Uničevanje cerkva v Franciji: ne gre zgolj za islamski ekstremizem …

V enem od preteklih prispevkov smo že pisali o tem, da število napadov na verske objekte v Franciji. Nekaj mesecev pozneje je situacija podobna, število napadov se ne zmanjšuje. Postavlja pa se vedno več vprašanj o tem, zakaj se to dogaja in zakaj uradna politika o tem najraje molči. O skrunitvah ne poročajo osrednji mediji, molči pa tudi vrh Cerkve. Zato za mnogo napadov lahko izvemo le iz poročanja lokalnih medijev, čeprav so skrunitve mnogokrat hude in škoda neprecenljiva.

Zdi se, da si ne politika, ne vrhovi Cerkve, ne želijo priznati, kako velik je postal problem skrunitev. A številke so neizprosne; leta 2018 je francoska policija poročala o 129 tatvinah in 877 primerih vandalizma na katoliških objektih, v glavnem v cerkvah in na pokopališčih. Od januarja do marca 2019 pa se je po poročilih katoliških škofov zgodilo 228 nasilnih protikrščanskih dejanj. Nekoliko manjše, a primerljive številke beleži tudi francoska policija.

Na udaru pa ni zgolj katoliška oziroma krščanska skupnost. Povečuje se tudi število sovražnih dejanj, usmerjenih proti Judom. Kljub vsemu Marsejski nadškof Georges Pontier pravi, da ne želijo razvijati diskurza preganjanja in se ne želijo pritoževati.

A dejstva so neizprosna. Najpogosteje so posledica napadov zgolj stene, zamazane s satanski napisi, anarhistični simboli, svastikami ali nacionalistični in neo-nacistični slogani, zato škoda ni velika. Pojavljajo pa se tudi razbiti oltarji, kipi in nagrobniki, takrat je škoda mnogokrat neprecenljiva.

A ne le s Cerkvene, tudi z vladne strani velikokrat ni posluha za problem. Za vlado je  problematično predvsem to, da bi lahko njene ukrepe kdo razumel kot gonjo proti islamistom. V luči tega se zato boji povračilnih ukrepov. A v resnici ima nasilje nad Cerkvijo in cerkvenimi objekti mnogo več obrazov kot zgolj dejanja radikalnih islamistov. Ti so v resnici izvedli nekaj najbolj ostudnih zločinov, kar si jih je mogoče predstavljati, na primer umor duhovnika med sveto mašo.

Drugi vidik pa je v tem, da kristjani v Evropski zgodovini že zelo veliko časa niso bili ogroženi. Zaradi česar je nasilje nad njimi manj obremenjeno z bolečimi zgodovinskimi spomini. Nekaterih drugih skupin skrajneži prav gotovo ne bi mogli tako neovirano preganjati.

Čemu znašanje nad krščanskimi spomeniki

Verjetno bi marsikdo kot prvi razlog za znašanje nad francoskimi cerkvami navedel islamski ekstremizem. Ta včasih je vzrok, a zagotovo ne more pojasniti vsaj dveh tretjin napadov. Ti imajo tudi druge vzroke. Prav zato je molk vlade in najvišjih cerkvenih dostojanstvenikov še mnogo bolj problematičen. V strahu, da ne bi užalili muslimanov, se s področjem oskrunjanja svetih objektov ne bi nihče ukvarjal. Toda to početje je močno kratkovidno.

Znanstveno sicer za nobeno od spodnjih hipotez ni povsem prepričljivih dokazov. A poznavalci največkrat govorijo o tem, da se je v družbi spremenil občutek za sveto, cerkev kot objekt nima več splošno sprejetega statusa svetega objekta. Obenem je v medijih podoba Cerkve strmoglavila, spolne zlorabe in finančni škandali so povzročili precejšnjo izgubo ugleda.

Ne nazadnje pa je Cerkev na udaru tudi kot moralna institucija. Marsikdo cerkev obtožuje, da ta zavira sodobni način življenja. Kajti po njihovo govori o zastarelih moralnih vrednotah, kot je prepoved splava.

Uničevanje verskih objektov je v luči uporništva seveda razumljivo. A tudi problematično. Pretekle generacije mladih so na primer raje pisale protestne grafite po straniščih, nikakor pa ne zaradi svojega nestrinjanja uničevale 700 let starih cerkva, zgrajenih z žulji njihovih prednikov.

Situacija je trenutno videti precej izven nadzora, število napadov je namreč vsaj štirikrat višje kot pred desetletjem. Zgolj islamu takšnega porasta ni nikakor ni mogoče pripisati v nobenem primeru. Jasno je, da je problem širši.

Zato si bo potrebno kmalu naliti čistega vina, da je v Franciji vedno več kristjanofobije, ki ni prizanesljiva niti do verskih objektov, čeprav z njimi, morda celo namenoma, uničuje tudi simbole francoske kulture.