Tomaž Štih: Potrebujemo desno vlado, ki bo imela politično voljo reformirati Slovenijo (2. del)

V prvem delu intervjuja, ki je bil na Domovini objavljen včeraj, smo se s Tomažem Štihom pogovarjali o podobi Slovenije v tujini, strukturnih problemih slovenske politike, poročanju o Sloveniji v tujih medijih in delovanju slovenskih medijev, predvsem v luči trenutno aktualne krize na STA. Dotaknili smo se tudi slovenskega in evropskega odziva na covidno krizo.

V drugem delu intervjuja pa smo spregovorili o ključnih problemih in prihodnosti Evrope, migracijah in izkušnji z njimi iz Velike Britanije, konkurenčnosti, libertarnosti ter možnostih za vzpostavitev nove liberalne stranke v Sloveniji.

Finančne ukrepe za pomoč pri okrevanju po pandemiji je Evropska unija povezala s spoštovanjem vladavine prava. Kako velik problem je v Evropi spoštovanje vladavine prava? Kako gledate na to v kontekstu obtožb na račun Poljske in Madžarske; so tu motivi politikov iz zahodnih članic EU iskreni, dobronamerni in prepričljivi ali so v ozadju drugi interesi?

Z odhodom Združenega kraljestva iz EU je v evropski politiki zazijala velika praznina. Britanci so bili tisti pragmatiki, ki so omejevali moč države. Francozi in Nemci, še posebej Francozi, so vedno ljubili državne intervencije. Izginil je tudi del mentalitete suverenizma. To praznino se skuša zapolniti, zapolnjujejo pa jo ideološki bojevniki, kar slabo vpliva na odnose v Evropi in jo razbija.

Vladavina prava je na žalost postala nekakšno vozilo za poskus vzpostavljanja leve ideološke hegemonije v Evropi.

Del tega je tudi ta t.i. vladavina prava. Ne moremo, da ne bi opazili, da so vse tarče države, ki imajo desne vlade. Vse države, ki so tarča, imajo točno določen odnos do migrantskih politik, do LGBT politik. Poročilo o svobodi medijev očita Poljski, Madžarski, tudi že Sloveniji, točno določene teme – premalo ukvarjanja s parcialnimi interesnimi skupinami kot so LGBT in migranti, politike glede splava, odnos kulturnega marksizma, multi-kulti politik.

Če dobro pogledamo, ugotovimo, da to niso kršitve vladavine prava, ki si jih predstavljamo kot kršitve vladavine prava. Tam ni nihče zaprt, nihče preganjan. Le drugačen odnos imajo do vprašanj, ki niso ključna vprašanja vladavine prava. Vladavina prava je na žalost postala nekakšno vozilo za poskus vzpostavljanja leve ideološke hegemonije v Evropi. Gre za poskus definanciranja držav z desnimi vladami. Zato, da lahko sredstva preusmerijo svojim. Gre za precej neiskrene namene gradnje ideološke hegemonije.

To gotovo ni dobro. Ko nek narod tako izoliraš, si to zapomni. Posledično začnejo imeti ljudje negativen odnos do skupnosti, ki jim to dela. Ta odpor je tudi eden od razlogov, zakaj je Združeno Kraljestvo zapustilo Evropo. Če se ta Bruseljsko-oblastniška aroganca ne zaustavi, ima potencial, da razbije Evropo.

Kje pa vidite priložnosti za zaustavitev te "Bruseljsko-oblastniške arogance"? Ali sploh obstajajo, ali smo neizogibno usmerjeni v potop v kulturni marksizem?

Mislim, da se to kolo že obrača in da so že začeli izgubljati. To mislim zato, ker se javno mnenje bistveno razlikuje od idej, ki jih prodajajo preko medijev. Če povprečne Slovence vprašate, kaj si mislijo o radikalnem feminizmu, boste pri devetih od desetih slišali stvari, ki jih na televiziji ne boste nikoli slišali. Nastaja veliko neskladje med elitami, ki nadzorujejo medije, in ljudmi, katerih edini medij je svoboden govor.

Mislim, da ima zid politične korektnosti že poštene razpoke in bo kmalu razpadel sam od sebe, če bomo le nadaljevali z uveljavljanjem svobode govora.

