Tomo Križnar: "Hamas je v Gazi svojim ljudem hujši sovražnik kot Izrael" (1. del)

Foto: Tomo Križnar

Tomo Križnar je nekoč, ko je ob gostovanju v Odmevih razložil svoj pogled na problem somalijskih piratov, na koncu pogovora stopil k Rosviti Pesek in jo objel. Tega dogodka se z ganjenostjo spominjam, ker Toma že dolgo poznam in vem, da je njegova prostodušnost edinstvena. V pogovoru, ki sva ga posnela 8. novembra, mi je s poznavalsko bistroumnostjo, prežeto z ljubeznijo in strastjo, razkril svoj pogled na zgodovinski trenutek, v katerem živimo in ga težko razumemo, čeprav nas močno zadeva. Kdaj je pogovor nastal, se mi zdi potrebno povedati zato, ker je dogajanje tako zaostreno, da ne moremo vedeti, kaj se bo zgodilo jutri. Vemo pa, da se število mrtvih otrok iz dneva v dan povečuje.

Z ženo Bojano se ponovno odpravljata na pot v Nubske gore, kamor potujeta vsako leto v sušni dobi. Pripravljata nov film z naslovom »Pismo Evropi«, ki bo pokazal, kaj se je zgodilo z ljudstvom Nuba na gorah Kau, Niaro, Fungor in Verni od takrat, ko ga je prvič fotografiral angleški pisatelj, novinar in fotoreporter Georg Rodger leta 1948.

Georga Rodgerja sem odkril že kot mladenič, zame je bil to eden najbolj navdihujočih potopiscev. V vlogi uradnega fotografa zavezniških sil je fotografiral izkrcanje v Normandiji in tisto, kar je ostalo za nacisti v njihovih taboriščih smrti. Tam, nad kupi mrličev v Baden Belsenu, se je zgrozil nad kulturo najbolj samozavestne celine, ki je sprožila že drugo svetovno vojno in vzela več kot petdeset milijonov življenj. Obupal pa je tudi nad samim seboj, ker se je zalotil, da med snemanjem ne čuti več z žrtvami, ampak samo še premišljuje, kako bi sestavil najboljšo kompozicijo ter nastavil zaslonko in čas osvetlitve. Ustrašil se je samega sebe in pobegnil s »podivjane celine« v »zibelko človeštva«, kjer je med najbolj drugačnimi ljudstvi in kulturami iskal izgubljeno prvinsko nedolžnost. Prepotoval je Afriko in štiri leta fotografiral za Times, dokler ni v Nubskih gorah v Sudanu našel plemenskih skupnosti, ki »niso kradle in lagale«. Fotografije, ki jih je posnel tam, je tik pred smrtjo skupaj s fotografijami iz vojn na vseh kontinentih objavil v veliki knjigi z naslovom »Humanitiy and Inhumanity« (»Človečnost in nečlovečnost«). 

George Rodger je svetovno znan tudi zato, ker je skupaj z Henryjem Cartierom – Bressonom, Robertom Capom in Davidom Seymourjem (znanim pod vzdevkom Chim) ustanovil najbolj prestižno fotografsko kooperativo Magnum, ki deluje v prepričanju, da je z močjo fotografije mogoče vplivati na zavest človeštva in preprečiti naslednjo vojno.

Zakaj vam ravno Georg Rodger toliko pomeni?

Ker je od vseh fotografov najbolj doumel Nube. Noben drug ni ujel tega, kar tudi sam skušam pokazati že skoraj pol stoletja.

Za seboj je pustil dva sinova. Jonathan živi v Angliji, tega sva med letošnjimi jesenskimi počitnicami z Bojano obiskala in si izprosila od njega posnetke za naš novi dokumentarni film. Drugi, Peter, živi v Ameriki in je slaven, ker je v seriji filmov Igre lakote sodeloval kot drugi režiser, znan pa je tudi po tem, da je njegov dvaindvajsetletni sin Eliot leta 1997 na Univerzi v Kaliforniji umoril sedem ljudi, jih sedemindvajset ranil in na koncu ubil še samega sebe. Vidiš, zdaj sva nakazala, da nič ni črno-belo, da oče humanist ni zagotovilo, da bodo humanisti vsi njegovi potomci. Velja pa tudi obratno.

