Trden, kulturen, veren in moralno oblikovan človek sam začuti, da so nekatere šale enostavno prenizke

Pretekli teden sem na družbenih omrežjih zasledil posnetek z neke prireditve v Sloveniji, med katero si je komedijant privoščil zlorabiti znani katoliški odpev »Gospod, usmili se« ter ga uporabiti za svoje »litanije«, pri čemer so bile te litanije nadvse opolzke. V odpeve, ki so tako po tonu kakor po strukturi spominjali na katoliško pobožnost petja litanij, je mrgolelo nekakšnih prošenj za razne gospe in gospode, ki skačejo čez plot, dobijo za to sveto odvezo in podobno.

Tega v našem prostoru ni malo. Raznih komedijantov, ki si za tarčo vzamejo pretežno teme spolnosti, kar mrgoli. Nekateri pri tem zlorabijo tudi katoliške obrazce, saj so ljudem domači. Če že ne gre za s spolnostjo povezane burleske, pa je na vrsti alkohol, kajpada. Kakšenkrat moram zaradi bedastih pivskih očenašev in norčevanja iz angelov varuhov premakniti tudi kakšno radijsko postajo. Da popačenih, do kraja poneumljajočih in sploh za človekov razum ponižujočih »blagoslovov vina«, ki se vrstijo ob martinovanjih, sploh ne omenjamo.

Seveda večina ljudi odmahne z roko, češ, »To je samo nedolžna šala«, »Pa ne hodite na take prireditve, če vam kaj ne ustreza«, »Drugače je pa dober komedijant«, »V vsaki stvari najde nekaj, zaradi česar se lahko človek nasmeji«, »pa ne bodite tako občutljivi, no …« in podobno.

No, jaz mislim, da ni tako preprosto. Kaj pravijo ljudje, ki jih vera ne zanima, me, po pravici povedano, v takšnih primerih niti ne zanima. Skrbi me, ker se ob takšnih dogodkih bebavo hahljajo tudi katoličani, ki so sicer redni obiskovalci svetega bogoslužja. Če bolje pomislimo, se mora tudi tovrsten komedijant, če se hoče zanašati na tradicionalne katoliške melodije in obrazce, kar spoznati na bogoslužje Cerkve, kar je res zaskrbljujoča misel.

Ne gre pa seveda posploševati: mnogi trdni ljudje, ki vedo, kaj se spodobi, so mi že rekli, da se raznim zabavnim večerom rajši izognejo, ker brez norčevanja iz svetih reči, recimo spolnosti, sploh ne gre več. Trden, kulturen, veren in moralno oblikovan človek sam začuti, da so nekatere šale enostavno prenizke.

Poudarjam: prenizke. Niso namreč hudobne, niti slabo mišljene, morda niso niti žaljive … razen, da so žaljive za zdrav razum. Trdnemu katoličanu pa povzročajo neprijeten občutek, da »nekaj ni v redu«, saj vernik ali vernica, vajen/a druženja s svetostjo Gospoda Boga, samodejno razvije občutek, da se s svetimi rečmi ne gre šaliti. Ne na račun količine vina, ki je darovano na oltarju Najvišjega, ne na račun litanij, ne na račun molitvenih obrazcev, niti na račun blagoslova vina na martinovo.

Vendar pa se pri vseh tovrstnih dogodkih srečamo z istim problemom: Slovenec in Slovenka, tudi tak, ki premore občutek svetosti in mu je ob opolzkih napitnicah nerodno, molči. Ali pa se v zadregi hahlja zraven, da ne bi slučajno pokazal/a svojega prepričanja, da norčevanje iz blagoslovov, litanij in duhovniške službe ni na mestu.

Isti Slovenec in Slovenka se seveda kasneje ihtavo strinjata, da to ni bilo primerno in da res ni spadalo na takšno prireditev, ampak »Lej, saj drugače je imel pa dobre štose.« Morda to zadnje celo drži, ampak svete reči so svete reči. Norčevanje iz Božjega imena, iz zakramentov, iz duhovniškega poklica, iz spolnosti – ki je razgledanemu katoličanu tudi sveta reč – je neprimerno in poneumljajoče.

