Taborišča za "manjvredne" družbene skupine so realnost 21. stoletja

Nacionalizem v Aziji je v zadnjih letih na pohodu. In tako kot podobni sistemu v prvi polovici 20. stoletja tudi v določenih azijskih državah pričenjajo izločati "nezaželjene" družbene skupine iz družbe.

Prvenec pri tem pa imata gotovo Indija in Kitajska. Prva sistematično gradi taborišča za vse tiste, ki bodo po izvedbi novega štetja prebivalstva izgubili državljanske pravice. Drugo pa že desetletja celoten svet obtožuje sistematičnega kršenja pravic verujočim ter vsem zagovornikom pluralnosti družbe. Z zadnjim odmevnim primerom taborišč za Ujgure, muslimansko manjšino na Kitajskem. Na situacijo se je danes odzval tudi Evropski parlament. 

Indijski nacionalizem

Indijski premier Narendra Modi, ki je prišel na oblast leta 2014, je znan po svojih nacionalističnih težnjah, ki se odražajo v njegovi retoriki in tudi vladnih ukrepih. Že v prvem letu svojega prvega mandata je pričel s sistematičnim oviranjem tujih humanitarnih in nevladnih organizacij ter neosnovanimi preiskavami teh organizacij. Pri tako raznoliki državi z močno kolonialno zgodovino je "čistokrvni" nacionalizem rahlo nemogoč, vendar to ne ovira Modija pri razvoju ideologije, ki bi jo lahko imenovali "kulturni nacionalizem" in je v Indiji znana kot "Hindutva" - v smeri hindujskega. Kar se odraža denimo pri državni promociji Sanskrta v šolah, pobudah za širitev praks različnih vrst joge in predvsem zatiranju vseh ostalih "tujih" religijah.

Zadnji poskus tega je viden pri procesu vzpostavljanja nacionalnega registra državljanov, ki je nastal z izgovorom, da naj bi v mejnih regijah z drugimi državami živelo na milijone nedokumentiranih migrantov. Zanimivo pa je seveda, da so ravno v teh regijah najbolj močne prisotne tudi druge verske skupnosti, ki Modiju ne ustrezajo.

Indijska birokracija, sploh na podeželju, je v katastrofalnem stanju že stoletja. In številni ljudje, ki živijo v najbolj odmaknjenih regijah od centrov moči pogosto nimajo niti rojstnih listov, niti drugih osebnih dokumentov. Modijeva vlada je pri vzpostavljanju nacionalnega registra ugotovila, da je takih ljudi na milijone. Med katerimi so seveda tudi "pravi" državljani. Zato je v pripravi poseben zakon, kjer bodo državljanske pravice priznali hindujcem, sikhom in budistom. Ne pa seveda nedokumentiranim muslimanom, kristjanom in drugim.

Za te pa vlada, po njihovi izgubi državljanskih pravic, že gradi na desetine taborišč, kjer bodo lahko prebivali pod nadzorom države. Na ta način želi Modijeva oblast iz družbe izločiti predvsem množično skupnost muslimanov, ki lahko že celo življenje legalno živijo v državi. Tega pa ne morejo dokazati le zaradi popolnega razpada javnih služb na podeželju.

Samo v zvezni državi Assam na severovzhodu Indije naj bi tako državljanske pravice izgubilo skoraj dva milijona ljudi. Obenem pa naj bi ta zakon omogočal lažjo pridobitev državljanstva migrantom "pravilnih" veroizpovedi, kar je ljudi v Assamu pognalo na ulice. Namreč najprej jih vlada prepričuje, da je potrebno migracije zaustaviti, sedaj pa bi rada pridobitev državljanstva za nekatere rada olajšala.

Ujguri na prešolanju

Podobna centralistična zasnova taborišč pa je realnost muslimanske manjšine Ujgurov. Največ Ujgurov živi v Ujgurski avtonomni pokrajini Xinjiang na skrajnem severozahodu Ljudske republike Kitajske, od tega približno 80% v Tarimskem bazenu na jugozahodu pokrajine.

Po zagotovilih kitajskih oblasti gre za šolska središča in poklicne šole, kamor so Ujguri povabljeni, da "razvijejo svoj potencial". Te "šole" naj bi bile prostovoljne in udeleženci naj ne bi bili prisiljeni v bivanje tam. Po poročilih številnih nevladnih organizacij in Organizacije združenih narodov pa je slika seveda popolnoma drugačna. Na situacijo je danes opozoril tudi Evropski parlament s sprejemom resolucije o položaju Ujgurov na Kitajskem, kjer ugotavljajo, da "kitajski organi izvajajo vse bolj intenzivno kampanjo množičnega zapiranja v taborišča, vsiljivega digitalnega nadzora (vključno s tehnologijo prepoznavanja obrazov in zbiranjem podatkov), politične indoktrinacije in prisilne kulturne asimilacije; ker obstajajo tudi zanesljive informacije, da so bili Ujguri in druge, predvsem muslimanske etnične manjšine v avtonomni ujgurski regiji Xinjiang podvržene samovoljnemu pridržanju, mučenju, nezaslišanim omejitvam verske prakse in kulture ter da je sistem za digitalni nadzor tako razširjen, da spremlja vsak vidik vsakdanjega življenja, in sicer s pomočjo kamer za prepoznavanje obraza, skenerjev na mobilnih telefonih, zbiranja podatkov DNK ter z obsežno in vsiljivo policijsko prisotnostjo."

Resolucija Evropskega parlamenta med drugim "poziva članice EU njene države članice in mednarodno skupnost, naj preučijo možnosti za zaustavitev vsega izvoza in prenosa tehnologije za blago in storitve, ki jih Kitajska uporablja za širitev in izboljšanje svojih sistemov za kibernetski nadzor." Kitajsko pa poziva, "naj neodvisnim novinarjem in mednarodnim opazovalcem, tudi uradu visokega komisarja OZN za človekove pravice ter nosilcem mandatov v okviru posebnih postopkov Sveta OZN za človekove pravice, omogočijo prost, smiseln in neoviran dostop do avtonomne ujgurske regije Xinjiang."