Georgu Rodgerju sem sledil v Nubske gore leta 1979, ko sem napisal diplomsko nalogo, se poslavljal od svobodnega življenja in se pripravljal na redno zaposlitev v Iskri. Težko sem jih našel, živeli so izolirano, kot na nekem drugem svetu. Leni Rifenstahl, ki jih je »odkrila«, potem ko je Rodger objavil svoje fotografije v Timesu, je svoji knjigi fotografij o Nubah leta 1974 dala naslov »Ljudje kot z drugih zvezd«. Za njo je bil pozneje v gorah še Antonio Cores, znameniti uradni fotograf španske kraljevske družine in tisti, ki je posnel portrete Pabla Picassa. Z njim je šla tudi žena in šestletni sin Ivan.

Foto: Tomo Križnar

Vse nas so Nube prevzeli s svojo drugačnostjo, ki jo bova z Bojano skušala predstaviti v novem filmu s pomočjo arhivskih posnetkov predhodnikov, da se bo videlo, kaj je bilo prej in kaj je danes, po pol stoletja militantne islamistične nestrpnosti v Sudanu.

Zakaj nestrpnosti v svetu naraščajo?

Mislim, da so najbolj krive kolektivne travme celih ljudstev, ki jih njihove lastne elite in seveda tudi tujci uporabljajo v svojo korist. Vsi se bojimo govoriti o tem, kot da se to ne spodobi, ker iščemo na robu, ki si ga lastijo teorije zarot. Tudi pri nas se ne zmoremo soočiti s travmo in krivdo, da ne bi sami sebe razkrinkali. Nemci imajo kolektivno travmo, Angleži, Francozi, vsi Evropejci imamo zelo podobne travme, Rusi in Kitajci prav tako. Travme nubskih ljudstev pa so nekoliko drugačne.

Nič ni črno-belo. Oče humanist ni zagotovilo, da bodo humanisti vsi njegovi potomci. Velja pa tudi obratno.

V čem?

To so travme afriških staroselcev, ki so se rešili pred krvoločnimi lovci na sužnje in se zadnja stoletja poskrili v gore, ki jim služijo kot naravne trdnjave. Visoko nad savanami na južnem robu Sahare še danes nimajo veliko prijateljev, saj zanje ve malo ljudi. Najboljši prijatelji so jim gore.

Kakšna je njihova zgodovina od upora sužnjev v Sudanu do danes?

Nimava dovolj prostora za celotno zgodbo, bistveno pa je predvsem takoj povedati, da Nube danes niso naivni in ranljivi, ampak so proti zahrbtnim tujcem presenetljivo dobro politično in vojaško organizirani. Staroselci od najbolj tradicionalnih starejših do mladih, ki so študirali v tujini, zaupajo komandantu in predsedniku Abdelu Azizu el Hilu ter Sudanski ljudski osvobodilni armadi in gibanju Sudan People Liberation Movement. Izredno dobro imajo organizirano tudi samopomoč v samonikli staroselski organizaciji NRRDO (Nuba Rehabilitation Relief Development Organisation). Na »osvobojenem ozemlju« v Nubskih gorah sta zdaj tudi dve bolnišnici. Eno vodijo nemški humanistični idealisti, imenovani German Emergency Doctors, drugo pa lokalni katoliški škof Macram Gassis s pomočjo ameriškega kirurga armenskih korenin dr. Toma Catene. V bolnici Matere usmiljenja je dr. Catena pozdravil že več kot sto gobavcev, ki sva jih z Bojano spravila na zdravljenje z najbolj oddaljenih gora, potem ko sedem let nisva uspela priklicati na pomoč Svetovne zdravstvene organizacije, ker se ta kljub mandatu, ki ga ima za to, še naprej izgovarja, da ne sme tvegati življenj svojih delavcev.

Obe bolnici delujeta ilegalno. Muslimanska bratovščina v sudanski vladi ju je večkrat bombardirala iz zraka in ju napadala tudi po zemlji s svojimi plačanci džandžavidi, vse do aprila letos, ko so se vladni vojaki in džandžavidi stepli med seboj. Od takrat vlada v Sudanu totalni kaos, o katerem pa za razliko od vojn v Ukrajini in v Palestini nobena globalna informacijska mreža ne poroča. Očitno zato ne, ker glavni akterji globalne politike nimajo interesa, da bi se mi, ki živimo udobno in na videz varno, zavzeli za nedolžne domačine. Po podatkih OZN je v Sudanu od sredine aprila pobegnilo z domov več kot šest milijonov ljudi. Redna sudanska vojska, ki jo podpirajo Egipt in nekatere druge arabske države, ima premoč v zraku, plačanci, ki jih podpira Rusija in prav tako nekatere arabske države, pa na tleh. Najbolj intenzivno se za vsak nebotičnik posebej in za nadzor nad infrastrukturo spopadajo v Kartumu. Džandžavidi sistematično naskakujejo tudi zasebne hiše, pobijajo nasprotnike, posiljujejo ženske in deklice, rekrutirajo dečke za janičarje, nekoristne stare in bolne pa uporabljajo za živi ščit.