Posameznik ne more vplivati na to, kaj bo zapisal Večer, kaj bo zapisala Mladina. To lahko storijo elite. Vsakdo pa lahko pove, kaj si misli. Dokaz, da prihaja do tega neskladja, je ustvarjanje konstruktov, kot je sovražni govor, ki je namenjen preganjanju svobodnega govora. Zavedajo se, da morajo ljudi preganjati, da bi njihov sistem še naprej deloval. Namesto svobodnega govora ponujajo alternativo svobodnih medijev, ker govora elite ne morejo nadzorovati, medije pa lahko.

Do obrata je prišlo, ko je revolucija začela žreti svoje otroke in so se spravili na nekaj eminentnih levih osebnosti. Recimo na Rowlingovo (J.K. Rowling, avtorico knjig o Harryju pPotterju op. a.). Takrat so se tudi znani levičarji začeli postavljati na stran svobode govora in proti kulturi izbrisa. Mislim, da ima zid politične korektnosti že poštene razpoke in bo kmalu razpadel sam od sebe, če bomo le nadaljevali z uveljavljanjem svobode govora in jasnim izražanjem svojih misli brez strahu. Ljudje vse bolj spoznavajo, da so elite zašle.

Elite se izjemno bojijo populizma, to pa ni nič drugega kot odnos, ko jasno poveš, da nimajo prav in kakšna je resnica. Človek, ki to izreče, je označen za najhujšega populista.

Evropa se pripravlja na konferenco o prihodnosti Evrope. Kaj pričakujete od konference, ki bo potekala tudi v času slovenskega predsedovanja in kaj so trenutno po vašem mnenju glavne dileme oz. problemi v Evropi, ki bi morali biti naslovljeni?

V politiki je tako, da določene stvari, ki jih vidiš danes in veš da so pravilne, bodo morda izvedljive šele takrat, ko bomo imeli slabe izkušnje.

Zaenkrat sicer mislim, da se bodo razmere v Evropi najprej še poslabšale, preden se bodo izboljšale. Od te konference ne pričakujem nič posebnega, morda kakšen smiseln prispevek nekaterih vzhodnih držav in Slovenije. Ključne teme Evropske unije pa bodo ostale iste. To je, v kolikšni meri bo Bruselj v prihodnosti prevzemal suverenost držav – v kolikšni meri bomo politična unija, ki se bo enotila politično in ideološko in v kolikšni meri bomo Unija suverenih držav, ki bo v Evropi videla predvsem prosto tržišče idej, ljudi in dobrin. To je ključno vprašanje. Mislim pa, da še nismo tako daleč, da bi to odprli.

Pričakujem veliko lepih besed, sloganov, ki bodo v funkciji utrjevanja preživetih zamisli. To je sicer tragično, ampak v politiki je tako, da določene stvari, ki jih vidiš danes in veš da so pravilne, bodo morda izvedljive šele takrat, ko bomo imeli slabe izkušnje. Skrajno tragičen primer je bila bosanska vojna. Takrat bi se na začetku vojne dalo izvesti preseljevanje, pa se ga ni. To idejo so smatrali kot najhujšo idejo na svetu. Posledica je bila veliko število žrtev in nato preseljevanje.

Vidite poleg dileme o obliki evropske skupnosti še kakšno ključno vprašanje, ki bi ga morala nasloviti konferenca o prihodnosti EU?

Poleg vprašanja, kakšno Unijo si želimo, še vzpostavitev učinkovitih mehanizmov odločanja, potem je tukaj še naša svetovna vloga in kako odpraviti ovire v Evropi, ki so posledica politike, ki je druge velike zveze nimajo. To moramo narediti, da bi lahko tekmovali s svetovnimi velesilami. Evropa trenutno ne tekmuje ne z ZDA, ne s Kitajsko. Vse zgodbe o našem superiornem modelu so danes pravljice za otroke. Mi razvojno capljamo za obojimi. Če bomo nadaljevali s trenutnim tempom, bomo tudi čez 100 let še vedno capljali za drugimi.

Sami ste zapisali, da je varovanje meja temelj vsake države. Kako bi se Evropa morala lotiti obvladovanja ilegalnih migracij?

Naš ključen problem pri tem vprašanju je znova počasnost in neusklajenost. Lahko bi vse migracije ustavili na svojih mejah. Naredili bi tamponske cone na območjih, od koder prihajajo in poslali v svet jasno sporočilo, da sprejemamo samo tiste, ki so dejansko ogroženi. Ampak Evropa nima politične moči, da bi naredila kaj takega. Vedno je nekaj levičarskih držav, ki bi se temu uprle. Nismo oblikovali operativnih mehanizmov, da bi to izpeljali, političnih mehanizmov, da bi izvajali pritisk. Kaj narediti? Odgovor se skriva pri prejšnjem vprašanju o prihodnosti Evrope. Učinkovitejši mehanizmi, več mehanizmov zunanje obrambe, manj mehanizmov notranje birokracije.

