zamisli.
A krščanstvo vidi ženo kot še veliko bolj enakovredno možu in še veliko pomembnejšo kot katerikoli feminizem. Preprosto zato, ker je človek, oseba, njena najvišja poklicanost ne more biti druga kot poklicanost moža: to je biti popoln človek, popoln kristjan. »Animus non habet sexum,« duša nima spola, Ušeničnik navaja sv. Ambrozija in dodaja: »V tem nravnem oziru sta mož in žena ne le enakovredna in enakopravna, temveč enakovrstna. Drug ni navezan na drugega. Šele drugotno, da se ohrani človeški rod, se cepi človeška narava v dva spola, ali bolje, se ustvarja ista človečnost v dveh spolih, v možu in ženi.«
Ne edini, ampak najbolj naraven namen vsake žene pa je podan v veličastnem privilegiju materinstva – ali v zakonu ali pa v devištvu v obliki duhovnega, karitativnega, socialnega materinstva. Sogovornici v Delovem podkastu imata zato povsem prav, ko obžalujeta, da je delo gospodinje videno kot manjvredno od dela zaposlenega moža, ki finančno preskrbuje družino. Materinstvo je v resnici način tako popolnega darovanja življenja za drugega, da si ga moški komajda lahko zamisli.
Če torej tudi danes, kakor v Ušeničnikovem času, žena »ne ve več prav, zakaj je na svetu«, v feminizmu ne bo našla odgovora, ki bi jo lahko zadovoljil in izpolnil, ker je utemeljen na zmotah, ki žene v resnici ne povzdigujejo, ampak ji jemljejo bistvo in najvišji smisel. Našla ga bo edino v krščanstvu, ki pa mu gre posredovanje nauka o tem očitno precej slabo. Več o tem, kaj konkretno Cerkev pravi o vprašanjih ženskega dela, izobrazbe in žensk v politiki, zato morda v kateri od prihodnjih kolumn.
11 komentarjev
slovenc sm
Zanimivi komentarji. Glede krščanstva in vloge moškega in ženske bi povedal le to. Vsi se lahko najdemo kot kristjani v vsakodnevnih opravilih. Vsak sam pa mora najti svoje poslanstvo. Iskanje vzrokov, kako bi lahko bilo še boljše, je običajno samo izgovor, da sebe opravičimo pred nedelovanjem ali pred lastno vestjo. Ženska in moški sta danes lahko doma v družini tisto, za kar sta poklicana. Ženska za ženo in moški za moža. Drug drugega lahko dopolnjujeta, brusita in delata dobro. V župniji pa tudi lahko najdeta različne možnosti sodelovanja. Vidim veliko žena kot katehistinje, čistilke, bralke, pevke, .... In na drugi strani moške kot ministrante, bralce, člane gospodarskih svetov, .... Vsi lahko sodelujemo pri karitativnih dejavnostih in še in še.
Ampak mi se raje pritožujemo, zakaj v naši župniji ni ministrantk ali pa zakaj soseda dela kot gospodinja in ne hodi v službo. Se je Marija pritoževala, ker ni sedela za mizo dvanajsterih? Ali se je Peter pritoževal, ker je imel Jezus po človeško raje Janeza? Ne. Vsak je opravil svoje poslanstvo. Kot mati, kot služkinja, kot dvanajsteri, ... In na koncu je Jezus kot največji umil noge drugim kot najmanjši. In s tem povedal, da nobeno delo ni manj vredno. Pomembno je samo, kako ga opraviš.
Jonsky
Kot vaš ideološki nasprotnik (klasični ateist) se sicer povsem strinjam z začetno ugotovitvijo prispevka, da je Kristus priznal ženskam, poenostavljeno in sodobno rečeno enakopraven položaj. Vendar RKC temu ni sledila, tako kot žal mnogokrat ni sledila taistemu Kristusu.
Kolumna žal tudi ni sledila misli Aleša Ušeničnika: »Animus non habet sexum,« duša nima spola, kot Ušeničnik navaja sv. Ambrozija in dodaja: »V tem nravnem oziru sta mož in žena ne le enakovredna in enakopravna, temveč enakovrstna. Drug ni navezan na drugega.
Kolumna in tudi mnogi komentatorji spregledajo drugi del zapisa Aleša Ušeničnika:
Šele drugotno, da se ohrani človeški rod, se cepi človeška narava v dva spola, ali bolje, se ustvarja ista človečnost v dveh spolih, v možu in ženi.«
Torej materinska funkcija je šele sekundarne narave, ženska je prvo človek, potem ženska, pa ne mi nakladati, da nisem razumel, zelo dobro sem razumel, in tudi vi to razumete, tradicionalisti, vendar nočete priznati.
Katarina Mikus
"Materinstvo je v resnici način tako popolnega darovanja življenja za drugega, da si ga moški komajda lahko zamisli."
Eh, tole povzdigovanje matere večkrat pride prav kot izgovor moškim, da se pustijo "poslužiti". Na srečo je vedno več moških, ki to razumejo.
Ni pa jih veliko med kleriki. Ti še vedno vidijo ženske/ in redovnice kot pehoto, ki jo je treba napolniti z idejo "o dopolnjevanju".