Poročni obred pri Nubah (Foto: Tomo Križnar)

Med dvema ognjema najbolj trpi ljudstvo Mesalit v Darfurju, nad katerim plačanci izvajajo genocid.

Vsi tuji diplomati in humanitarne organizacije so se evakuirale.

Neverjetno je, a resnično: Najbolj varni od vseh 45 milijonov Sudancev so od aprila letos ravno Nube, to pa zato, ker njihovi večni sovražniki, potomci sudanskih družin lovcev na sužnje v vrstah sudanske vojske in tudi plačancev, ki so prej skupaj napadali gore, zdaj nimajo časa zanje.

Sredi decembra se bova z Bojano, kakor vsako leto od 2013, ko sva si prav med Nubami obljubila zvestobo, ilegalno pripeljala z najinim mopedom čez mejo iz Republike Južni Sudan. Tokrat bo z nama tudi Ivan Cores, sin Antonia Coresa. Vodila ga bova v gore, ki so zaradi bližine sudanske vojske in džandžavidov najteže dosegljive, da bo videl, kako se je vse spremenilo od takrat, ko je on tam kot šestletni deček gol in pobarvan, z otroki domačinov plesal pred objektivom očetove kamere. Posnela bova njegove komentarje in jih vključila v novi film, da boste vsi lahko videli, kakšna idila je bila tam prej in kaj je zdaj, potem ko so se znameniti fotografi umaknili in so njihove agencije izdale bogato opremljene knjige in so te knjige dosegle islamiste v Kartumu, ki so jih slike »golih plemenitih divjakov« tako vznemirile, da so v Kauniro poslali eskadrone smrti s Koranom in kalašnikovko v rokah in dali na izbiro: smrt ali življenje v islamu.

Posnela pa bova tudi terensko vozilo za prevoz gobavcev, ki ga bo bolnica Matere usmiljenja kupila s prispevki obiskovalcev humanitarnega dogodka po premieri našega dokumentarca Trohnenje 2022, 8. novembra lani v kinu Šiška, s prispevki slovenskih katoličanov, še posebno koroških, in donacijo Slovenskega misijonskega središča.

Za naraščanje nestrpnosti v svetu so največ krive kolektivne travme celih ljudstev, ki jih njihove lastne elite in seveda tudi tujci uporabljajo v svojo korist. 

Spregovoriva, prosim, zdaj še o tem, kar se dogaja pred našimi očmi, med Hamasom in Izraelom.

Oboji živijo staro zavezo, zob za zob. Dokler se Judje sklicujejo na naduto misel, da jim na tistem ozemlju vse pripada, ker jih je Bog izbral in jim to deželo obljubil, dokler ne zmorejo odpuščanja, ne bo miru. Odpuščanje, novozavezno priložnost, moraš zares doseči, ne samo govoriti o njem. Vključujejo se svetovne sile, večje ko so, večja je vsota vseh sebičnosti in pohlepov. Če bo šlo tako naprej, bomo vsi nastradali. Mogoče to potrebujemo, da se bo pokazalo, kaj je res pomembno.

V Gazi umre več sto civilistov na dan, med njimi polovica otrok. Kaj je to? Kaj se dogaja? Danes, ko se midva pogovarjava, je številka ubitih po doslej dostopnih podatkih prestopila 10.000. Kako bi moral Izrael na to, kar jim je prizadejal Hamas, odgovoriti, da ne bi prišlo do podeseterjenega števila žrtev?

