Ustavni sodnik Jaklič se v primeru "Kangler" sprašuje, kje naj bi parlamentarna komisija posegala v neodvisnost pravosodja

Prav neverjetno je, da ustavni sodniki dokazano ne razumejo zakonov, niti ustave.
Če bi obveljala njihova ugotovitev, da zoper sodnike in tožilce ni mogoča preiskava zakonodajne veje oblasti, ker je v Sloveiji oblast ločena na zakonodajno, izvršno in sodno, potem noben sodniki ne bi smel biti ovaden, saj ovadbe piše izvršna veja oblasti.
Imeli in še imamo sodnike, ki so ovadeni in nekateri celo obsojeni.
Ali tega ustavni sodniki ne poznajo?

Sodniki in tožilci apriorno dobronamerni in neodgovorni?
»V Sloveniji sodniki in tožilci v nobenem primeru ne morejo kazensko odgovarjati za opravljeno delo. Tudi ne, če se izkaže, da so bile njihove presoje neskladne z nadrejenimi pravnimi presojami problematike oziroma se ugotovi, da so temeljile na pristranskih oziroma izkrivljenih interpretacijah zakonov, ker so apriorno dobronamerni.« Tako berem v Delu, oktobra l. 2017. Kako je potem lahko država prava pravična? Aktualna oblast meni, da že imamo pravično pravno državo, kjer smo vsi enakopravni in zakon ščiti vse enako. Ali je to res? Nedavno je namreč potekala okrogla miza »Temelji pravne države«, kjer se je spraševalo, ali smo vsi enaki pred zakonom. Izrečene so bile obetavne besede, kakor vedno. Praksa pa jih žal ne potrjuje. Predsednik DZ RS mag. Dejan Židan je poudaril pomembnost doslednega izvajanja načela delitve oblasti na zakonodajno, izvršno in sodno oblast, in da države in oblasti ni brez njenih državljank in državljanov. Ministrica za pravosodje Andreja Katič pa:»Namen porazdelitve moči je predvsem v varovanju posameznika v razmerju do države. Neustrezna ravnanja in nepravilnosti je potrebno učinkovito preprečevati, a odgovornost za to pa nosita sodstvo in tožilstvo sama, saj mora biti pravosodje učinkovito in pravično. Izhajati moramo iz tega, da smo vsi enaki pred zakonom«. V Dnevniku, februar 2017, pa berem:« Pri delitvi oblasti po ustavi RS (3. člen) pripada sodstvu enak položaj kot zakonodajni in izvršilni veji oblasti. Vendar je formalna, z ustavo podeljena oblastna pristojnost in odgovornost eno, polno izvrševanje oblasti pa je nasprotno zahteven in zapleten proces. Razkorak med pravno ureditvijo na eni in družbeno prakso na drugi strani je najbolj očiten prav pri sodstvu«. Letos, 8. novembra, pa v Delu še berem: »Za sodne postopke velja, da je v okviru presoje odločitev sodnika vedno pravilna. Če bi ta pojem protipravnosti o tej bistveni značilnosti sodnikovega dela razumeli drugače, bi posegli v pravico do neodvisnosti sodnika, ki jo zagotavlja ustava. Sodniki so sicer sankcionirani prek disciplinskih postopkov. V zadnjih letih ni bilo razrešitve sodnikov. Na ministrstvu za pravosodje pa komentirajo, da informacije, ki bi kazale na neučinkovitost postopkov, katerih vzrok bi bil normativne narave, od pristojnih organov do zdaj niso prejeli. Damijan Florjančič, predsednik vrhovnega sodišča je ocenil, da podatki o nizkem številu pravnih sredstev, ki jih stranke vlagajo zoper odločitve sodišč, dokazujejo, da pravosodje dela dobro.