Kaj se lahko naučimo iz situacije in izkušenj z migrantsko populacijo v Veliki Britaniji – na eni strani prihajajo migranti iz držav članic EU oz. sorodnega kulturnega okolja, med katere sodite tudi sami – ter po drugi od migracij iz tretjih držav, drugih kulturnih krogov in navad?

Slovenija ni zelo primerljiva z Veliko Britanijo. Združeno Kraljestvo je bilo imperij in London je bil njegova svetovna prestolnica. Če gradite večnacionalni imperij, imate drugačen odnos do lokalne kulture kot neka majhna Slovenija, kjer nas je vseh skupaj za eno Londonsko predmestje. Fokus imperija je vključevanje novih članic v imperij in tako jih je treba tudi obravnavati. London je bil v tem smislu zavestno žrtvovan, da se je spremenil v svetovno metropolo. Britanska kultura je tam manjšinska. Zdaj imajo sicer neko željo to spremeniti, ampak ne vem, če ni že malo prepozno za to.

Treba se je zavedati, da sorazmerno majhen razviti svet ne more sprejeti vseh ljudi.

Slovenija je k sreči priseljevala ljudi v glavnem iz relativno sorodnih kultur, iz prostora nekdanje Jugoslavije. Kakorkoli se kdaj ne maramo med sabo, moramo priznati, da imamo bistveno več skupnega s Hrvatom kot z nekom iz Pakistana. Slovenija ima zato manj nevralgičnih točk, kot jih imajo večje Zahodne države. Te države niso kaj dosti upoštevale kompatibilnosti kultur oziroma so celo zavestno vzpodbujale multi-kulti, kar jih je pripeljalo do točke, kjer so danes.

Iz tega se lahko naučimo tri stvari:

1. Vsak narod ima pravico do svoje politike migracij. Ni bila prava pot, ko je Nemčija rekla, da bo to zmogla, potem pa skušala migrante porazdeliti naokrog. To dokazuje nenazadnje tudi Velika Britanija, ki pripravlja zakon, po katerem bodo odrekli pravico do azila čez varno državo. Tudi pred vstopom v Slovenijo človek iz vojnega območja prestopi vsaj pet, šest držav. Britanija kaže celemu svetu, da se nekaj takega da sprejeti.


2. Problemi nekompatibilnih kultur se pojavijo šele čez desetletja. Danes po Dunaju protestirajo množice arabskih, turških in palestinskih priseljencev druge ali tretje generacije. To pomeni, da so v tolikšni meri ostali povezani s svojimi nekdanjimi okolji in se niso asimilirali ter so problemi ostali tudi v drugi in tretji generaciji. To niso problemi nacij ali ras. To so problemi kulture. Kultura je odnos do stvari, ki ga narod gradi skozi stoletja. Odnos do starejših, odnos do svobode posameznika, odnos do svobodnega govora, toleranca, odnos do poštenosti … To je vse del kulture. Če so te razlike med ljudmi prevelike, prihaja do trenj, ki so tisto, zaradi česar multi-kulti ne deluje najbolje.


3. Vedno je treba balansirati med koristjo migracij in trenji, ki jih migracije prinašajo. Migracije so lahko zelo koristne. Država potrebuje inženirje in lahko sprejme inženirje od tam, kjer država ne dela najbolj lepo z njimi. Na tak način lahko ena država naredi tehnološke preboje. Če pa vzame država t.i. turiste na socialo, to so migracije, ki obremenjujejo proračun, namesto, da bi ga razbremenjevale, nastane ekonomski problem. Če so po vrhu to še migracije, ki širijo drugačne poglede, kreganje, druge vere, nastane še več trenja. Tudi, če so ljudje še tako strpni, pride do trenj. Vprašanje pa je, koliko teh trenj si v družbi želimo.

To razmišljanje se sliši zelo kruto z vidika ljudi, ki bežijo s slabših okolij. Kje pa je tukaj vprašanje sočutja, sprejemanja ljudi v težavah?

