Tanja Fajon: Evropa v današnjem statusu quo ne bo mogla obstati (1. del)

Tanja Fajon, nekdanja novinarka in poročevalka iz Bruslja, je evropska poslanka od leta 2009.

V Evropski parlament je bila dvakrat izvoljena kot edina izmed kandidatov Socialnih demokratov (SD).

Je članica politične skupine Socialistov in demokratov ter tudi ena njenih podpredsednic.

Fajonova je članica Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve, Delegacije za odnose z Bosno in Hercegovino in Kosovom ter Delegacije v skupni parlamentarni skupščini Euronest.

Z njo smo se pogovarjali o problemih Evropske unije, migrantske krize, solidarnostnih kvot in podpore kandidaturi Lojzeta Peterleta za predsednika Evropskega parlamenta.

V drugem delu, ki ga boste lahko prebrali jutri, smo evroposlanko Fajono povprašali o problemih v Sloveniji, primerjavi med slovensko in evropsko levico pa tudi po komentarju navedb, da je nova izbranka "stricev iz ozadja".


EU je po mnenju mnogih na razpotju, smeri pa sta dve; v tesnejše povezovanje proti federativni ureditvi ali v rahljanje zveze in večji poudarek vlogi nacionalnih držav. Katera usmeritev podpirate sami?

Za federalno Evropo potrebujemo zelo drzne, kreativne in pogumne voditelje. Bojim pa se, da Evropska unija in tudi Slovenija ta hip nimata takih, ki bi lahko naredili ta preskok naprej ob tako velikem nezaupanju evropske javnosti. Takšni možnosti bi bila naklonjena, vendar menim, da sedaj trenutek ni pravi.

Zadnja leta smo šli čez kup kriz, ki smo jih na pol pogasili in se morali že soočati z novo. Ta hip se Evropska unija preveč sooča sama s seboj in nezaupanjem ljudi, da bi bila sposobna narediti preskok na federativno ureditev.

Prepričana pa sem, če bo Evropska Unija šla po poti razkola, bo Slovenija v zelo slabi situaciji. Po mojem mnenju poti nazaj več ni, je pa pot naprej. Ta pot naprej pa pomeni tesnejše povezovanje, kjer imamo skupne interese.

Evropska unija v "statusu quo«, v katerem je danes, ne bo mogla obstati. Treba se bo še naprej povezovati. Če si nalijemo čistega vina, je jasno, da Slovenija sama ne more obstati, s tem bi imela velike probleme še Nemčija. Mislim, da je državam to bolj ali manj jasno. Še bolj kot to, kakšna bo v prihodnje ureditev Evrope, pa je pomembno to, kako ljudem povrniti zaupanje v evropski projekt kot tak, potem pa najti podlago za sodelovanje v točkah, ki so nam skupne.

Ob sprejemanju sporazuma CETA se je po sedmih letih pogajanj zataknilo čisto na koncu, ko je ena pokrajina zablokirala dogovor, ki ga je potrdilo 28 držav članic EU. Je po vašem mnenju to sprejemljivo, oziroma bi bilo potrebno na novo zasnovati postopke sprejemanja odločitev znotraj EU?

Jaz bi pogled obrnila drugače. To, kar se je zgodilo v Belgiji oz. Valoniji je pravzaprav signal, da ima tudi ostala evropska javnost enake strahove, saj so pozivi javnosti ob sprejemanju sporazuma CETA zelo glasni. To nakazuje na upravičen strah, saj ljudje ne vedo, kaj zares prinaša sporazum, menijo da pogajanja niso dovolj transparentna …

To so strahovi, ki so do neke mere neupravičeni, ko preberemo vsebino sporazuma. Je pa strah posledica tega, da ljudje niso bili dovolj obveščeni in da ni bilo dovolj dialoga.

Valonija ni proti prosti trgovini ali gospodarskemu sodelovanju, imela pa je strahove. Da je uspela dogovor doseči, je koristno za vse ostale v Evropski uniji. Ko gre za vprašanje mednarodnih arbitrov za tožbe multinacionalk, je namreč tudi z moje strani obstajal upravičen strah.

Ko bo sedaj CETA prišla v nacionalne parlamente je pomembno, da se v njih čim več pogovarjamo o vsebini sporazuma, ker tega do sedaj ni bilo veliko.

Osebno sporazum CETA podpirate ali mu nasprotujete?

Moje načelno stališče je, da nisem proti prosti trgovini in gospodarskemu sodelovanju, če je to poteka na do ljudi pošten način in ne na način, da bi ščitili multinacionalke ali velike države. Tukaj imamo v Sloveniji nekatere pomisleke. Pravnica nisem, zato sem se skušala čim bolj seznaniti s argumenti za in proti. Ta trenutek bi se verjetno vzdržala glasovanja, saj imam podobne strahove kot jih imajo ljudje.

