Tako se ruši škofa

Ni vsaj sumljivo, ko cerkveno zgodbo na plano potegnejo mediji, ki sicer pograbijo najmanjšo malenkost, da bi to inštitucijo blatili? Meni je. Pa to še zdaleč ni edini nenavaden košček v zgodbi rušenja murskosoboškega škofa.

Še bolj čudno je, da ob tem navajajo anonimizirane izjave duhovnikov, da bi jih zaščitili pred njenimi škofi in sobrati. Istočasno usklajeno v istega murskosoboškega škofa topove usmerjajo iz vseh možnih strani.

Najprej ga že po veliki noči iz medijev, s strani župnikov in vernikov, napadejo zaradi umika župnika, ki ga je umaknil zaradi suma zlorabe mladoletne osebe. Škofu naprtijo zaroto proti duhovniku, pa čeprav ravna vzorno, povsem skladno z navodili ravnanja v primeru suma zlorab v Cerkvi.

Nato se mu julija uprejo duhovniki, ki da nočejo zapustiti župnij, mimogrede pa anonimno navržejo še, da je škofija v slabem stanju ter da jo je v preteklih letih zapustila množica duhovnikov. Kriv naj bi bil kriv škof, ki da naj raje odstopi kar sam od sebe. Škof se ne zaveda silovitosti vojne proti njemu. Zagovarja se - argumentira odločitve in pojasni umike. A situacija se vseeno stopnjuje.

Le zaradi dogodkov v murskosoboški škofiji se sestanejo škofje in Peter Štumpf si na lepem premisli. Beltinski župnik (edini javno izpostavljeni duhovnik, ki se je uprl premestitvi) lahko ostane na stari župniji. Asi za rušenje škofa so še vedno na zalogi. Vmeša se apostolski nuncij, pisma letijo tudi v Vatikan.

Marsikaj mu očitajo. Našli so se neugodni krediti, ki naj bi jih najemal, kadriranja, za katera naj ne bi imel pooblastil, z duhovniki naj bi se premalo pogovarjal in jih ne usmerjal pri pastoralnem delovanju, še huje, nad njimi naj bi se izživljal in izkoriščal svojo oblast, med njimi pa naredil celo »razkol ter zasejal nezaupanje in cinizem«. Finančno naj bi škofijo katastrofalno upravljal, trdijo Dnevnikovi brezoblični viri.

Cerkev se prečiščuje in obnavlja že odkar obstaja. Izdajalec je bil tudi med dvanajsterimi - izbranimi.

Hude obtožbe, za katere slišimo prvič - pa čeprav je Štumpf škof od leta 2006, škofijo pa vodi že zadnjih osem let. To je vsekakor predolga doba, da se ne bi uspeli pogovarjati o očitanih nepravilnostih in jih uspeli rešiti kje nižje kot pri papežu. Za trenutek se zdi, da bi morali nekje najti le še mladeniča, ki bi trdil, da je škofov sin, da bi bila mera polna.

Neugodne kredite in škodljivo finančno upravljanje, sporna kadriranja, še posebej pa premalo stika z duhovniki in usmerjenostjo v pastoralo bi prav lahko očitali še kakšnemu drugemu škofu. Da imajo škofje oblast in avtoriteto, je logična posledica hierarhične ureditve. Da pa je škof duhovnike sprl in mednje zasejal cinizem, se pa sliši kot tožarjenje neprespanih in lačnih  otrok staršem. A kot očitek v že sicer neenotni Cerkvi verjetno vendarle učinkuje.

Misija opravljena?

Dnevnik je že napovedal, da bo moral škof oditi, s čimer je svojo nalogo v tej zgodbi več kot odlično izpolnil. Je pa najmanj čudno, da mora selezijanski škof Štumpf, ki so sedaj ni šel v nos nikomur, kar na lepem tako hitro oditi.

Zgodba vsaj malo spominja na rušenje papeža Frančiška. Premišljeno, preko medijev in z mnogimi topovi, z ujemanjem v situacije brez izhoda in stiskanje med nasprotovanje različnih Cerkvenih struj in sil, tudi s pozivi k odstopu.

Nista si primerljiva, a vendar sta povezana; Peter ne bo odstopil, dokler ne bo tako želel Frančišek. Frančišek pa ne bo odstopil, dokler mu bo Bog dajal moči za boj proti vsem, ki se nadenj spravljajo dan za dnem.

A Cerkev se prečiščuje in obnavlja že odkar obstaja. Izdajalec je bil tudi med dvanajsterimi - izbranimi. Kar bilo zidanega na pesku, bo padlo, kar na skali, bo stalo trdno. 

"To govorim vam v sramoto. Potemtakem med vami ni nobenega modrega, ki bi mogel razsojati med svojimi brati. In tako se pravda brat z bratom, in sicer pred neverniki!" bi sklenil Pavel (1 Kor 6,5-7).