Tako smo v zgubaško NLB metali davkoplačevalski denar

Ministrica se je včeraj mudila v Bruslju, kjer je bila na dnevnem redu prodaja NLB. Bruselj ni sprejel odloga prodaje.

O tem, da posebnega povpraševanja po NLB ta hip ni in o razlogih za to, sem že pisal. Povedano še vedno drži. Torej ni interesa; niti kupca, niti prodajalca. Zakaj Bruselj in domača politika vztrajata? Zaradi ohranitve svojega ugleda ali so v ozadju drugi razlogi?

Za začetek poglejmo, ali se Sloveniji lastništvo NLB splača. O tem je bilo prelitega ogromno črnila. Kaj pravijo podatki?

Izguba

Na strani NLB so navedena letna poročila od leta 2000 dalje . Dobiček po davkih je v letih 1999-2008 skupaj znašal približno 500 mio EUR. Izplačanega kot dividenda lastnikom je bilo seveda precej manj, pa tudi država v vseh oblikah ni bila ves čas lastnica 100% deleža. Zelo približna ocena je, da je država dobila 200 mio EUR dividend.

NLB je bila prodana KBC in potem odkupljena nazaj; razlika v kupninah in dokapitalizacijah znaša 420 mio EUR v korist države.

Po drugi strani smo morali sanirati banke že takoj po osamosvojitvi (v višini 10% takratnega BDP, kolikšen je bil delež NLB, nisem uspel ugotoviti). Po sanaciji je bilo tudi v uspešnih letih nekaj manjših in večjih dokapitalizacij, ena odkrita sanacija leta 2014 v višini 1,6 mrd EUR in vsaj še ena napol prikrita sanacija preko depozitov države v NLB v času 2009-2012 v višini slabe milijarde EUR.

Prištejmo še nerešen dolg stare LB v višini 400 mio EUR (koliko bo dejansko plačanih, je stvar pogajanj, vendar bo glede na pregovorno »spretnost« naših pogajalcev verjetno plačana večina denarja).

Resnici na ljubo je potrebno stroške sanacij zmanjšati za delna poplačila slabih kreditov, prenesenih na DUTB oziroma ASBH (Agencija za sanacijo bank in hranilnic, ekvivalent DUTB iz 90-let).

Z veliko verjetnostjo sklepati, da je pod črto NLB državi prinesla znatno izgubo.

Ravno tako je bila NLB uporabljena kot okvir za sanacijo nekaterih manjših bank. Pri preračunu, ali se lastništvo državi splača, je potrebno upoštevati tudi ceno denarja, inflacijo in še marsikaj drugega.

Na podlagi zgoraj navedenega se da z veliko verjetnostjo sklepati, da je pod črto NLB prinesla državi znatno izgubo.

Točnejša ocena vseh posledic lastništva za državo je zelo zapletena in za veliko velikostnih razlogov presega okvir tega članka. Zakaj ni bila narejena oziroma zakaj ni javno dostopna, je žal na dlani. Če bi bili podatki pozitivni, bi bili objavljeni.

Lovijo zastaralni rok pranja denarja?

Kljub temu je prodajo NLB potrebno s stališča vladajoče levice nujno preprečiti ali vsaj odložiti. Vsak prihodnji lastnik bo naredil skrbni pregled banke za precej let nazaj. To utegne ogroziti ugotovitev kriminalistov, da ni bilo kaznivega dejanja.

Dlje ko odlašamo s prodajo, bolj bo Irangate zgodovina in težje bo restavrirati dogajanja. In seveda bo vse zastaralo. Zastaralni rok za pranje denarja je 10 let. Posli z Iranom so se zaključili 2011, zastaralni rok poteče torej 2021.

Do takrat prodaje najbrž ne bo, pa če bo NLB  še tako nedonosna. Če bi ministrica v Bruslju dosegla zakasnitev prodaje za 3 leta, bi levica praktično že dosegla svoj cilj.

Pregled poslovanja je treba preprečiti

Preostala dva scenarija, prodaja manjšega deleža, kot je bilo prvotno zahtevano ali plačilo kazni, sta za levico slabša. Prodaja manjšega deleža je vsebinsko dokaj podobna prodaji pod trenutnimi pogoji. Tudi za manjši delež bo potencialni vlagatelj naredil skrbni pregled in tudi kot manjšinski lastnik bo imel neprijetna vprašanja pri morebitnem sklepanju novih tovrstnih »poslov«.

Je pa res, da bo za manjši delež manjši interes. In če bo cena dovolj nizka, bo morda tudi kakšen prijateljski investitor z ne najbolj transparentnim ozadjem zbral dovolj denarja, da bo delež kupil in ne bo preveč radoveden.

Plačilo kazni v višini več kot 350 milijonov EUR pa bo direktno priznanje, da so kriminalisti kaznivo dejanje »spregledali« ali da je pod preprogo še kaj drugega.

Na to kaže posredno še eno dejstvo: vlada Alenke Bratušek je najela posojilo za sanacijo bank na trgu z več kot 5% obrestno mero, čeprav je bilo na voljo tudi evropsko posojilo z manj kot 1% obrestno mero.

Samo razlika obresti je v treh letih prinesla dodatno breme v višini 700 milijonov EUR, za kar pa bi imeli že skoraj cel drugi tir.

Za nobeno ceno torej ne sme biti podrobnega pregleda poslovanja NLB.