« Torej so državljani krivični, ker bolj cenijo gasilce kot sodnike in tožilce? Mar ni resna anomalija naše države, da lahko »levosredinska« politična opcija, ki tudi v samostojni RS prevladuje na oblasti, vztrajno ocenjuje, da pri nas pravna država deluje v redu in pravično, državljani pa menimo drugače, saj bolj cenimo gasilce? Mar je res demokratično in pravično, ko ne pravosodje in celo ne tožilstvo nimata pravega nadzora, delujeta kolegijalno zaščitniško. V tožilskem, enako v tudi v pravosodnem svetu, imajo »nadzirani« tožilci in sodniki prevladujoč vpliv in tako nadzorujejo sami sebe. Take privilegije, glede poklicne odgovornosti, nima noben poklic. Mar so le sodniki in tožilci apriorno dobronamerni in zato lahko brez posledic delajo napake? Oblast, tudi pravosodno, če je razlog, sicer lahko vsi kritiziramo vsi. Toda Minister za pravosodje na primer, pa ne sme reči nobene o delu in rezultatih tožilcev, le vpraša jih lahko, kaj jim manjka za boljše delo. V ZDA pa državljani volijo tožilce in šerife in jih tako nadzorujejo. Čestitam g. Stanislavu Pintarju, upokojenemu višjemu tožilcu za iskrenost in pogum, ko je javno podal svoj kritičen pogled na stanje delovanja tožilstva oz. pravosodja. Predstavniki inštitucij pravosodja države pa se branijo in menijo, da je vzrok za stanje zakonodaja. Menijo, da je tudi primer dolžnika D. Jankovića posledica slabega insolvenčnega zakona, ko so upniki izterjali lahko le 5 % terjatev in so oškodovani, dolžniki pa razkošno živijo. Državna sekretarka ministrstva za pravosodje pa zagotavlja, da se na ministrstvu že dolgo prizadevajo za spremembo te zakonodaje. Kako to, da ni vsaj pri tem primeru »Janković« zaznalo nobene anomalije, a ima zato »budne« komisije, ki bedijo nad učinki implementacije zakonov? Ni jih zmotilo, da je pravosodje vplivnemu dolžniku odpisalo kar 95% dolga, na škodo upnikov, celo države. Predsednik vrhovnega sodišča Damjan Florjančič je celo izjavil:»Ni vprašanje enakosti pred zakonom, ali sodišče izvaja zakon, kot je napisan. V tem kontekstu ima sodišče pravico, da ga interpretira.« Dolžnik Damijan Janković pa je v tem kontekstu izkoristil zakon in izbrisal 29 milijonov evrov dolga, sodišče je to potrdilo. Damijan Janković ima še vedno prav: »Politika lahko vedno spremeni zakon, če ne ustreza.« Zakaj tega poklicani niso in še ne storijo? Pravosodna ministrica je nedavno pojasnila, da je državni tožilec po zakonu dolžan sprožiti postopke pregona tudi za sume, ki jih izve iz medijev. Pismena ovadba ni vedno obvezna. V tisku pa tudi berem: »Stožice - namesto podizvajalcev plačevali razkošje. Organi pregona, tožilstvo pa nič. Leta 2014 je Banka Celje odločno opozorila na nenamensko porabo sredstev: "Kljub utemeljitvi kreditojemalca, da je bila poraba sredstev v skladu s SRS, banka meni, da poraba kredita ni bila namenska. Navedeno po mnenju banke predstavlja znake kaznivega dejanja zoper premoženje oziroma/in zoper gospodarstvo". Ali je tožilstvo to zaznalo in ukrepalo? Kdaj bodo poklicani sprožili postopek za popravek slabega zakona, da ne bo več privilegiranih dolžnikov, ki bogatijo na račun opeharjenih upnikov, celo države?
Vprašanje za vlado oz. za predsednika vlade Marjana Šarca, kdaj bo vlada poskrbela, da se popravi insolvenčna zakonodaja in ali so res samo sodniki in tožilci apriorno dobronamerni in kljub napakam nedotakljivi?

Prišli smo do konca.

To in tako ustavno sodišče je garant prenehanja še tisto malo vladavine prava, ki smo jo uživali, in začetek popolne samovolje levičarske ljudske oblasti.

