To je 55 ukrepov, ki ne bodo rešili slovenskega zdravstva

Te dni sem iz Argentine dobil novico o teti, mamini sestri. Zadnji teden se je slabo počutila, imela je visoko vročino, vse težje je dihala. Zdravnik je prišel na dom, a je pregledal le osnovne vitalne funkcije. Ko se je stanje slabšalo, ni bilo več možno dobiti zdravnika za obisk – osem ur so čakali na reševalno vozilo. Tudi ko se je zgrudila, ko je srce prenehalo biti in jo je mož oživljal, je prišel rešilec šele dve uri po nujnem klicu. Ni imela šans. Moja teta je bila ena mojih najljubših oseb na svetu.

Ko sem razmišljal o okoliščinah tega dogodka, so moji zdravniški možgani iskali, kaj vse je šlo narobe. Veliko stvari ni bilo pravilno narejenih, njeno smrt bi se dalo preprečiti. Nato sem pomislil, da se ji v Sloveniji kaj takega ne bi moglo zgoditi.

Mar res?

Pred kratkim sem bral neuradne informacije smernic zdravstvene politike za naslednji dve leti (ministrstvo jih je uradno predstavilo včeraj) in sem lahko samo zmajal z glavo – majhni koraki, mnogi v napačno smer. Danes se torej res ne more zgoditi takšna malomarnost, kaj pa čez nekaj let? Saj je tudi Argentina bila nekoč med najbogatejšimi državami sveta, sedaj pa je le senca stare slave.

Zdravstveni sistem se ne zlomi čez noč. Ni kot suha veja, ki se prelomi z dovolj veliko močjo, zdravstvo je kot mlada zelena vejica, ki se ob trpinčenju cefra, a ne pretrga, kot da se škodovalcem upira. Vedno lahko delamo malo več, posledično malo slabše in bolj površno – to v zadnjih letih doživljamo vsi, ki imamo kakršenkoli stik z zdravstvom. Vedno lahko na rešilca čakaš minuto dlje, nato dve minuti dlje, potem tri. Eni zdravstveni delavci bodo v slabih razmerah vztrajali do prvega infarkta, drugi bodo spregledali prej, tretji bodo že potrkali pri Hoferju.

Zdravstveni sistem se ne zlomi čez noč. Ni kot suha veja, ki se prelomi z dovolj veliko močjo, zdravstvo je kot mlada zelena vejica, ki se ob trpinčenju cefra, a ne pretrga, kot da se škodovalcem upira. 

To ni reforma!

Če povzamem nameravane vladne spremembe – komentiram lahko samo tisto, kar sem videl. Čeprav naj bi v proces bili vključeni zdravniki, ki jih cenim, je objavljeno naravnost prerevno, da bi lahko temu rekli reforma. No, državna sekretarka Valentina Prevolnik Rupel o 55 smernicah, »ki bodo osnova za pripravo splošnega dogovora za prihodnje leto,« pravi, da so »del reforme zdravstva«.

Ambulante družinske medicine čakajo višji glavarinski količniki. Isti zdravnik bo pregledal več pacientov. Ampak vsak dodaten pacient pomeni manj časa za vas. Če bi en sam specialist družinske medicine vpisal 2 milijona Slovencev, bo imel za vsakega 3,6 sekunde časa na leto. Saj se v teoriji da, bi kdo rekel.

Nato govorijo o plačevanju po kakovosti. Se strinjam! Kakovost je nujna, ampak je ne znamo meriti. Kazalniki kakovosti ne odražajo nujno kakovosti oskrbe, ampak so velikokrat nepovezani s potekom in izidom zdravljenja. Prenoviti bi morali koncept kakovosti in meriti dejansko uspešnost posameznega dela vseh, ki smo vpleteni v proces zdravljenja pacienta. Potrebno bi bilo podatke o izidih zdravljenja tudi objaviti – pacient ima pravico vedeti, kje je boljša oskrba. Hkrati pa je to spodbuda slabšim, da se trudijo biti boljši. Danes te motivacije ni in vsa kakovost sloni na etičnem pogonu zdravstvenih delavcev.

