V krščanstvu je ženska bolj enakovredna moškemu kot v kateremkoli feminizmu

Zanimivi komentarji. Glede krščanstva in vloge moškega in ženske bi povedal le to. Vsi se lahko najdemo kot kristjani v vsakodnevnih opravilih. Vsak sam pa mora najti svoje poslanstvo. Iskanje vzrokov, kako bi lahko bilo še boljše, je običajno samo izgovor, da sebe opravičimo pred nedelovanjem ali pred lastno vestjo. Ženska in moški sta danes lahko doma v družini tisto, za kar sta poklicana. Ženska za ženo in moški za moža. Drug drugega lahko dopolnjujeta, brusita in delata dobro. V župniji pa tudi lahko najdeta različne možnosti sodelovanja. Vidim veliko žena kot katehistinje, čistilke, bralke, pevke, .... In na drugi strani moške kot ministrante, bralce, člane gospodarskih svetov, .... Vsi lahko sodelujemo pri karitativnih dejavnostih in še in še.
Ampak mi se raje pritožujemo, zakaj v naši župniji ni ministrantk ali pa zakaj soseda dela kot gospodinja in ne hodi v službo. Se je Marija pritoževala, ker ni sedela za mizo dvanajsterih? Ali se je Peter pritoževal, ker je imel Jezus po človeško raje Janeza? Ne. Vsak je opravil svoje poslanstvo. Kot mati, kot služkinja, kot dvanajsteri, ... In na koncu je Jezus kot največji umil noge drugim kot najmanjši. In s tem povedal, da nobeno delo ni manj vredno. Pomembno je samo, kako ga opraviš.

Kot vaš ideološki nasprotnik (klasični ateist) se sicer povsem strinjam z začetno ugotovitvijo prispevka, da je Kristus priznal ženskam, poenostavljeno in sodobno rečeno enakopraven položaj. Vendar RKC temu ni sledila, tako kot žal mnogokrat ni sledila taistemu Kristusu.

Kolumna žal tudi ni sledila misli Aleša Ušeničnika: »Animus non habet sexum,« duša nima spola, kot Ušeničnik navaja sv. Ambrozija in dodaja: »V tem nravnem oziru sta mož in žena ne le enakovredna in enakopravna, temveč enakovrstna. Drug ni navezan na drugega.

Kolumna in tudi mnogi komentatorji spregledajo drugi del zapisa Aleša Ušeničnika:
Šele drugotno, da se ohrani človeški rod, se cepi človeška narava v dva spola, ali bolje, se ustvarja ista človečnost v dveh spolih, v možu in ženi.«

Torej materinska funkcija je šele sekundarne narave, ženska je prvo človek, potem ženska, pa ne mi nakladati, da nisem razumel, zelo dobro sem razumel, in tudi vi to razumete, tradicionalisti, vendar nočete priznati.

"Materinstvo je v resnici način tako popolnega darovanja življenja za drugega, da si ga moški komajda lahko zamisli."

Eh, tole povzdigovanje matere večkrat pride prav kot izgovor moškim, da se pustijo "poslužiti". Na srečo je vedno več moških, ki to razumejo.
Ni pa jih veliko med kleriki. Ti še vedno vidijo ženske/ in redovnice kot pehoto, ki jo je treba napolniti z idejo "o dopolnjevanju".
In pri tem mislijo na kuhanje, otroke, čiščenje cerkve, katehezo .... Oni pa razpravljajo in sprejemajo odločitve. a povem vam, da se bo ta model izpel.

Namreč moški se lahko prav tako daruje kot ženska. Ker sta oba krščena in morata živeti kakor Kristus v darovanju.