Tako kot Frančišek Asiški, ki je šel k Sultanu, čeprav so mu to mnogi odsvetovali. Pa če je še tako nevarno, pa če je Hamas še tako travmatiziran! Saj sem tudi jaz travmatiziran in jezen, da bi lahko marsikaj groznega naredil, ampak se tega zavedam, zato si jezo odvzemam in jo obvladujem. To, kar zdaj govorim, nikakor ne opravičuje terorističnega nasilja, niti zdaleč ne – naj spomnim, da so tudi Nubam že stoletja največji sovražniki Arabci, že od arabskih lovcev na sužnje dalje, nikoli ne bodo pozabili kastriranja – ampak je poskus razumevanja, kako je do terorizma prišlo, ti ljudje so se desetletja kuhali v ekonom loncu, v nekem trenutku tako postaneš norec, ki mu je vseeno za vse. To se zgodi tudi v družinah, saj imamo primere, ko se nekomu strga in vse pobije.

Z Bojano sva bila pri Palestincih, ampak ne v Gazi, tja nisva mogla, čeprav sva si želela, Izrael naju ni pustil v Gazo, ker so vedeli, kdo sva in da snemava filme v Sudanu; iz Egipta, pod zemljo skozi tunel pa naju Hamas ne bi spustil. Tisti, ki je prišel v Gazo, je z eno ali drugo stranjo moral skleniti kompromis, ampak midva tega nisva hotela. Šla sva v begunsko taborišče El Fataha v Libanonu in tam izvedela, da je Hamas v Gazi svojim ljudem hujši sovražnik kot Izrael; da so ti borci obsedeni z nasiljem in da se z njimi ni mogoče pogovarjati. Nekdo nama je rekel celo, da so Hamas ustvarili Izraelci, tako kot smo mi ustvarili Islamsko državo. Tole, kar se je zgodilo 7. oktobra, je bil izraelski 11. september, ki so ga v ZDA potrebovali, da so lahko začeli vojno. Devetdeset odstotkov Američanov leta 2018 ni več verjelo v uradno razlago 11. septembra, temu sem bil priča z Bojano in hčerama, ko smo sedemnajst let po napadu z najetim avtom prevozili Ameriko in testirali navadne domačine. Tako se zmanipulira množice: povzročiš bolečino, izgubo, ustvariš sovražnika in ljudstvo te podpre v boju proti njemu, nama sporočajo potomci dervišev, privržencev mističnega nauka o islamu.

Izrael bi v tistem trenutku, ko sem jim je zgodil pokol, moral ustaviti nasilje. Poglej, v koliko kapelicah je upodobljena Marija z otrokom in mi vsi vemo, da je to sveto; da se mater in otrok ne sme ubijati. Kje je tu viteštvo? Vsak moški ve, da mora žensko z otrokom očuvati. Če en sam civilist ovira vojaški cilj, se vanj ne strelja. Kaj, če bi bil ta človek moj sin, tvoj otrok, tvoj oče, tvoja mama, ti? Bi te žrtvovali za vojaški cilj?

Pa bi se bilo sploh mogoče pogajati s Hamasom?

Samo, če bi Zahod sodeloval in dosledno vztrajal pri nenasilju. Z brezpogojnim dovoljenjem Evrope in ZDA, da se Izrael brani z ubijanjem, pa je bilo že vse izgubljeno, s tem je dokončno propadel naš ateistični humanizem, jaz že en mesec ne spim, meni se meša od tega, saj se potrjuje, česar sem se v Sudanu vsa zadnja desetletja bal in opozarjal z vsem, kar sem počel. 

Vabljeni k branju tudi drugega dela intervjuja. V njem Tomo Križnar pove več o problemu skrajnega islamizma in o tem, kako vidi razmere na Bližnjem vzhodu. 
Izbrano za naročnike
Boscarol o »štemplanju«: Ta otroški vrtec se niti notranje ne more uskladiti, ali so njihove peščene potičke uporabne ali ne
Kaj storiti z denarjem, da ne bo na bančnem računu kopnel zaradi inflacije
Največji janšist je – Golob
Še niste naročnik Domovine? Obiščite našo naročniško stran
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Federico V. Potočnik
Dr. Federico V. Potočnik: »Slovensko zdravstvo nima še dveh let rezerve za Golobove igre«
  • 03. 08. 2024
Kaj Trumpov drugi predsedniški mandat prinaša svetu, Evropi in Sloveniji
  • 25. 01. 2025
rdeče čepice, Trump, inavguracija
Andrej Poglajen o inavguraciji in Donaldu Trumpu: »Eno je medijska slika, drugo pa so dejstva in dejanja«
  • 25. 01. 2025