Zelo hitra napotnica bo izginila, ostale bodo tri: redno, hitro, nujno. Zraven pa naj bi revidirali upravičenost teh napotnic. Po domače to pomeni, da bo nekdo vzel napotnico od specialista družinske medicine in na podlagi premalo informacij ocenil, ali bo blagovolil pacienta pogledati ali ne. Če pustimo ob strani žaljivo revidiranje napotnic, kar je prepogost refleks sekundarnega nivoja, delati bi morali na tem, da čakalnih dob ne bi bilo, namesto da premetavajo ljudi na čakalnih seznamih in debatirajo, kje je komu mesto na teh seznamih. Danes sem slišal za gospoda, ki je ob napotnici pod »zelo hitro« dobil termin za marec 2025. Papir vse prenese.

Delati bi morali na tem, da čakalnih dob ne bi bilo, namesto da premetavajo ljudi na čakalnih seznamih in debatirajo, kje je komu mesto na teh seznamih.

O plačilu po realizaciji je bilo veliko govora. V zdravstvu obstaja pošast z imenom ZZZS, ki določa po svoje in ne glede na potrebe koliko bo plačala za vsak poseg in koliko teh posegov bo vsaki ustanovi na leto plačala. Velikokrat ZZZS storitve podplačuje do te mere, da ne krijejo niti stroškov – več delaš, večji minus pridelaš. Plansko gospodarstvo, ki ni delovalo takrat in tudi danes ne deluje. Če vse posege »oddelaš« do npr. avgusta, karkoli delaš od septembra naprej ni plačano, zato ustanove porazdelijo normo čez celo leto, ostali gredo v naslednje leto. Tako se rodijo čakalne dobe, mimogrede.

Rešitev? Konkurenca. ZZZS nima konkurence, zato nima motivacije, da bi sistem izboljšal. Če lahko za avto izbirate zavarovalnice, zakaj ne še za zdravstveno oskrbo? Nikogar nisem videl, ki bi na popravilo avta čakal »nedopustno dolgo«.

Omenja se tudi reorganizacija urgentne službe, kjer bi pacienti sami presodili, ali morajo na urgenco. To je velikanska neumnost, ki je povrh še nevarna. Pacienti nimajo takega vpogleda v svoje zdravje, kot ga ima nekdo, ki se je za to šolal. Zato smo tam! Ampak zakaj nihče noče delati v urgentnih centrih? Ker je slabo plačano in ker je izjemno stresno delovišče. Kot rešitev so se spomnili, da pa bi zdravnike prisilili v delo v urgentnih centrih. To je še en refleks prejšnjega sistema, kjer so stvari reševali na silo. Če sta plača in pogoji slabi, ali ni bolj normalno, da iščemo boljše pogoje dela, namesto da bi ljudi silili v izgorevanje? Kot da ni naš poklic že dovolj krut do nas in naših družin, ravno od strateškega sveta bi pričakoval več empatije do zdravstvenih delavcev.

Postopno proti zlomu

Nič od tega ne bo zlomilo sistema, ker gre za skorajda nepomembne ukrepe, pa četudi gredo v napačno smer. Prave reforme se nihče zares ne loti, zato bo vsak mesec malo slabše, čakalo se bo na pregled vsakič dan ali dva več, pregled bo za odstotek bolj površen, tu pa tam bo Hofer dobil novega sodelavca. Vejica se bo upogibala in raztezala in cefrala počasi.

Do zloma nas sicer loči še kar nekaj let slabih odločitev, ampak če ne bomo spremenili smeri, bo nekoč kdo res rabil nujno pomoč, klical na 112 in rešilca dobil dve uri prepozno. 

Izbrano za naročnike
Ljubljana, migrantska čakalnica za pot na Zahod (foto)
Tednik Domovina 114: Slovenija, migrantska čakalnica
Slovenca, ki sta preživela potres v Marakešu, sta še vedno v šoku
Še niste naročnik Domovine? Obiščite našo naročniško stran
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Levica hoče, da za zdravstvo "bogati plačujejo več". A bolje plačani že zdaj prispevajo nekajkrat več od tistih na "minimalcu"
  • 11. 05. 2023
Pompozno napovedovani "stresni test" zdravstva se je sfižil: dodatnim milijonom navkljub pacienti čakajo še dlje. Kako si to razlaga minister Bešič Loredan?
  • 14. 06. 2023
Bolnik in njegove potrebe morajo biti v središču zdravstvenega sistema, ne lastništvo zidov in opreme
  • 07. 04. 2023