V javni šoli učitelji postajajo pomožni inventar

Čeprav nas ob nedavnem primeru Merc (ko je ravnatelj pristal na sodišču, ker je učencema, ki sta spolno nadlegovala učenki, za nekaj dni prepovedal vstop v šolo), upravičeno pograbi sveta jeza, se na tem mestu ne bomo ustavljali ob njem. Bomo pa v njegovi luči skušali osvetliti vlogo učitelja, saj ta primer tipično kaže na nevzdržnost smeri, v katero se učiteljski poklic razvija.

Učiteljeva naloga

Prva učiteljeva naloga je seveda predaja znanja. Ker pa mora, vsaj v osnovni šoli, znanje predati (in pozneje tudi z oceno preveriti, kako ga je predal) človeškim bitjem, ki še niso povsem usvojila pravil obnašanja, mora poleg predanih informacij, zagotoviti tudi primerno okolje in vzdušje, da lahko to zanje učinkovito posreduje. Po domače povedano, otroke mora umiriti in pripraviti do sodelovanja.

Če primerjamo osnovnošolskega (in srednješolskega) učitelja z visokošolskim, ima prvi dvojno nalogo. Univerzitetni profesor se z disciplino pač ne ukvarja. Vsakemu študentu je jasno, da študira zaradi sebe in da mora sodelovati, če želi končati študij. To pa nikakor ni samoumevno osnovnošolskim otrokom.

Ker pa smo humana družba in vemo, da se otroci šele razvijajo, smo se odločili, da moramo storiti vse, da otroci končajo vsaj osnovno šolo, saj je to za njihovo dobro. Torej pričakujemo, tako od učiteljev kot tudi od drugih strokovnih delavcev, da storijo vse, kar je v njihovi moči, da otrok zaključi šolanje.

Do sem je vse v redu in prav. Vendar pa smo v organizaciji tega procesa naredili ključno napako. Učitelju smo namreč odvzeli njegovo vzgojno moč, legitimnost, mu simbolno izpulili zobe, porezali kremplje, kakršnokoli izvajanje njegove avtoritete v praksi pa zbirokratizirali do skrajnosti.

Brezzobi tiger z redovalnico …

Videti je, da je v psihi našega naroda še vedno prisoten lik strogega učitelja, ki z lahkoto krivično in prekomerno kaznuje. Gotovo so za to upravičeni razlogi v preteklosti, vendar je iti v drugo skrajnost prav tako zgrešeno.

Če imamo danes situacijo, da upa učenec učitelju jezikati ali še kaj hujšega, ker ve, da mu le ta nič ne more (če odmislimo papirje, ki jih njegovi starši veselo podpisujejo), smo v slepi ulici, na koncu katere je prepad. Vsak otrok mora vedeti, da je učitelj avtoriteta in da bo njegovo napačno vedenje sankcionirano. Da obstajajo tudi nad učiteljem osebe in inštitucije, ki mu bodo pri tem pomagale. In ki bodo seveda zaščitile tudi kaznovanega učenca, če bo kazen neprimerna.

Ali niso pred leti starši nekje nehali pošiljati otroke v šolo, ker le ta ni ukrenila ničesar glede problematičnega učenca, ki je vse ustrahoval? Takšno stanje je nevzdržno. Če parafraziramo, edini, ki v razredu lahko in sme »ustrahovati«, je učitelj. On je edini, ki se ga učenci smejo bati! Če je moder in sposoben, bo red in spoštovanje dosegel brez strahu. Če ni, pa je slab in strog učitelj veliko manj slaba stvar kot brezvladje ali celo vladavina kakšnega pobalina.

Prostor za napake …

Ker je učitelj samo človek, mora imeti pri svojem delu  manevrski prostor tudi za napake. Vsi si moramo prizadevati, da bo ta prostor čim manjši, toda ker ne živimo v idealnem pač pa v realnem svetu, je nujen.

Učitelj nosi veliko odgovornost in zato mora imeti v vsakdanji situaciji tudi prostor za to, da kakšno stvar narobe presodi. In seveda pozneje tudi dolžnost, da jo popravi, če je imela negativne posledice. Imeti mora določeno avtonomijo, kajti vsak, ki dela, tudi greši. Zato ne sme imeti za ovratnikom inšpektorja, ki komaj čaka na vsako napakico in tudi ne staršev, ki bodo divje napadli vsak prst, ki se je uperil v njihovega otroka.

Ker potem imamo hitro situacijo (in jo že imamo), da učitelj ne naredi nič, ko vidi očitno nasilje med učenci. Ker je pač samo v službi, ki bi jo rad obdržal. Ker noče težav. Ker se boji, da bo storil kaj narobe in se raje obrne stran.

Situacija, ko učitelj ne upa ukrepati, ker se boji staršev, inšpektorja, sodišč, medijev … je nevzdržna in ne koristi nikomur. Tudi vsak starš si verjetno želi, da bo, če se bosta dva pobalina spravila na njegovega otroka, učitelj posredoval. Prav tako pa bi si moral vsak normalen starš želeti, da učitelj naredi isto v primeru, da je ta pobalin njegov otrok.

Učiteljeve pravice!

To so resnične pravice za katere bi učitelji (in vzgojitelji) morali na ulice. Sicer je njihovo delo povsem razvrednoteno, tudi če imajo za 500 € višjo plačo. Če jim zaupamo svoje otroke za 8 ur na dan, jim moramo zaupati tudi to, da bodo naredili red v razredu, na igrišču, v bazenu … po pedagoških smernicah in po svoji presoji!

Če to pot zapremo, ker se bojimo, da se bo komu v nekem minimalnem procentu zgodila krivica, smo naredili ogromno škodo. Tako otrokom, ki jih ustrahujejo vrstniki kot nasilnim otrokom, ki očitno niso deležni primerne vzgoje. Prav tako učiteljem, ki ne morejo kvalitetno opravljati svojega dela kot tudi učencem, ki niso deležni znanja, ker nekaj sošolcev moti pouk. Kot tudi celotni družbi, ker vzgajamo posameznike, ki ne bodo sposobni uspešnega življenja v skupnosti.

Kajti v družbi, v kateri ravnatelj konča na sodišču, ker je kaznoval učenca, ki sta grobo prekršila tako šolska kot tudi družbena pravila obnašanja, učitelj postane zgolj pomožni inventar, ki ga lahko mirno nadomestimo z robotom in tako prihranimo javni denar.