Na drugi strani pa je tudi precej argumentov za sporazum, ki kažejo, da je le-ta drugačen od TTIPa, ki pa ga v tej zadnji obliki zagotovo ne bi podprla. Kanada se je močno približala evropskim stališčem. Do glasovanja v Evropskem parlamentu je še nekaj časa, da se lahko popolnoma seznanim s samo vsebino.



Se strinjate s solidarnostno shemo razdelitve migrantov po državah EU in koliko je zgornja meja migrantov, ki bi jih po vašem mnenju lahko sprejela Slovenija?

Migrantska oziroma begunska kriza nima enega in enostavnega odgovora. Ne gre samo za porazdelitev bremena in solidarnost znotraj Evrope. Gre za to, da postavimo skupna pravila igre in vzamemo breme držav, ki imajo zunanjo evropsko mejo. Uspeli smo zmanjšati pritok beguncev preko Grčije, preko Italije pa ne, saj tja še vedno prihajajo kolone beguncev iz Afrike.

Na evropska tla je lani prišel poldrugi milijon beguncev, v 500-milijonsko Evropo. To so precej nizke številke, če bi begunce porazdelili po celotni EU. Prav pri tej solidarnosti je EU na hudi preizkušnji. Imamo države, ki ne želijo sodelovati in države, ki bi izbirale koga hočejo sprejeti na svoja tla. Na tak način je to krizo težko reševati.

Danes vseeno lahko gledamo na vse skupaj z malce več optimizma, saj se je začela uresničevati vsaj ideja o skupni azilni in migracijski politiki. Žalostno pa je, da še vedno nismo poskrbeli za tistih 160.000 beguncev iz kvot.

Kot razumem je tukaj Slovenija med državami, ki te kvote najbolj upoštevajo. Upam, da bodo tudi ostale države to začele uresničevati. Z ograjami namreč ne bomo uspeli zaustaviti pritoka ljudi k nam, dokler bodo v naši soseščini vojne in revščina. Še več pozornosti moramo nameniti temu, da bi ustavili vojne okrog nas.

Koliko pa je ta številka, ki bi jo morali v Sloveniji po vašem mnenju sprejeti?

O tem bi morala odločati stroka, jaz nisem na mestu, da bi to znala presoditi. Menim pa, da bi bilo dobro čim prej imeti razpravo na to temo. Ukvarjamo se z majhnimi številkami, strahu in nestrpnosti pa je ogromno.

Mislim, da smo v Sloveniji sredi lanskega migrantskega vala čez naše ozemlje delovali narobe. Več smo razpravljali o strahovih kot o tem, kdo ti ljudje so in zakaj so prišli. Mislim, da Slovenci po naravi znamo biti solidarni, to smo večkrat dokazali. Če bi se o tem problemu pravilno pogovarjali in bi politika pogumno naslavljala vprašanja o tem, da je solidarnost nujna, bi verjetno bilo manj strahu.

Praktično kjerkoli v Sloveniji želimo vzpostaviti begunske centre, se zgodi upor lokalnega prebivalstva. Kako bi vi ljudi prepričali, da je strah pred migranti odveč?

Ljudi bi seznanila s tem, kako se ljudje soočajo z begunskimi centri drugod po Evropi in svetu. Pred kratkim sem se vrnila iz Libanona, kjer je v štirimilijonski državi milijon in pol beguncev. Nihče si ne more predstavljati, kakšno breme je to za neko državo. Mogoče bi na tak način bolje razumeli celotno situacijo. Težko si predstavljam, da bi lahko po tem, kar sem videla v Libanonu, nekomu zaprla vrata.

Če bomo dajali prišleke v centre, ki so odmaknjeni od dnevnega življenja, si bomo ustvarili še večji problem. Tam se ljudje potem počutijo odmaknjene in zapuščene. Take gete poznamo iz Francije in Belgije, kjer so postali mesta za kriminal in radikalizacijo, česar pa si ne želimo.

Bi podprli Lojzeta Peterleta za predsednika Evropskega parlamenta?

Gospoda Peterleta zelo spoštujem in lahko rečem, da sva kar dobra prijatelja. V šali mu povem, da bi ga z veseljem podprla, če bi bil edini kandidat. Večkrat o njem rečem dobro besedo tudi mojim kolegom socialistom in demokratom.

Moja dilema je v tem, da sem v drugi politični skupini in imam drugega kandidata. V šali sem že dejala, da bom imela kar resno dilemo, če se bosta za mesto predsednika parlamenta pomerila Martin Schulz in Lojze Peterle. Lojze bi bil krasen kandidat, ampak to je sedaj notranja igra stranke EPP, jaz pa imam še vedno svojega kandidata znotraj moje politične skupine.