Nihče ne more in ne sme........
Res je tako, kot ste napisali !

Glede na to, da je sodna veja oblasti v RS edina ostala po ključni družbeni pretvorbi iz totalitarne v demokratično družbeno ureditev zaradi trajnega sodniškega mandata doktrinarno in kadrovsko domala nedotaknjena, je toliko bolj pomembno, da demokratična in ustavno-pravna delitev oblasti na zakonodajno (DZ RS), izvršilno (Vlada RS) in sodno vejo oblasti (sodišča) v praksi pomeni in omogoča tudi permanentno medsebojno demokratično kontrolo in nadzor vseh treh vej oblasti med seboj.
Nobena od avtonomnih vej oblasti v RS ne more in ne sme ostati izolirana in samozadostna ter brez samoumevne demokratične zunanje objektivne kritike in nadzora najširše demokratične javnosti.
In še najmanj sodna veja oblasti, ki je zaradi trajnega sodniškega mandata bila in je objektivno najmanj podvržena demokratičnim družbenim in političnim spremembam, pomladitvam in osvežitvam.
Zagotovo se zakonodajna veja oblasti ne more vpletati v posamezne sodne primere, absolutno pa mora na negativne prakse in pojave v sodstvu odgovorno ter ustavno-pravno utemeljeno reagirati z nujnimi spremembami zakonodaje, z vzpostavljanjem ustavno in pravno dopustnih nadzornih mehanizmov ter z odgovornim osveščanjem strokovne in laične javnosti.

Pri nas v Sloveniji je še vedno prisotna ta težava, da politika, poleg nje pa mogoče še kdo drug posameznik, vpliva na pravosodje, saj se še nismo otresli balkanskih slabosti.

Prav zaradi tega je nujen demokratični nazor nad delovanje pravosodja, ki pa ne sme poseči v nepristranskost pravosodja.

Reakcija pravosodja na delovanje preiskovalne komisije bi bila primerna, če bi pravosodje opozorilo, da komisija pri svojem delovanju ne sme poseči v nepristranskost pravosodja, ko gre za razsojanje:
- zadev, ki še niso pravnomočno rešene.
- zadev, ki so pravnomočno rešene, pa v njih ni bilo zaznano nezakonito oziroma neustavno delovanje pravosodja.

Glede zadnje alineje pa velja pripomniti, da se je lahko neustavnost in nezakonitost pojavila tudi v takšnem primeru, pa ga višje pravosodne instance niso zaznale. Vendar bi kljub temu bil narejen pomemben korak v smeri vrednotnega pravosodja, če bi zaenkrat nadzor veljal le za zadeve iz obeh alinej.

Končno se začnemo pogovarjati o najpomembnejši problematiki pravosodja v demokratični državi.
V demokraciji mora biti vsak oblast pod nadzorom, da se ne spridi. To velja še posebej za pravosodje, ki je varuh resnicoljubja, pravičnosti, poštenja in odgovornosti v demokratični državi.

Najhujša izprijenost pravosodja je, če dopusti, da se rušijo te pravosodne vrednote in ne sprejme ukrepov, da se povrne zaupanje v pravosodje.

Kot vidimo, slovensko pravosodje ni sprejelo ukrepov, i bi povrnilo zaupanje v pravosodje. Zato je nujno tudi delovanje preiskovalne komisije, ki pa ne bo rušilo pravosodne vrednote, ampak bo le pomagalo pravosodju, da jih znova vzpostavi in si pridobi zaupanje.

Znani napis Živalske farme:
"Vse živali so enakopravne toda prašiči so enakopravnejši" .
Kdaj torej stopimo na pot svobde in pravičnosti, mimo vedno novih oblik najhujšega boja proti "čarovništvu", ki ga predstavljata svoboda izražanaja in resnica?
Naredimo vsak nekaj glede na moč in položaj, ki ga imamo! Vsem iz sodniških vrst, ki ste izkazali pokončnost pa hvala.