In pri tem mislijo na kuhanje, otroke, čiščenje cerkve, katehezo .... Oni pa razpravljajo in sprejemajo odločitve. a povem vam, da se bo ta model izpel.
Namreč moški se lahko prav tako daruje kot ženska. Ker sta oba krščena in morata živeti kakor Kristus v darovanju.
Thor
Naslov drži, je pa zanimivo, da se je avtor, ki je sicer pogosto bolj tradicionalističnih pogledov na cerkvene teme, v članku izogibal terminu "katoliški".
Civilizirani ljudje naj se ne bi diskriminirali glede na osebne značilnosti, ampak naj bi tekmovali v dobrem, s talenti, sposobnostmi ipd. Žal, vemo, da to v RKC še za moške ne velja. V naši župniji Ušeničnikova "enakovrstna" ženska še ministrantka ne more biti. Vatikan je komaj pred tremi leti v cerkveni zakonik uvrstil bralke beril in delilke obhajila. Letno poročilo Cerkve na Slovenskem vlogo ženske ponavadi odpravi na dveh straneh (od 250), kar je podoben obseg, kot ga nameni temi ločevanja odpadkov. Toliko čistega, nekoliko kislega vina si ob materinskem dnevu že moramo naliti.
Igor Ferluga
Krščanstvo je v duhovni vsebini vir osvobajanja od vsakih podrejanj in predvsem zasužnjevanj človeka. Ni čudno, da je tudi feminizem zrasel v krščanski civilizaciji. Žal se je spremenil v izrojeno osvobajanje, tako kot komunizem poganja izrojena volja po večji socialni pravičnosti. Ne glede na krščansko vsebino konkretna stvarnost Cerkve ni povsod prešla patriarhalnega podrejanja in podcenjevanja ženske, tudi redovnic. Vsako delo je sicer častno in potrebno, a ni samo na ženskah, da čistijo, kuhajo, pospravljajo in v vseh pogledih strežejo moškim, ki jih menda čakajo "pomembnejša opravila". Čisto prav je, da večina žensk danes ne sprejema takšne vloge, tudi v Cerkvi ne.
MEFISTO
Najbolj so postale ženske enakovredne in enake v začetku slovenskega komunističnega socializma, ko so si priborile pravico do najtežjih fizičnih del in do izmenskega ter nočnega dela.
Andrej Muren
Čeprav tudi v krščanstvu ni za ženske urejeno vse tako kot bi lahko in moralo biti, je vseeno tu položaj ženske daleč najboljši v primerjavi z vsemi religijami in poganstvom. Najslabši pa je položaj ženske ravno tam, kjer imajo čez krščanstvo največ povedati - v komunizmu.
V komunizmu tudi moški nimajo temeljnih človeških pravic, torej tudi za ženske ne more biti nič bolje.
AlojzZ
Poglejmo še Božji načrt; žena je podložna možu, mož pa mora dati svoje življenje za ženo. Podložna pomeni ne sužnjo in ne služkinjo. Bolj v smislu backup iz sodobnih filmov.
MatevzSedej
Z vsem napisanim se lahko strinjam. Pa vendar je potrebno tudi dopolnilo. Katoliška Cerkev se vse od začetka modernizma ni znala in se še vedno ne zna dovolj prepričljivo odzvati na feministični radikalizem, zlasti na njegovo postmoderno varianto. K ne dovolj prepričljivemu odzivu Cerkev svoje prida tudi dejstvo, da hierarhična Cerkev s skoraj popolno moško dominanco, nima pravega posluha za ženski element v Cerkvi. Preden me kdo obdolži, da hočem ženske duhovnice itd., naj takoj povem, da ne mislim tako oz. mislim, da bo kaj takšnega morda prinesel čas, čez nekaj desetletij. Ne vidim ključnega problema/vprašanja Cerkve v tem, ali so ženske lahko duhovnice ali ne, ampak se mi zdi problematično, da del Cerkve poskuša to utemeljiti kar z razodeto resnico. Toda pomembnejše od tega vprašanja je položaj ženskih redov, ki so doslej bile videne kot nekakšna pehota za potrebe duhovništva in rimske kurije, občasno tudi vir šal v zaprtih duhovniških krogih. To je potrebno spremeniti. Kaj, ko bi za začetek omogočili, da so redovnice posvečene v diakonese? Kakšen polet bi to lahko dalo ženskim redovom, ki v novih razmerah mrzlično iščejo nove karizme? Kako praktično koristna bi bila takšna možnost za pastoralo, ki se že sooča s pomanjkanjem duhovnih poklicev?
Jana Px
Odlična kolumna! Feminizem je res zabloda, po lastnih izkušnjah.
Rokc5
Jana Px: kolumna je res odlična. Sam menim, da bi morala slovenska desnica pogumno odpreti kritično debato o feminizmu, sploh ker je to standard na desnici na Zahodu. Takšne debate namreč niso domena nekih alt-right ter "skrajnih" baubau krogov, vedno bolj so mainstream. In v njej bi morale sodelovati tudi ženske, ki se s feminizmom ne strinjajo, ki bi morale deliti mnenja na osnovi lastnih negativnih izkušenj. Feminizem niso samo rožice, mavrica in krasni lepi novi svet "enakosti" spolov.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.