Vprašanje je, kolikšen delež migracij, do katerih prihaja, je iz eksistencialne stiske, v  koliko primerih pa gre zgolj za iskanje boljšega življenja v državi, kjer je sistem boljši. Tudi ta želja je čisto razumljiva. Tudi sam sem to naredil, čeprav se nameravam vrniti v Slovenijo. Tukaj delam na začasnem projektu. Ampak treba se je zavedati, da sorazmerno majhen razviti svet ne more sprejeti vseh ljudi. 25 odstotkov prebivalstva Švice je že tujerodnega. Če bi jutri odprli meje, bi v Švico prišlo desetkrat toliko ljudi, kolikor jih danes tam stanuje. Na neki točki je treba zapreti mejo. Kolikor koli se to sliši kruto, je taka realnost. Na vsakem tečaju prve pomoči vam bodo povedali prvo pravilo prve pomoči: Preverite, ali je dajanje prve pomoči za vas varno. Začnite, če niste v nevarnosti.

Zakaj si nekatere evropske elite pred tem zatiskajo oči?

Mislim, da gre za čisto ideološko slepoto. Ti ljudje imajo poglede, ideje, kako naj bi to izgledalo v teoriji, nimajo pa nobenih praktičnih izkušenj. Živijo v okoljih, kjer problemov s tem praktično ni.

Ljudje, ki jih pripadniki teh elit poznajo, so ljudje višjega sloja. Kulturno so precej izenačeni – višji sloj je po vsem svetu kulturno precej izenačen – in ne razume, da lahko obstajajo realni problemi na nižjih nivojih. Zato so populisti večinoma ljudje nižjega ali srednjega sloja. Oni imajo več stika z realnostjo migracij in vedo, o čem govorijo.

Kaj je po vašem mnenju ključen ukrep, da bi Slovenija postala bolj konkurenčna? Katerih ostankov socializma bi se morali prioritetno znebiti in kako?

Kot sem rekel že v začetku. Izvoliti bi morali bolj desno vlado.

Kaj pa bi ta desna vlada morala narediti, recimo v prvih 100 dneh.

Težko je navesti konkretne predloge, ker jih je preveč. Gre pa v glavnem za ukrepe privatizacije, debirokratizacije, deregulacije. Leta 2004 je denimo vlada ustanovila strateški svet, v katerem so bile stotine ljudi. Prek ministrstva, ustanovljenega za reforme, so pregledali vse zakone in določatli politike, ki niso bile omejene na zgolj eno področje. Na tak način lahko ugotoviš, katere zakone je treba spremeniti, da lahko določene davke izenačiš z drugimi, da lahko omogočiš podjetniško svobodo in podobno. Gre za velik reformni nabor. Za tako delo potrebuješ ogromno operativcev, tega pa nobena politična stranka ni sposobna narediti sama.

Zato ni mogoče reform narediti v prvih 100 dneh, ampak potrebuješ dva ali tri mandate. Za sestavljanje takih reform je potreben državni aparat. Enostavno nimamo tako velikih strank, ki bi bile to sposobne same izpeljati. Potrebujemo torej desno vlado, ki bo imela politično voljo reformirati Slovenijo, in strateški svet, ki so ga zdaj zastavili za debirokratizacijo. Ostalo pa potem opravijo strokovni sodelavci.

V parlamentu je po več kot šestih letih od odločbe ustavnega sodišča vložen zakon, ki financiranje nedržavnih šol približuje financiranju državnih šol. Kako gledate na kompromisni predlog in zakaj je trajalo toliko časa, da je bil naposled vložen v obravnavo?

Dajanje prednosti javnim šolam v državni lasti pred javnimi šolami v zasebni lasti je navadna nelojalna konkurenca, škodljiva uporaba davkoplačevalskega denarja in zavora razvoju.

Jasno mi je, zakaj »vrhovni sovjet« prejšnje vlade tega ni sprejel, vprašanje pa je, zakaj je trajalo toliko časa pri sedanji vladi. Mislim, da je čas in predlog, ki je zdaj na mizi, cena te levo-desne koalicije, ki se povezuje čez sredino. Ne govorimo o desno-sredinski vladi, ampak o levo-desni koaliciji, ki je povezana čez sredino. V takšni konstalaciji ni mogoče sprejemati desno-sredinskih ukrepov ampak samo politične kompromise. Ta kompromis, ki je sprejet, je boljše kot nič, vmesni korak do končnega cilja. Zaradi majhnega števila glasov, ki jih vlada premore nad večino, morajo biti taki ukrepi praktično sprejeti s konsenzom. Margaret Thatcher je za odločitve s konsenzom rekla, da gre za iskanje rešitve, s katero se čisto vsi strinjajo, ker ničesar ne spremeni.