Naslov drži, je pa zanimivo, da se je avtor, ki je sicer pogosto bolj tradicionalističnih pogledov na cerkvene teme, v članku izogibal terminu "katoliški".
Civilizirani ljudje naj se ne bi diskriminirali glede na osebne značilnosti, ampak naj bi tekmovali v dobrem, s talenti, sposobnostmi ipd. Žal, vemo, da to v RKC še za moške ne velja. V naši župniji Ušeničnikova "enakovrstna" ženska še ministrantka ne more biti. Vatikan je komaj pred tremi leti v cerkveni zakonik uvrstil bralke beril in delilke obhajila. Letno poročilo Cerkve na Slovenskem vlogo ženske ponavadi odpravi na dveh straneh (od 250), kar je podoben obseg, kot ga nameni temi ločevanja odpadkov. Toliko čistega, nekoliko kislega vina si ob materinskem dnevu že moramo naliti.

Krščanstvo je v duhovni vsebini vir osvobajanja od vsakih podrejanj in predvsem zasužnjevanj človeka. Ni čudno, da je tudi feminizem zrasel v krščanski civilizaciji. Žal se je spremenil v izrojeno osvobajanje, tako kot komunizem poganja izrojena volja po večji socialni pravičnosti. Ne glede na krščansko vsebino konkretna stvarnost Cerkve ni povsod prešla patriarhalnega podrejanja in podcenjevanja ženske, tudi redovnic. Vsako delo je sicer častno in potrebno, a ni samo na ženskah, da čistijo, kuhajo, pospravljajo in v vseh pogledih strežejo moškim, ki jih menda čakajo "pomembnejša opravila". Čisto prav je, da večina žensk danes ne sprejema takšne vloge, tudi v Cerkvi ne.

Najbolj so postale ženske enakovredne in enake v začetku slovenskega komunističnega socializma, ko so si priborile pravico do najtežjih fizičnih del in do izmenskega ter nočnega dela.

Čeprav tudi v krščanstvu ni za ženske urejeno vse tako kot bi lahko in moralo biti, je vseeno tu položaj ženske daleč najboljši v primerjavi z vsemi religijami in poganstvom. Najslabši pa je položaj ženske ravno tam, kjer imajo čez krščanstvo največ povedati - v komunizmu.
V komunizmu tudi moški nimajo temeljnih človeških pravic, torej tudi za ženske ne more biti nič bolje.

Poglejmo še Božji načrt; žena je podložna možu, mož pa mora dati svoje življenje za ženo. Podložna pomeni ne sužnjo in ne služkinjo. Bolj v smislu backup iz sodobnih filmov.

Z vsem napisanim se lahko strinjam. Pa vendar je potrebno tudi dopolnilo. Katoliška Cerkev se vse od začetka modernizma ni znala in se še vedno ne zna dovolj prepričljivo odzvati na feministični radikalizem, zlasti na njegovo postmoderno varianto. K ne dovolj prepričljivemu odzivu Cerkev svoje prida tudi dejstvo, da hierarhična Cerkev s skoraj popolno moško dominanco, nima pravega posluha za ženski element v Cerkvi. Preden me kdo obdolži, da hočem ženske duhovnice itd., naj takoj povem, da ne mislim tako oz. mislim, da bo kaj takšnega morda prinesel čas, čez nekaj desetletij. Ne vidim ključnega problema/vprašanja Cerkve v tem, ali so ženske lahko duhovnice ali ne, ampak se mi zdi problematično, da del Cerkve poskuša to utemeljiti kar z razodeto resnico. Toda pomembnejše od tega vprašanja je položaj ženskih redov, ki so doslej bile videne kot nekakšna pehota za potrebe duhovništva in rimske kurije, občasno tudi vir šal v zaprtih duhovniških krogih. To je potrebno spremeniti. Kaj, ko bi za začetek omogočili, da so redovnice posvečene v diakonese? Kakšen polet bi to lahko dalo ženskim redovom, ki v novih razmerah mrzlično iščejo nove karizme? Kako praktično koristna bi bila takšna možnost za pastoralo, ki se že sooča s pomanjkanjem duhovnih poklicev?

Odlična kolumna! Feminizem je res zabloda, po lastnih izkušnjah.