Norčevanje iz Božjega imena, iz zakramentov, iz duhovniškega poklica, iz spolnosti – ki je razgledanemu katoličanu tudi sveta reč – je neprimerno in poneumljajoče.

Pustimo ob strani, da nekateri v naši družbi prav uživajo v takšnem početju. Samo da se tolče čez Cerkev in Boga, pa so veseli. Jezus glede tega naroča, naj »otresemo prah z nog« (Mr 6,11). Za katoličane me pa vseeno skrbi, saj posebej opolzkosti postajajo nujni sestavni del komedijantskih nastopov.

Spomnim se nekega poročnega slavja, ko se je zgodilo nekaj podobnega, pri čemer so neotesani muzikantje svate poskusili zvabiti v nekakšno opolzko igro sedenja v naročju eden drugemu. Ravno ko sem – tudi sam udeležen v do takrat čisto prijetni igri – začel zmajevati z glavo, smo svatje kar skupinsko zaznali, da se tega ne gremo, in smo nemudoma vsi po vrsti zapustili prizorišče ter se šli usest na svoja mesta. Opolzki muzikantje so tisti večer, potem ko je neslavno propadla njihova nizkotna igrica, zelo pazili na svoj glasbeni izbor, naslednjič pa so se verjetno tudi že pozanimali, kakšno druščino imajo pred seboj. Osnovne manire so opravile svojo nalogo, ljudje so na licu mesta zaznali, da takšna zadeva kvari večer ter da ni v skladu z osebnimi prepričanji mladoporočencev in njunih družin.

Za takšne komedijantske vložke, ki to niso, je seveda zaman pričakovati opravičilo organizatorjev, tudi če kdo celo ugotovi, da zadeve niso bile prav izpeljane. Še manj je pričakovati opravičilo izvajalca. To pa seveda zato, ker Slovenec in Slovenka molčita, usajata se šele, ko prideta domov s tovrstne prireditve, in karavana gre dalje. Naslednjič se spet v zadregi hahljata vicem o prostituciji, v škofa našemljenemu in opitemu komiku na martinovanju ter polglasno prepevata »litanije«.

Osnovne manire so opravile svojo nalogo, ljudje so na licu mesta zaznali, da takšna zadeva kvari večer ter da ni v skladu z osebnimi prepričanji mladoporočencev in njunih družin.

No, niso pa vsi tiho. V konkretnem primeru norčevanja iz litanij ni bilo treba počakati dlje kot nekaj ur, da se je javno oglasil domači župnik, ki je očitno tudi sam užival v lepi prireditvi, dokler »narodne omike«, kakor bi rekel blaženi škof Slomšek, niso skazile pritlehne »litanije opolzkosti«. Javno je gospod župnik pohvalil »čudovit glasbeni projekt«, hkrati pa jasno pograjal neotesanost komedijanta, »posmehovanje iz Gospoda Boga samega«, norčevanje iz molitve, iz mašnega pozdrava miru, opozoril je tudi pred nemarnim izgovarjanjem Božjega imena. Ošvrknil je dejstvo, da je bil nastop poln cenenih šal na račun spolnosti, pri čemer je bila dvorana seveda tudi polna otrok.

Na koncu je g. župnik predlagal tudi, naj bralec njegovega opozorila zmoli v spravo za bogokletje. Ni kaj dodati, pastir je povedal vse.

»Očenaš, če si v nebesih« Andreja Šifrerja, »Mojbog« Adija Smolarja, in še bi lahko naštevali, so denimo vrhunske glasbene stvaritve, ki s sklicevanjem na religiozne obrazce poslušalce pustijo v globokem premisleku o našem bivanju.

Kulturen človek, posebej še vernik, sam zazna, kdaj gre za norčevanje iz neprimernih reči. Takšne trdnosti in narodne omike bi si veljalo želeti in za njo stremeti.