Če želimo res kvalitetno šolstvo, bi morali dopustiti konkurenco. Če želimo konec elitizma, bomo morali vsem otrokom 100 % financirati celotno šolanje ne glede na izvajalca. Dokler starši boljše zasebne šole doplačujejo, bo na teh šolah prostor samo za bogate otroke. To smo povsem odmislili. Končno stanje, do katerega še nismo prišli, čeprav s tem predlogom gremo v pravo smer, je polna izenačitev pogojev za javne šole v zasebni in državni lasti. Država mora za vse otroke (razen tiste s posebnimi potrebami, za katere je jasno, da potrebujejo več) plačevati enako denarja, vsak pa sam lahko izbere najboljšega izvajalca, ne nujno v državni lasti.

Princip javnih naročil bi se moral spoštovati tudi pri ponudnikih šolanja otrok. Dajanje prednosti javnim šolam v državni lasti pred javnimi šolami v zasebni lasti je navadna nelojalna konkurenca, škodljiva uporaba davkoplačevalskega denarja in zavora razvoju. Gremo v pravo smer, končni korak bo narejen, ko bomo imeli dovolj glasov, da to naredimo.

Sami se označujete za libertarca. Kaj točno to pomeni? Katera politična opcija v slovenski in evropski politiki je temu najbližje?

Več smeri je, ki se same imenujejo libertarne, podobno kot tudi pri smereh, ki se označujejo za liberalne. Na to lahko gledamo na dva načina. Levičarji se zavzemajo za svobodo brez odgovornosti. Hočejo, da bi bile ženske svobodne, ampak ko zaidejo v težave pa naj jim država plača kontracepcijo, jim da kvote itd. Desnica pa se po navadi zavzema za več odgovornosti ampak manj svobode. Želijo. da so ljudje odgovorni, želijo družino, da ljudje skrbijo za svoje. Določene stvari, recimo, da pokadiš en džoint, bi pa omejevali. Libertarec pa je za svobodo z odgovornsotjo. To je zelo absolutni pogled, pri čemer se je treba zavedati, da celotna levica in ceolotna desnica nista tako zaostali, kot se zdi iz tega pogleda.

Drugi možen pogled pa je, da se desnica zavzema za svobodo od sedmih zjutraj do sedmih zvečer – svoboda podjetništva, svoboda ustvarjanja, svoboda govora … levica pa za svobodo od sedmih zvečer do sedmih zjutraj – svoboda žuranja, seksa … Libertarec pa se zavzema za svobodo 24 ur na dan. Malo za šalo in malo za res: mi smo zato, da lahko s prijatelji na kapitalističnem ranču streljate z orožjem in pokadite en džoint.

Katera stranka je temu najbližje?

Treba je vedeti, da je politični liberalizem nekaj drugega kot liberalizem. Liberalizem je teoretska podlaga, ki pravi, da če imate možnost nekaj regulirati na dva načina, izberite tistega, ki bo ljudem dal več svobode. Politični liberalizem pa pravi, da idealnih pogojev ni. Tudi klasično liberalnih strank v Sloveniji trenutno ni. To pomeni, da je treba izbrati stranke, ki so bolj verjetno podpornice klasičnih liberalnih idej. V Sloveniji so to trenutno tri stranke v tem vrstnem redu: Nova Slovenija, SDS, SMC. To so tri »liberalne stranke«.

Imamo še nekaj drugih t.i. liberalnih strank, ki so pa samo pogojno frakcijsko liberalne. Imamo recimo nekaj leninističnih liberalcev, nekaj stalinističnih liberalcev, nekaj titoističnih liberalcev, ki niso ravno pravi liberalci.

Precej šokantno je slišati, da je na vašem seznamu liberalnih strank »skrajna 'fašistična' desnica«, kot radi pojmujejo slovenski mediji …

Idealov ni. Odločati se morate med tem, kar je. Vprašajte se, katera stranka bo bolj verjetno podprla znižanje davka na dohodek, SDS ali SD? Če boste izvajali privatizacijo, recimo NLB, kdo bo bolj nasprotoval, LMŠ ali NSi? To vam da odgovor, zakaj so te stranke bolj liberalna izbira. One druge so slabša izbira.

Bili ste med ustanovitelji Državljanske liste Gregorja Viranta. Je bila to tista prava liberalna stranka? Kako z današnje distance gledate na propad Državljanske liste?

Državljansko listo je pokopala politična sredinskost in njena neizkušenost.

Državljanska lista je bila med liberalnostjo in sredinskostjo. Notri smo bili liberalci, ki smo vedeli, kako bi radi izboljšali Slovenijo in notri so bili politično sredinski vplivi, kar je pomenilo, da so bili tisti, ki se niso želeli nikoli opredeliti. Še huje, bilo je pol levih in pol desnih med njimi. Karkoli smo želeli storiti je pol stranke skočilo v zrak. Bili smo Slovenija v malem in Slovenija v malem ni sposobna sprejemati reform.

Državljansko listo je pokopala politična sredinskost in njena neizkušenost. Sredinskost v smislu iskanja optimalne poti med levimi in desnimi namesto optimalnih programskih rešitev. Če daš signal, da nisi ne lev in ne desen, se tudi stranka popolni s kadri, ki niso sposobni sprejeti nobenih resnih odločitev, ker bi bile ene ali druge, oni pa so proti obojim. Mislili so, da je liberalizem vihanje nosu nad tem, kar delajo levi in desni in ne sodelovanje z enimi in drugimi.

Neizkušenost pa je botrovala temu, da so bili za poslance izvoljeni ljudje, ki so bili prav toliko, kot so bili liberalni, tudi leni in so namesto dela za reforme vedno iskali točke, kjer bi se lahko izognili reformam, ker to ne bi bilo priljubljeno v medijih. Oni pa so si želeli biti tri mandate poslanci in biti popularni. Moja naivnost je bila denimo, da sem se zakopal v ministrstvo za finance in se trudil za reforme, namesto, da bi hodil na kavice s strankarskimi kadri. Zdaj vem, da se politika tudi tako dela. Potem je bila še Virantova naivnost, ker je zaupal ljudem, ki so imeli neke druge interese in delal politične napake, s katerimi je želel ugajati anti-janša taboru in ni verjel, da je v Sloveniji možno zlorabiti sodstvo in montirati politične procese. Šele kasneje je doumel, da so ga takrat, ko so mu servirali tisto dokumentacijo, da bi razbili vlado, enostavno nategnili.

Je v Sloveniji še prostor za pravo liberalno stranko? Je lahko tak projekt politično uspešen na dolgi rok?

Možnosti sta dve. Prva je ustanovitev neke prave liberalne stranke. Tukaj je problem, da mora začeti iz nič, kar je zelo težko, če nimaš botrov. Enostavno ne dobiš nobenega medijskega časa. To bi šlo, če bi bila to stranka močnih in prepoznavnih osebnosti. Ampak vsi tisti, ki so takrat sodelovali s to stranko, so zdaj naredili kariere drugje in so se preskrbeli mnogo boljše, kot bi se v politiki. Teh kadrov ne bo nazaj. Rešitev je lahko samo v izgradnji mladih kadrov in se jim pomaga, da ne naredijo istih napak.

Druga možnost pa je, da preoblikujemo veliko konzervativno stranko po zgledu reform Margaret Thatcher in Ronalda Reagana. Znotraj neke velike konzervativne stranke kot je recimo SDS ali NSi izvesti reforme. Tako stranko bi morali spremeniti, da bi lahko naredili ključne reforme. S tem ne boš naredil toliko, kot bi želel, ker stranka, ki cilja na 30, 40 % ne more izvajati samo smiselnih ukrepov, ampak potrebuje tudi populističe. Mogoče pa boš dosegel več, kot če bi bil majhna, nepomembna stranka. Vprašanje pa je, kdo bi to naredil. Ko si enkrat izgradiš življenje, se je težko vrniti v blatno jamo politike, kjer si umazan, karkoli narediš.

Sami ste čez delovanje v politiki že potegnili križ, ali vas bomo še kje videli?

Jaz delujem v politiki, ampak tako, da nisem notri.

Na Twitterju torej?

To je edini način, da lahko rečem, kar želim. Svojo vlogo vidim v tem, da oblikujem prostor idej, ne v operativi. Ne bom pa rekel, da se ne bom angažiral, če me bo v prihodnje kdo potreboval. Tako sem prišel v politiko že prvič in me utegne »pokopati« še drugič. Ker sem veliko jezikal, je prišel Šušteršič in rekel, da grem z njimi v politiko. In ker sem toliko jezikal, nisem mogel reči ne. Zdaj pa spet veliko jezikam (smeh).

Bi želeli še kaj dodati?

Lep pozdrav bralcem Domovine. Vzpostavili ste zelo dober portal. Vam želim veliko uspeha, drugim pa svetujem, da berejo Domovino.